Tiskane izdaje
Med partnericami projekta je namreč Morska biološka postaja Nacionalnega inštituta za biologijo (MBP NIB) v Piranu, ki smo jo predvčerajšnjim obiskali in se pogovarjali z njenim vodjem dr. Vladom Malačičem, nacionalnim koordinatorjem projekta MyOcean2.
Postaja je sodelovala že pri predhodniku omenjenega projekta, ki je prav tako potekal v okviru 7. OP. To je bil projekt MyOcean, ki se je začel leta 2009 in se formalno končal letošnjega marca. Dejansko pa prekinitve ni bilo, ker je takrat stekel MyOcean2. Prejšnji projekt je uspešno združil 46 ločenih sistemov v skupni sistem z enotnimi standardi in omogočil brezplačne storitve skoraj tisoč uporabnikom: nacionalnim agencijam, operativnim centrom, inštitutom, laboratorijem in podjetjem.
Po Malačičevih besedah je to zanje eden najpomembnejših projektov, čeprav so tudi sicer uspešni pri pridobivanju evropskih in drugih mednarodnih projektov. Ponudb za projektno sodelovanje se morajo, pravi, včasih celo otepati, kar se zgodi vselej, kadar presodijo, da gre za slabo pripravljene projekte. A za omenjenega to seveda ne velja, čeprav je – nam je dejal naš sogovornik – imel MyOcean sprva veliko težav, da je dobil pozitivno oceno evropskih ocenjevalcev. »Projekt se je kuhal več let. Dolgotrajna priprava pa mu je očitno zelo koristila, saj sicer ne bi bilo nadaljevanja, ki pomeni tudi nadgradnjo.«
Napovedovanje sprememb v Jadranu bo treba izboljšati
Predvideni rezultat obeh projektov bo sistem za nenehno spremljanje podatkov, kot so temperatura, tokovi, slanost, višina morske gladine in barva vode. To bo omogočil, oziroma delno že omogoča, spletni portal, ki obsega morja od Arktike prek Baltika, Sredozemlja, Črnega morja, severnega in južnega Atlantika do globalnega oceana. Zanimivo pa je, da v tem panevropskem projektu, ki vključuje večino evropskih morskih držav, ne sodeluje naša soseda Hrvaška.
»Nastajajoči sistem neposredno koristi tudi vsem raziskovalcem morja. Tu lahko vidimo, kaj počno drugi, in takšne primerjave so zelo koristne,« je dejal Malačič. Na vprašanje, kako daleč so že z napovedovanjem razmer v morju in njegovi bližini – prognoza je eden od elementov predvidenega sistema – pa je odgovoril, da pri tem še nimajo enakovrednih rezultatov. »V Jadranu pri prognozi capljamo za drugimi. Lahko imamo še tako dobre meritve, a to ne pomaga veliko, če nam ne sledijo preostali. Mi smo del prognoze celotnega Jadrana, ta pa je spet del prognoze v celotnem Sredozemskem morju. Vsi smo odvisni drug od drugega in zato pravzaprav prisiljeni k dobremu sodelovanju.«
To pa seveda ne pomeni, da jadranske prognoze ni. Za ponazoritev omenimo napoved, ki nam jo je posredoval dr. Malačič – predvčerajšnjim jo je dal inštitut INGV v Bologni – namreč, da bo 10. avgusta morje v severnem Jadranu precej hladnejše kot na začetku tega tedna. Za izboljšave teh napovedi si ne prizadevajo le v okviru omenjenega projekta. »Vem, da namerava Agencija za okolje Republike Slovenije v nekaj letih vzpostaviti prognostični cirkulacijski model – sam sem pri tem zunanji svetovalec – za Jadransko in Jonsko morje. Sredstva zanj naj bi pridobili iz evropskih kohezijskih skladov.«
Bo Vida dočakala nujni remont?
Naša morska biološka postaja povabila k projektoma MyOcean in MyOcean2 gotovo ne bi dobila, če ne bi imela ustreznih merilnih naprav, nameščenih na oceanografski obalni boji Vida; bojo je, čeprav je od obale oddaljena več kilometrov, z balkona postaje mogoče videti s prostim očesom.
To je sicer že druga merilna boja MBP NIB. »Predhodnica Vide je delovala od leta 2002 (testno pa že od decembra 2000), ko smo jo postavili s sredstvi čezmejnega projekta Phare. Vsako leto smo jo morali za približno mesec dni potegniti na kopno, da smo jo prenovili. Leta 2008 smo v okviru čezmejnega projekta ISMO (Interreg Illa Italija-Slovenija) postavili Vido iz nerjaveče pločevine, ki je, razen merilnih instrumentov, plod znanja naših strokovnjakov,« nam je povedal Malačič.
Letos bi morali po štirih letih Vido potegniti na kopno – uporabna doba tovrstnih merilnih naprav je pet let – a za to nimajo denarja. Če jim ne bo uspelo niti prihodnje leto, bo to imelo resne posledice. »Podatki z boje Vida in njihova uporaba pri vrednotenju numeričnih modelov napovedi kroženja vodnih mas pomenijo približno polovico našega prispevka k projektu MyOcean2. Brez remonta Vide – poleg ogrodja moramo zamenjati vse povezovalne kable in konektorje, testirati merilne naprave, obnoviti elektroniko in predvsem dopolniti programsko opremo, kar stane od 65.000 do 70.000 evrov – nam grozi prekinitev sodelovanja v projektu. Letos smo se sicer prijavili na nacionalni razpis za veliko raziskovalno opremo, a iz tega ni bilo nič, in prihodnje leto verjetno ne bo nič bolje. Če bi uporabili lastna investicijska sredstva iz amortizacije, ne bi mogli obnavljati ostale opreme. Sam še vedno upam na ustrezno rešitev. Slovenija mora biti zainteresirana za spremljanje Jadranskega in drugih morij. Zato pa mora tudi zagotoviti delovanje naprav, ki omogočajo tovrstne meritve,« opozarja dr. Vlado Malačič.
