Tiskane izdaje
Angleški naravoslovec Charles Robert Darwin je v knjigi O izvoru vrst (1859), razložil nastajanje novih vrst na naraven način. Ovrgel je nauk o stalnosti vrst, ki je temeljil na biblijskem zapisu o stvarjenju sveta. Zato je naletel na odpor, anglikanske in potem še drugih cerkva. Bistveno je spremenil pogled na razvoj živega sveta, misli njegovega učenja pa so segle tudi na družboslovno področje.
Rojstvo, mladost in šolanje
Charles se je rodil na današnji dan 12. februarja 1809 v kraju Mount pri Shrewsburyju v Angliji, kot peti otrok zdravnika Roberta Darwina (1766-1848) in matere Susannah. Kot otrok in mladostnik je zbiral kamnine, hrošče in rastline. Z bratom Erazmom sta eksperimentirala v vrtni lopi, kjer sta imela kemijski laboratorij. Pri 17 letih se je po očetovi želji, vpisal na medicino na univerzi v Edinburghu. Dolgočasna predavanja in prisostvovanje mučnim kirurškim posegom so ga odvrnili študija. Opustil je medicino in se 1828 vpisal, zopet po očetovi želji, na bogoslovje na univerzi v Cambridgeu. Oče, prepričan ateist, je menil, da se bo, kot pastor lahko ukvarjal še s proučevanjem narave. V viktorijanski Angliji so bili mnogi teologi znani geologi, botaniki in zoologi. Med njimi je bil tudi Darwinov učitelj, mladostni mentor in prijatelj John S. Henslow, kurat in profesor mineralogije in botanike na Cambridgeu. Darwin ga je pogosto spremljal na raziskovalnih poteh po okolici in zato so mu rekli tudi »mož, ki hodi s Henslowom«. V avtobiografiji je zapisal: »Doslej še nisem omenil tega, kar je vplivalo na vso mojo kariero bolj od vsega drugega, namreč prijateljstvo s profesorjem Henslowom. Še pred prihodom v Cambridge, mi je povedal brat, da le ta pozna vse naravoslovne vede, zato sem vedel, da ga bom spoštoval«.
Po zaključenem študiju Charles ni sprejel duhovniškega posvečenja. Odločitev je preložil na kasnejši čas. Preko Henslowa se je seznanil s pomorskim kapitanom Robertom FitzRoyem, poveljnikom ladje HMS Beagle. Beagle, po naše »sledni pes«, je bila 240 tonska dvojambornica, ki so jo prenovili in opremili z inštrumenti za zemljemerska raziskovanja južnoameriške obale in sosednjih otokov. Kapitan FitzRoy je po presoji izbral za sopotnika Darwina. Uglajen izobraženec in naravoslovec mu je delal družbo na dolgi poti okoli sveta.
Z Beaglom okoli sveta
27. decembra 1831 je jadrnica Beagle izplula iz Barn Poola in se vrnila v Falmouth 6. februarja 1836; obplula je Južno Ameriko in se z galapaških otokov odpravila čez Tihi ocean proti Avstraliji, preplula južni del Indijskega oceana, obplula južno obalo Afrike, prečkala južni Atlantik, znova dosegla vzhodno brazilsko obalo in se od tam vrnila v Anglijo. Charles je s težavo premagoval morsko bolezen. Na odpravah v notranjost dežele pa vneto zbiral kamnine, okamnine, rastline in živali, opazoval pojave, se srečeval z domorodci in vse skrbno zapisoval v dnevnik. Posebno se mu je vtisnilo živalstvo galapaških otokov. Vendar še ni pomislil na njihov izvor, tedaj je bil še kreacionist.
Material iz ekspedicije so obdelovali ustrezni strokovnjaki. Ptiče je proučil znan ornitolog John Gould iz Britanskega muzeja. Gould ga je opozoril na obstoj novih vrst oponašalcev in galapaških ščinkavcev katerih sorodne vrste žive na južnoameriški celini.
Poznejše primerjalno proučevanje galapaških oponašalcev in želv velikank, je Darwina napeljalo na misel o izvoru teh iz južnoameriške celine, iz prednikov, ki so se davno tega po naključju znašli na tem otočju. S prilagoditvami na drugačen način preživetja so se skozi daljše obdobje oblikovale nove vrste. Torej vrste niso nespremenljive, očitno se spreminjajo v času in prostoru. Tudi raziskave koralnih otokov so sprožile razmišljanje o njihovem nastanku. Še vedno velja Darwinova razlaga nastanka koralnih atolov. Darwin je bil spreten in temeljit »izpraševalec narave« in zato uspešen razlagalec naravnih pojavov.
Renesansa naravoslovja po tisočletnem zastoju
Če bi hoteli slediti koreninam evolucijske misli, bi morali začeti pri starih Grkih. Rimljani so predvsem povzemali grško znanje. V srednjem veku pa do sredine 19. stoletja je veljalo, da so vsi naravni pojavi razložljivi s teološkimi metodami, saj je vse znanje zapisano v Svetem pismu, izobraževanje pa branje Biblije. Prav nasprotno z Grki, ki so razlago pojavov iskali z raziskovanjem narave, so sholastiki iskali odgovore na vprašanja v delih Aristotela ali Galena in ne v sami naravi. Sv. Avguštin je razložil nespremenljivost vrst takole: »Fižol ne zraste iz pšeničnega zrna in ne pšenica iz fižola. Žival ne rodi človeka in človek ne živali«. Seveda moramo tako naivno razlago pripisati tedanjemu poznavanju oziroma nepoznavanju narave. Razvoju znanosti so škodovale in bile nevarne posledice zgrešenih »naukov«, ko so ti postali nedotakljive dogme. Dogme so krnile naravoslovno razmišljanje in bile nevarne v rokah inkvizicije. V naravoslovnih znanostih ni dogem, spoznanja in razlage pojavov se z novimi odkritji dopolnjujejo in spreminjajo.
Ustvarjalnost človeškega duha se je osvobodila zastarelih spon z renesanso. Za razvoj naravoslovja, posebno zoologije in botanike, so bile odločilne ekspedicije v neznane dežele. Zbiralci kamnin, okamnin, rastlinskih in živalskih vrst so polnili muzeje. Pogled v raznovrstnost je vabil raziskovalce. Tudi švedskega zdravnika in botanika Carla Linneja (1707-1778), ki je v delu Naravni sistem (1758) poimenoval rastlinske in živalske vrste z latinskimi imeni in jih sistematično razporedil. Svoje delo je pojmoval takole: »Bog ustvarja, Linne razvršča«. V sistem je zapisal tudi svoje ime Carolus Linnaeus in zaradi podobnosti človeka z opicami poimenoval orang-utana Homo troglodytes. Kot pristaš božjega stvarjenja je glavno delo posvetil slavi Bogu in znanju ljudi. Zapisal je: »V času stvarjenja je Stvarnik naredil le eno vrsto za vsak naravni rod rastlin ... zato so vsi rodovi prvotni in jih tvorijo posamezne vrste«. Vse ostale vrste naj bi izšle s križanjem in pod vplivi okolja. Linne je že razmišljal o drugačni možnosti nastajanja vrst.
2000 let po Aristotlu
K boljšemu znanju so prispevala odkritja. Mikroskop s pogledom v svet nevidnih bitij in geologija s spoznanjem, da je Zemlja starejša kot so mislili dotlej. Začuda vpogled v neizmerno biotsko raznovrstnost v muzejskih zbirkah, ni izzval vprašanja o vzrokih tega pojava.
Nov pojmovni vzorec je dal Charles Darwin v delu: O izvoru vrst leta 1859. Razmišljanje Johna Rayja, »da je prvi dan od Boga ustvarjeno delo ohranjeno do današnjega dne v enakem stanju, kot je bilo narejeno na začetku«, je zamenjal s hipotezo o spremenljivosti vrst in razvoju živega sveta. Darwin je razložil to z naravno spremenljivostjo živih bitij in naravnim izborom. Spretno je uporabil Malthusovo misel o geometrični rasti populacij, omejenosti življenjskih dobrin in bojem, bolje tekmovanjem, za obstoj. Miselna povezava posameznih sestavin je bila njegova odlika. Presenetljivo je, da tako preprosto in logično spoznanje, kot ga je dal Darwin, ni bilo odkrito že prej. Navsezadnje je bilo potrebno uvideti, da se osebki neke vrste razlikujejo, predpostaviti, da so posamezniki med njimi bolje prilagojeni, da moč razmnoževanja presega nosilnost okolja in, da imajo bolje prilagojeni osebki statistično več možnosti preživetja in s tem rojevati potomce. Do takega zaključka bi lahko prišli že stari Grki.
Darwin je gradil svojo hipotezo tudi na spoznanjih in zmotah predhodnikov, kot so bili J. B. Lamarcka (1744-1829), G. L. Cuviera (1769-1832) in drugi. V tedanji Angliji je bilo veliko praktikov, ki so pri vzgoji pasem domačih živali in sort kulturnih rastlin uporabljali umetni izbor. Celo Darwin je gojil golobe, da bi z umetnim izborom pomagal razložiti naravni izbor. Najbolj pa se je Darwinovi zamisli približal A. R. Wallace (1823-1913). 18. junija 1858 je Darwin prejel njegovo pismo z razpravo: O nagnjenosti pravrst k vse večjemu oddaljevanju od izvirnega tipa. V razpravi je razpoznal vzporednico s svojo zamislijo o poteh razvoja, ki jo je zapisal (a ne objavil) že leta 1844. Prvega julija 1958 so v Linnejevem društvu v Londonu prebrali razpravi obeh učenjakov. Po prigovarjanju Lyella in Hookerja je Darwin, 24. novembra 1859, objavil delo v celoti. Wallace je dojel večjo temeljitost Darwinovega dokazovanja hipoteze in to tudi zapisal: »Resnično lahko rečem, tako kot pred mnogimi leti, vesel sem, da se je zgodilo tako, kajti sam nisem tako delaven, ne eksperimentiram in ne iščem podrobnosti, kar je tako prevladujoče pri Darwinu in brez tega bi moje pisanje ne prepričalo sveta«. Ostala sta prijatelja.
Goreči nasprotniki
Darwinova knjiga O izvoru vrst je bila razprodana (1250 izvodov) prvi dan po izidu. Kot vsaka novost tudi njegova razlaga ni bila splošno sprejeta. Naletela je na goreče nasprotnike med zagovorniki o nezdružljivosti evolucije z naukom v Svetem pismu. Celo njegov učitelj in prijatelj, geolog in kanonik Adam Sedgwick, profesor v Cambridgeu je zavrnil hipotezo, saj zavrača božje stvarjenje in označil knjigo za škodljivo. Darwina je to mnenje zelo prizadelo in je pisal Sedgwicku: »Mislim, da ne želite, da bi kdorkoli skrival sadove svojega dela, pridobljene z delom, ki ga je opravil po svojih najboljših zmožnostih. Mislim, da moja knjiga ne bo škodljiva; pri nas je namreč toliko naravoslovcev, ki me bodo v primeru, če sem v zmoti, hitro uničili. Brez dvoma boste soglašali, da odkrijemo resnico le tako, da se zmagovito poberemo po vsakem napadu.« Kljub nesporazumu sta ostala prijatelja.
Nasprotovanja so izhajala predvsem iz ideoloških pogledov, strokovnih ugovorov je bilo malo. Ameriški botanik Asa Gray, tudi Darwinov prijatelj, je videl šibko točko v razlagi nastanka oči in ušes po naravnem izboru. Nekateri nasprotniki so bili anonimni pisci. Darwinu so trdno stali ob strani, botanik J. D. Hooker, geolog C. Lyell in T. H. Huxley, takrat veličine na področju naravoslovja. Posebno Huxley je z nastopi v javnosti, branil Darwinov pogled na evolucijo.
Darwin se teh stresnih razpravljanj ni udeleževal zaradi zrahljanega zdravja. Zaradi ognjevitosti v dialogu z oxfordskim škofom Wilbeforcem so Huxleyju rekli tudi »Darwinov buldog«. Znana je prigoda iz razprave o Darwinovi knjigi na srečanju, ki ga je priredilo Britansko združenje za napredek znanosti v Oxfordu 28. junija 1860. Ko je škof Wilberforce zaključil govor, v katerem je spodbijal Darwinovo evolucijsko misel, se je obrnil proti Huxleyju in ga porogljivo vprašal, češ odgovorite mi ali ste potomec opice po starem očetu ali stari mami. Huxley se je obrnil k prijatelju in rekel: »Sam Bog ga je dal v moje roke«. Potem je vstal in odvrnil škofu, da ni povedal prav nič novega, razen vprašanja, ki ga je naslovil nanj in nadaljeval: »Na vprašanje, ki ste mi ga zastavili povem, da bi raje imel za starega očeta ubogo opico, kot človeka, ki ima bogastvo in močan vpliv, a to uporablja za vnašanje posmeha v resno znanstveno razpravo«. Odgovor je izzval v množici glasen smeh in aplavz kot potrditev Huxleyju in Darwinu.
Inteligentni načrt
Boj za in proti darvinizmu se je razvnemal desetletja in občasno vznikne še zdaj, posebno v povezavi s poukom evolucije v šoli. Poučen je »opičji proces«, ko so o biološki evoluciji presojali na ameriškem sodišču v Daytonu (Tennessee). 7. maja 1925 so zaprli učitelja Johna T. Scopesa, ker je v šolski pouk vključil evolucijo. Scopes je bil obsojen, ker je prekršil v Tennesseeju veljaven zakon, ki je določal za kriminal »vsako teorijo, ki zanika zgodbo božjega stvarjenja, zapisano v Bibliji in učenje, da je človek potomec nižjega reda živali.« Sodišče mu je prisodilo 100 dolarjev kazni, kar je bilo tedaj zelo veliko. »Antievolucijski zakon« je veljal še 40 let, kljub nasprotovanju Ameriške državljanske svobodnjaške zveze, ker jemlje učiteljem svobodo govora.
Carl Zimmer ugotavlja, da pomembna nova dognanja ameriških evolucijskih biologov iz sredine 20. stoletja, kot so bili Theodosius Dobzhansky, Ernst Myer in George Simpson, niso dosegla širše javnosti. S pritiskom na založnike so kreacionisti dosegli informacijski mrk. Založniki so se bali, da bi z objavo njihovih del izgubili posel. Na nov zagon, je v znanosti ZDA, močno vplival šele uspeh sovjetskega satelita Sputnika, leta 1957. Američani so uvideli pomanjkljivosti naravoslovnega pouka, vključno z učenjem evolucije. V učbenikih so se znova pojavila poglavja iz evolucije in leta 1967 so tudi ukinili zloglasni »antievolucijski zakon«. V državi Arkansas pa je ostal ob evolucijskem še kreacijski nauk. Šele leta 1982 je sodnik William Overton ukinil člen v statutu Arkansasa, ki je določal enako število učnih ur za evolucijsko in kreacijsko razlago pri biologiji, ker je bil v nasprotju z zakonom. Po njegovi razsodbi »kreacijska znanost« ni znanost, saj njene razlage niso preverljive z znanstvenimi metodami.
Sodobni kreacionisti pa so odkrili »inteligentni načrt« in opustili sklicevanje na božje stvarjenje. Obnovili so Williama Paleyja (1763-1805) Naravno teologijo (1802), ki uči, da je zamotanost zgradbe telesnih organov in čutil možno razložiti le z umnim načrtom. Podobno, kot je ura izdelek urarja in ne stvar slučaja. Paley je seveda umni načrt pripisal Stvarniku. Nič več ne trdijo, da je bila Zemlja, po izračunu irskega nadškofa Jamesa Ussherja (1581-1656), ustvarjena 23. oktobra leta 4004 pred Kr. ali, da je bil človek po Johnu Lightfootu z Univerze v Cambridgeu ustvarjen 17. septembra 3928 pred Kr. S »sodobnejšimi pogledi« se hočejo vrniti v javne šole. Zamotano življenje ni moglo nastati in se razvijati spontano, ampak je delo pametnega načrta. Na vprašanje, kdo je pametni načrtovalec ne odgovarjajo, ker pravijo, da jim ne gre za vero temveč za znanost. Toda načrt lahko izdela le načrtovalec. Trdijo, da ni mogoče darvinistično razložiti nastanka tako zapletenih reči, kot so oko, uho, pljuča, imunski sistem ali proces strjevanja krvi. Ti organi in sistemi so nastali naenkrat po »inteligentnem načrtu«. Pravijo, vsaka celica človeškega telesa, ki vsebuje več informacij, kot jih ponuja 30 delov britanske enciklopedije, dokazuje obstoj inteligentnega načrtovalca. Pravijo, vesolje je bilo načrtovano za podporo življenju, zato vesolje ni posledica slučaja. Njihov pogled na razvoj živega sveta bi se moral poučevati hkrati z evolucijskim. Otroci pa naj potem, po lastni presoji, odločajo komu bodo verjeli. Nekatere ameriške šole so že vpeljale pouk obeh nazorov. Šolo v Dovru, ki je uvedla v pouk »inteligentnega načrta«, toži 11 staršev, ker menijo, da gre za kršitev ustavne delitve med cerkvijo in državo. Kot v »opičjem procesu« je tudi tokrat presojalo primer sodišče v Pennsylvaniji in dalo prav staršem. Fundamentalistične skupine, ki hočejo pri šolskem pouku s kreacionizmom tekmovati z darvinizmom, so nevarnost za omiko znanosti, svari vodilni britanski znanstvenik, lord May. Njihov cilj je zamenjava znanstvenega materializma z idealizmom, ki temelji na slepi veri. Zato poziva znanstvenike, da se aktivneje oglašajo proti »inteligentnemu načrtu« in drugim sodobnim »lažiznanostim«, katerih spoznanja so naravnane proti znanosti in zavajajo neuke množice. Da ima prav, kažejo javnomnenjske raziskave. Kar 51 odstotkov vprašanih Američanov zavrača evolucijski nauk. Tudi anketa (2007) izpeljana med 939 učitelji je pokazala da 25 odstotkov teh vključuje kreacionizem ali »inteligentni načrt« v pouk biologije.
Sodišča pa presojajo v prid evolucionistom. Kreacionizem izgublja na sodiščih, a zmaguje lokalno v šolah. Obstaja celo organizacija, ki zbira podpise pod izjavo: »Znanstveni nesporazum z darvinizmom«. Nabrali so že več kot 700 podpisov doktorjev znanosti.
Darwinova doslednost
Darwin je svoja razmišljanja opiral na natančna opazovanja in jih preverjal tudi s poskusi. Spora s cerkvijo si ni želel, spor so izzvali cerkveni dostojanstveniki in tisti redki znanstveniki, ki so dopuščali dogmatična tolmačenja naravnih pojavov. Ker je bil tudi v teologiji dobro poučen in hkrati odločen privrženec resnice, ni popustil, četudi je čutil, da bo prizadel, svojo verno in ljubečo ženo Emmo. Svojo znanstveno opredelitev je izpovedal v avtobiografiji: »Za človeka, ki nima stalne vere v obstoj osebnega boga ali v posmrtno življenje, v katerem bo kaznovan ali nagrajen, lahko, kakor se mi zdi, velja kot življenjsko pravilo to, da se ravna po tistih svojih impulzih in instinktih, ki so najmočnejši in se mu zdijo najboljši ... Nemara mu bo njegov razum velel, naj ravna v nasprotju z mnenjem drugih, ki njegovih dejanj ne bodo odobravali; navzlic temu pa bo občutil čisto zadovoljstvo, ko ve, da je sledil svojemu najnotranjejšemu glasu ali vesti. Sam zase verujem, da sem ravnal prav, ker sem posvetil svoje življenje znanosti«. Skromnost iskalca resnice o življenju pa je opisal takole: »Ne domišljam si, da bi mogel tako težko razumljive probleme količkaj pojasniti. Skrivnost začetka vseh stvari je za nas nerešljiva; za svojo osebo se moram zadovoljiti s tem, da bom ostal agnostik«. Svojo znanstveno doslednost in poštenost je potrdil s knjigo Izvor človeka in izbor v odnosu do spola, ko je razložil naravni razvoj človeka. Tema, ki je bila tiste čase še bolj polemična.
Charles Darwin je umrl 19. aprila 1882 na svojem domu v Downu, v grofiji Kent. Za zadnje počivališče si je izbral vaško pokopališče. Dvajset članov angleškega parlamenta pa je dekanu Westminstra napisalo pismo z mnenjem, da si svetovno ugledni učenjak Darwin, zasluži grob poleg znanih Angležev. Po privolitvi dekana so ga v sredo, 26. aprila pokopali v katedrali Westminster v Londonu. Pogrebu so prisostvovali poleg družine, znanstveniki, filozofi, admirali in dostojanstveniki vseh vrst. Med pogrebci sta bila tudi njegov sluga in življenjski prijatelj Joseph Parslow in družinska kuharica gospodična Evans. Krsto so nosili vojvode, grofje, znanstveniki in njegovi prijatelji. Položili so ga v grobnico poleg prijatelja Johna Herschla in blizu Isaaca Newtona.
Kmalu po smrti je lady Elizabeth Hope izjavila, da ga je obiskala tik pred smrtjo in da je preklical svoje delo. Novica, ki jo je objavil bostonski časopis, je obšla svet. Vendar je Henrietta, Darwinova hčerka, resničnost vesti takole zanikala: »Bila sem ob njegovi smrtni postelji ... Nikoli ni preklical kateregakoli svojega znanstvenega pogleda, ne zdaj in ne prej«.
Iz četrtkove izdaje Dela.
