Obala in morje sta eno

Človek je skozi čas rodovitna obalna območja s pridom uporabljal za pridelavo hrane, naselitev, ribištvo ter razvoj pomorskega prometa, kulture, trgovine in v novejšem času zlasti turizma. Zaradi stopnjevanja vplivov človeka na obalni in morski ekosistem (hidromorfološke spremembe, onesnaženje, prelov) obala daje čedalje manj naravnih dobrin in storitev v »tradicionalnem obsegu in kakovosti«. To povzroča lokalnemu prebivalstvu in nacionalnim ekonomijam že zaznavno gospodarsko škodo. Dodatna grožnja za obalna območja so podnebne spremembe z vse pogostejšimi sušnimi obdobji in pomanjkanjem vode (požari) ter povečana dinamika rek in morja, ki močno ogroža prenaseljene obalne ravnice.

Globalna podnebna in gospodarska kriza se ujemata zaradi uresničevanja vzorcev o neomejeni gospodarski rasti. V Sredozemlju so, med drugim, že močno presežene obnovitvene zmogljivosti za oskrbo z vodo in pridelavo zdrave hrane. Ne samo v severni Afriki, že desetletje je kritično tudi na Cipru, Malti in v Španiji, kjer za oskrbo prebivalstva razsoljujejo čedalje več morske vode. To povzroča izjemno visoke stroške uporabnikom in zaznavne vplive na okolje. Tudi sosednji Italiji poleti primanjkuje vode.

Več kot polovica ribjih vrst je ogroženih zaradi prelova. Zaradi naraščajočih pritiskov in vplivov s kopnega in morja (rast pomorskega prometa) upada tudi kakovost morske hrane. Onesnaženje ponekod ogroža gojenje školjk in rib ter kakovost kopalnih voda, to pa turizem in druge gospodarske dejavnosti, kar zmanjšuje kakovost življenja lokalnega prebivalstva. Uporabnike in izvršno oblast je treba seznaniti s tem, da je ekonomska vrednost ekosistemskih storitev (na primer oskrba s pitno vodo) povezana z izjemno visokimi stroški za nadomestitev z antropogenimi alternativami (denimo gradnja čistilne naprave za pitno vodo in vzdrževalni stroški). Zato je sodobni razvojni izziv ekonomsko vrednotenje storitev narave. To zahteva intenzivno čezsektorsko in čezmejno sodelovanje za prepoznavanje pomena celovitega upravljanja okolja. Gre za družbeno odgovornost, poslovno priložnost in prihodnost človeške vrste.

Program za upravljanje obale

Slovenija je dejavna pri uresničevanju Mediteranskega akcijskega načrta Programa Združenih narodov za okolje (MAP/UNEP), pravni okvir za njegovo izvajanje je Barcelonska konvencija s protokoli. Od ustanovitve MAP v njem tvorno sodeluje Morska biološka postaja Piran Nacionalnega inštituta za biologijo pri izvajanju monitoringa morskega okolja Sredozemlja, izvajalec Protokola o biološki raznovrstnosti Sredozemlja v RS je Regionalni zavod za varstvo narave v Piranu, Protokola o varnosti plovbe pa Uprava za pomorstvo RS, ARSO in URSZR. Zaradi izjemne prometne obremenjenosti severnega Jadrana smo z Regionalnim centrom za odziv ob nesrečah na morju (REMPEC/MAP-IMO) na Malti zasnovali Načrt ravnanj za preprečevanje in ravnanje ob onesnaženju zaradi nesreč na morju v severnem Jadranu. Slovenija, Hrvaška in Italija so sporazum o njegovem izvajanju podpisale leta 2005 v Portorožu ob robu 14. zasedanja pogodbenic Barcelonske konvencije. A kljub omenjenim dejavnostim pritiski in vplivi na obalo naraščajo. Vzrok je slabo sodelovanje med načrtovalci in uporabniki obale na državni in meddržavni ravni. To so tudi glavna spoznanja projekta Program celovitega upravljanja z obalo Slovenije (Coastal Area Management Plan/CAMP Slovenija), ki je nastal v obdobju 2003-2007. Projekt CAMP Slovenija - izvajala ga je Regionalna razvojna Agencija Koper v koordinaciji z ministrstvom za okolje in prostor - je prvič v zgodovini analiziral stanje naše obale z njenimi uporabniki (kmetijstvo, promet, turizem, gospodarstvo), občinami in državnimi ustanovami. Slovenija je s tem projektom dobila sodobno strokovno podlago za celovito upravljanje obale, ki opredeljuje štiri ključna prednostna območja razvoja Obale: (1) krepitev trajnostnega turizma in prometa; (2) zmanjševanje pritiskov na okolje; (3) učinkovito varstvo kulturne dediščine, naravnih vrednot in biološke raznovrstnosti; in (4) zagotavljanje trajnostnega prostorskega razvoja za večjo konkurenčnost in višjo kakovost življenja v regiji.

Celovito upravljanje obale

Slovenija je lanskega 25. septembra kot prva država v Sredozemlju ratificirala Protokol o celovitem upravljanju obalnih območij, že štiri dni pozneje ji je sledila Francija. Njegovo dejavno izvajanje v praksi je za ohranitev in povečanje kakovosti življenja na obali ključnega pomena. Zadnje vključuje fizično opredelitev obalnega pasu z izvajanjem režimov, ki upoštevajo ekosistemski pristop in interese javnosti. Posebej je poudarjeno sodelovanje javnosti pri pripravi načrtov in programov ter ozaveščanje, usposabljanje, izobraževanje in raziskovanje za ta namen. Priprava državnih razvojnih strategij naj upošteva Sredozemsko strategijo trajnostnega razvoja (Portorož, 2005). Posebno pomembno orodje za dosego ciljev trajnostnega razvoja na obalnih območjih je prostorska politika, ki naj zaradi povečevanja morskega prometa čimprej začne načrtovati prostorski razvoj tudi na morju (Marine Spatial Planning). Posebej je izpostavljeno čezmejno sodelovanje. V subregiji Jadrana imamo soglasje za pripravo Strategije za Jadran (Portorož, 2008), v skladu s 4. in 5. členom Direktive o morski strategiji EU. Obstaja tudi soglasje jadranskih držav o skupnih prednostnih projektih, ki so strateškega pomena za Jadran - to so: Načrt za preprečevanje in ravnanje v primeru onesnaženja zaradi nesreč na morju, Načrt upravljanja z balastnimi vodami ter Načrt celovitega upravljanja z obalo. Dejavno izvajanje teh projektov bo najboljše jamstvo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ob skupnem morju.

Za učinkovito uresničevanje teh ciljev je potrebna učinkovita regionalna organizacija, ki ima tudi izvedbene pristojnosti. Teritorialni enoti Primorska in Obala sta za doseganje ciljev celovitega upravljanja obale tudi zgodovinsko, funkcionalno in etimološko idealni enoti.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela