Tiskane izdaje
Pri iskanju čim učinkovitejšega zdravljenja bolezni, ohlapno poimenovane depresija, so nevroznanstveniki proučili že marsikatero, tudi neortodoksno področje – od psihedeličnih gob, veterinarskega anestetičnega pomirjevala ketamina, do magnetne stimulacije možganov in posebnih spodbujevalnih vsadkov, nekakšnih »možganskih pacemakerjev«.
In vsaka, nemalokrat presenetljiva ugotovitev tovrstnih raziskav je k mozaiku prispevala nov kamenček – vse do spoznanja, da depresija očitno ni ena sama bolezen, temveč cela vrsta mentalnih motenj z lastnimi edinstvenimi mehanizmi, ki pa povzročajo podobne izčrpavajoče simptome.
»Vsekakor je znanstveni pristop k depresiji znatno oživljen in okrepljen,« je prepričana Helen Mayberg, nevrologinja z ameriške univerze Emory v Atlanti. »Sčasoma smo prišli do novega modela pojmovanja psihičnih bolezni: možgani niso več le nekakšen lonec z juho, ki mu zgolj dodamo nekaj kemičnih snovi in premešamo. Ker zdravljenje depresije v preteklosti ni bilo posebno uspešno, smo si začeli postavljati drugačna vprašanja: Kaj je pri tej bolezni narobe s kemijo možganov in kaj z možganskimi povezavami?«
Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije depresija prizadene približno 350 milijonov Zemljanov in se že uvršča med najpomembnejše vzroke delovne in siceršnje nezmožnosti. V skrajnih primerih si oboleli celo vzame življenje: vsako leto naredi samomor skoraj milijon ljudi, večina menda prav zaradi neugotovljene in nezdravljene depresije.
Dosedanje zdravljenje vključuje bodisi zdravila bodisi psihoterapijo, pogosto pa kombinacijo obojega. Toda obe metodi pri kar tretjini bolnikov ne privedeta do nikakršnega izboljšanja. Tudi velike upe v »čudežna« zdravila, kakršna so prozac, serotax in drugi selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), so dodobra zasenčile študije z začetka našega tisočletja, ki so pokazale, da 30 odstotkom zdravljenih prav nič ne pomagajo.
Drugačen pristop
Petdesetletna britanska zdravnica Susan je ena izmed nesrečnic, ki se je po 21-letnem neuspešnem spopadanju z depresijo, zaradi katere se je morala posloviti tudi od opravljanja svojega poklica, znašla v slepi ulici. V najhujših trenutkih se je bala »skoraj vsega«; trepetala je celo pred tako vsakdanjimi opravili, kot je priprava obroka za otroka.
»Jemala sem dvojni odmerek antidepresivov, dva tipa naenkrat. Za uravnoteženje občutka vznemirjenosti pa sem morala jemati še pomirjevalo, da sem zvečer lahko zaspala,« je potožila za agencijo Reuters. »A vse to ni niti malo omililo mojih težav. Vsa predpisana zdravila kratko malo niso delovala.«
Da bi pomagali takšnim nesrečnikom, so zdravniki začeli razmišljati o drugačnem zdravljenju – zlasti po odločitvi farmacevtskih gigantov, kakršen je Glaxo Smith Kline, da ustavijo raziskave zdravljenja depresije, ker so prezahtevne, predolgotrajne in predrage, da bi z morebitnimi novimi uspešnimi zdravili ustvarili dobiček.
»Od pacientov smo čedalje pogosteje slišali pritožbo: ‘Preizkusil sem že milijon reči, a nobena ne deluje,’« je povedal Rafael Euba, terapevt v Londonskem psihiatričnem centru, kjer so neuspešno zdravili tudi Susan. »Nujno smo potrebovali nov žarek upanja.«
Elektroterapija
Pri zdravljenju nesrečne Susan so med drugim uporabili sporno elektrokonvulzivno terapijo (EKT), znano tudi kot »elektrošoki«. Ker ji je ta mučni postopek pred 17 leti začasno »pomagal iz najhujšega«, so v tej londonski ustanovi sklenili preizkusiti še najnovejšo obliko električnega zdravljenja – tako imenovano repetitivno transkranialno magnetno stimulacijo (rTMS).
Zdravstvene oblasti v ZDA in Evropi so že odobrile to povsem nebolečo metodo, pri kateri z elektromagnetno indukcijo aktivirajo predel možganov, ki po prepričanju psihiatrov uravnava pacientovo razpoloženje. V nasprotju z elektrokonvulzivno terapijo, ki je neslavno zaslovela tudi s filmsko uspešnico Let nad kukavičjim gnezdom (1975), repetitivna transkranialna magnetna stimulacija ne pošilja »elektrošokov« v bolnikove možgane; šibki električni impulzi stimulirajo le prizadete možganske živčne celice in jih ponovno »oživljajo«.
V omenjenem zdravstvenem centru, edini ustanovi v Veliki Britaniji, kjer je bolnikom na voljo metoda rTMS, takšno zdravljenje traja od tri do šest tednov, pol ure na dan in pet dni na teden. Žal ni poceni: tedenska terapija stane 1500 funtov (skoraj 1800 evrov), povprečno zdravljenje pa traja štiri tedne. Poleg tega številni bolniki potrebujejo še teden ali dva posebne »vzdrževalne« terapije.
Bolniku nadenejo belo čepico, opremljeno z elektromagnetnimi tuljavicami nad prizadetim delom možganov – ponavadi je to levi dorsolateralni prefrontalni del možganske skorje, nekaj centimetrov nad senci. »Ta izkušnja je za bolnika večinoma prijetna,« pojasnjuje dr. Euba. »Na lasišču občuti le rahlo mravljinčenje. In marsikomu je to všeč, saj med drugim priča o tem, da se nekaj dogaja.«
Doslej so s to metodo zdravili le dva ducata bolnikov z depresijo, toda prvi rezultati so zelo vzpodbudni: »Od 24 ljudi z blažjo ali hujšo obliko depresije jih je po terapiji z rTMS kar 18 – torej tri četrtine – popolnoma okrevalo. Še dva sta se na zdravljenje dobro odzvala, vendar nista povsem ozdravela, le štirim – torej 17 odstotkom zdravljenih – pa se stanje ni izboljšalo.
Globoka
Napravo za elektrostimulacijo so jim vsadili v možgansko skorjo. »Takšna stimulacija možganov je trajna – mali ‘možganski pacemaker’ neprekinjeno deluje kar štiri leta,« je povedal dr. Jonathan Roiser, asistent na oddelku za kognitivno nevroznanost na londonski univerzi.
Po raziskavi, objavljeni v reviji Archives of General Psychiatry, je takšna terapija pomagala kar 92 odstotkom vseh bolnikov, 58 odstotkov pa so jih z njo povsem ozdravili. »To je osupljivo dober rezultat,« je navdušen dr. Roiser.
Toda pri tej terapiji ne gre samo za stimuliranje možganskega »električnega vezja«; velika pozornost je namenjena tudi kemiji. Za omenjeno veterinarsko pomirjevalo ketamin – ta »specialni K«, kakor mu rečejo udeleženci divjih zabav ob koncih tedna – so ugotovili, da je nekaterim bolnikom z depresijo izjemno omilil bolezenske simptome, včasih že čez nekaj ur, njihovo boljše razpoloženje pa je trajalo več tednov.
Nič čudnega, da je po tako spodbudnih rezultatih več farmacevtskih družb, med njimi Roche, Astra Zeneca ter Johnson & Johnson, takoj sklenilo poskusiti izdelati derivate ketamina, ki bi lahko postali učinkoviti antidepresivi.
Več podvrst bolezni
Strokovnjaki poudarjajo, da so uspehi z novimi oblikami zdravljenja depresije – nekatere so še v eksperimentalni fazi – dokaz več, da depresija ni ena sama bolezen, temveč skupek vrste motenj.
Dodatne dokaze prinaša najnovejša študija, nedavno objavljena v reviji Journal of the American Medical Association. Njeni avtorji trdijo, da s skeniranjem možganov depresivnih ljudi lahko dokaj zanesljivo napovedo, ali bo ustreznejše zdravljenje z antidepresivi ali s psihoterapijo.
Študija se je osredotočila na del možganov, imenovan insula (ali insularni reženj), ki igra pomembno vlogo pri uravnavanju občutij. Pri depresivnih ljudeh, katerih insula za svoje delovanje porablja veliko glukoze, bo najučinkovitejše zdravljenje s psihoterapijo. Pri bolnikih, pri katerih je insula manj aktivna (in zato porablja manj glukoze), pa je učinkovitejše zdravljenje z antidepresivi.
»Skratka, čedalje bolj jasno je, da ima depresija več vrst ali tipov,« poudarja dr. Mayberg. »Zato jih je najprej treba natančno določiti, nato pa ustrezno zdraviti.«
»Smo sredi pravega znanstvenega preporoda,« dodaja dr. Roiser. »Tradicionalne psihološke in biološke razlage depresije so bile očitno preveč preproste. Danes precej bolj natančno določamo naravo teh motenj. Smo torej v neprimerno boljšem položaju kakor pred dvajsetimi leti.«
