Od fluorescenčnih opic do dizajnerskih otrok?

Japonski znanstveniki so ustvarili transgenske opice, ki se svetijo v temi. Samo po sebi to ne bi bilo nič novega, če se njihov modificiran dedni zapis ne bi prenašal iz generacije v generacijo. Precej kontroverzno delo japonskih genetikov pomeni, da bodo opice žrtve neštetih genetskih poskusov, pri katerih jim bodo vcepljali nevarne genetske napake in bolezni, hkrati pa daje upanje za zdravljenje doslej neozdravljivih človeških degenerativnih bolezni, kakršni sta Parkinsonova in Huntingdonova bolezen.

Raziskovalci iz centralnega inštituta za poskusne živali v Kavasakiju so zarodkom navadnih marmozetk (Callithrix jacchus) s pomočjo retrovirusa dodali gen za zeleni fluorescenčni protein (pridobljen iz meduze Aequorea victoria), zaradi katerega se njihove dlani in podplati pod ultravijolično svetlobo svetijo zeleno. Zarodke so nato prenesli v nadomestne matere, ki so rodile žive mladiče. Kot poroča britanski Guardian, ki povzema pisanje priznane strokovne revije Nature, so imele vse marmozetke obdelane gene, dve pa sta jih prenesli tudi na svoj zarod. Aprila se je rodil genetsko modificirani mladiček, ki so ga zaplodili s spermiji transgenskega samca. Vse opice so sicer zdrave in se pod naravno svetlobo ne svetijo.

Prve transgenske opice so ustvarili že na začetku tisočletja, toda pri dosedanjih poskusih se gen ni popolnoma integriral v opičji DNK in se ni prenesel v naslednje generacije, piše Telegraph. Dosedanji poskusi s transgenskimi živalmi, kot so glodavci ali psi, so sicer prispevali k biomedicinskim raziskavam, vendar te vrste niso primerne za veliko človeških bolezni, saj so genetsko preprosto preveč drugačne. Kakor je povedala dr. Erika Sasaki z inštituta v japonskem Kavasakiju, so »navadne marmozetke zelo privlačne za biomedicinske raziskave na primatih, saj se hitro razmnožujejo, kar je velika prednost pri transgenskih modifikacijah. Genetsko spremenjeni primati bi lahko postali zelo uspešen model za predklinične ocene varnosti in uspešnosti zdravljenja z izvornimi celicami in genetskih terapij.«

Znanstveniki zdaj nameravajo ustvariti cele družine opic, pri katerih se bodo razvile nevrodegenerativne bolezni, podobne tistim, kakršne poznamo pri ljudeh. Prav to pa zbuja skrb naravovarstvenikov, saj bodo genetski zapis marmozetk namenoma izpostavili nevarnim boleznim. Najbolj zaskrbljeni se sprašujejo, ali ne bomo na koncu prišli do genetsko spremenjenih ljudi, kar je po svetu večinoma prepovedano.

Kakor je novinarjem BBC zaupal Jarrod Bailey, znanstveni svetovalec za znanost pri britanski zvezi za prepoved vivisekcije (BUAV), je tako etično kakor znanstveno globoko razočaran nad transgenskimi raziskavami. Prepričan je, da so so poskusi na živalih zgrešeni, saj doslej z njimi niso odkrili ne zdravila za aids, ne hepatitis, ne malarijo, ne kap. Številne terapije, ki delujejo na opicah, pri človeku nimajo učinka, pojasnjuje.

Carol Newman iz britanskega Hadwenovega sklada za humane raziskave dodaja, da se bo poleg vsega povečalo tudi število precej kontroverznih poskusov na opicah, poroča Independent. Po stvarjenju prve transgenske miši v osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je uporaba miši v laboratorijih dramatično povečala. Leta 1990 so v Britaniji izvedli manj kot 50.000 poskusov na miših, do leta 2007 pa je število zraslo na več kot 1,1 milijona.

Iz petkove tiskane izdaje Dela