Tiskane izdaje
Z dr. Johnom Dunniganom smo se pogovarjali med nedavnim obiskom v ZDA, ki ga je za skupino dvanajstih novinarjev iz EU pripravil ameriški State Department in med katerim smo se seznanili z ameriškimi odgovori na podnebne spremembe. Posebno težo Dunniganovim uvodnim besedam daje dejstvo, da ima na skrbi iskanje rešitev za izzive na 153 tisoč kilometrov ameriške obale in v 9 milijonov kvadratnih kilometrov obalnih ter oceanskih voda (tudi voda Velikih jezer ali »notranjega morja«, kakor je sam dejal). Na teh območjih živi polovica Američanov in poteka več kot polovica vse gospodarske dejavnosti, ki omogoča zaposlitev 13 milijonom ljudi in samo na področju transporta prispeva več kot 700 milijard dolarjev v ameriški BDP. Po morju poteka 95 odstotkov ameriške zunanje trgovine po volumnu, tam plujejo dve milijardi ton tovora in milijoni ljudi.
Kakšne izzive na tem, za družbo in gospodarstvo ZDA življenjsko pomembnem območju, zaznava danes, 38 let po oblikovanju NOS v okviru NOAA, najstarejše ameriške znanstvene agencije? Na to Delovo vprašanje John Dunnigan odgovarja brez najmanjšega omahovanja ali dvoma: »Ogromne, zelo pomembne za prihodnost. Vse naše raziskave in opazovanja nam potrjujejo, da ni dvoma o podnebnih spremembah. Ustaviti jih ne moremo, lahko pa se jim prilagodimo in zmanjšamo njihove učinke na nas in zanamce.« Ali bomo pri tem uspešni, je po Dunniganovih besedah odvisno od kakovostnih odločitev. Zanje pa je nujno primerno znanje in tudi primerno orodje, ki omogoča, da tisti, ki odločajo, to znanje lahko uporabijo. »To je v bistvu naša naloga - priskrbeti znanje in ga ponuditi v taki obliki, da bo uporabno za vse, ki sprejemajo odločitve,« poudarja Dunnigan.
Pove, da se v agenciji in v ZDA trenutno ukvarjajo z dvema pomembnima zadevama: prva je povezana z enim izmed ciljev predsednika Obame, da bo posvetil več pozornosti morju oziroma oceanom, za kar so v agenciji morali v 90 dneh pripraviti osnutek politike do oceanov. Pred kratkim so ga poslali v širšo obravnavo pristojnim institucijam. Druga zadeva, ki so se je lotili ravno zdaj in za katero imajo prav tako na razpolago 90 dni, je osredotočenje na obalno in morsko prostorsko planiranje. Po Dunniganovih besedah gre za aktualno tematiko povečanega tekmovanja za izrabo razsežnega, a vendarle omejenega morskega prostora. Pri tem se veliko zgledujejo po Evropi, kjer je tekma zaradi večje omejenosti prostora še bolj zaostrena.
»Kar zadeva NOS v okviru NOAA, se tu posvečamo predvsem vprašanju, kako zagotoviti, da bosta morski in obalni prostor varna in produktivna. Naša pozornost je usmerjena zlasti v upravljanje obalnega prostora. Zelo problematično je namreč sedanje stanje, ko je vsa pristojnost odločanja na lokalni in regionalni ravni ter na ravni posameznih zveznih držav. Zato nimamo nacionalnih prioritet in tudi ne nacionalne koordinacije med zveznimi državami. Ob naših morskih obalah in Velikih jezerih je 38 zveznih držav in vsaka ima svoj program upravljanja obale. Ugotavljamo, da iz njih ne dobivamo sinergije, ki bi jo morali imeti za zagotovitev nacionalnih ciljev. To je pomembno zlasti v luči druge bistvene ugotovitve, in sicer, da se podnebne spremembe dogajajo in da se nam čedalje ostreje zastavlja vprašanje, kako bomo ob njih ukrepali v naslednjih petdesetih ali sto letih.«
Na pripombo, da v ZDA torej priznavajo, da podnebne spremembe že potekajo, pokima in poudari: »Raziskave nam kažejo, da se gladina morja dviguje, globalno in v ZDA, a videti je, da ljudje ob tem niso kaj prida zaskrbljeni. Bolj jih zanima, kaj se dogaja na njihovem pragu. Dvig morske gladine bo prizadel Kalifornijo drugače kakor države ob Mehiškem zalivu in tudi te drugače kakor tiste na severovzhodu. Zato administracija pričakuje od nas več jasnih podatkov, kaj vemo o dvigu morske gladine in kaj lahko ob tem pričakujemo, na kar trenutno obalno upravljanje v posameznih državah ni najbolje uglašeno. Menim, da v Evropi tačas bolje razumete, kako je treba uskladiti različne potrebe z danostmi obalnega prostora.«
Imamo boljše zemljevide Marsa kot oceanov
Na vprašanje, kje sicer vidi možnosti oziroma potrebe po mednarodnem sodelovanju, John Dunnigan izpostavlja opazovanje oceanov. »Opazovanje oceanov je kritično pomembno področje. Ob vsej naši odvisnosti od oceanov je skoraj absurdno, da imamo boljše zemljevide Marsa kakor oceanov! To je tudi posledica dejstva, da nimamo primernega obsežnega sistema opazovanja oceanov. V ZDA zdaj delamo korake v to smer, vlagamo v sistem integriranega opazovanja oceanov (IOOS, Integrated Ocean Observing System). Pri tem želimo pritegniti k sodelovanju zvezne države, regionalna združenja in lokalne skupnosti, jih usposobiti, da opazujejo in razumejo, kaj se dogaja z oceani. Primer tega je visokofrekvenčni radar, ki je namenjen opazovanju morskih tokov, kar je pomembno za pomorski promet in za reševanje v primeru nesreč. Tak sistem si prizadevamo uvesti na globalni ravni v okviru Unesca. Interes obstaja, a problem je zagotoviti dotok denarja za delovanje sistema, tudi ko ne bo več namenjen za znanstvene potrebe.«
Kako dr. Dunnigan komentira različna mnenja glede geoinženiringa v oceanih, predvsem kot mesta, kjer bi lahko poskrbeli za odstranjevanje ogljika? Je geoinženiring realna in smotrna možnost? »Še ne vemo,« odkrito priznava. »To, kar na tem področju počnemo, so le skrbno načrtovane znanstvene raziskave in jih moramo še naprej podpirati. Pred dvema letoma so bile dane pobude, naj bi vse tovrstne projekte ustavili, ker ne vemo, kako bodo vplivali na biodiverziteto. Takšno stališče, da bi namreč ustavili vse raziskovanje, se mi ne zdi pametno. Danes še nimamo tehnologije, da bi lahko projekte geoinženiringa prenesli v prakso. Je pa to odprto vprašanje, s katerim se resno ukvarjamo. Menim, da geoinženiringa ne bo mogoče izvajati v takšnem obsegu, da bi lahko kakor koli spremenil nezaželeno stanje glede podnebnih sprememb.«
Več v četrtkovem tiskanem Delu
