Ogrožena anonimnost recenzentov

Odločba informacijske pooblaščenke je razburkala politiko in strnila znanost. Omenjena odločba se namreč neposredno nanaša na izredno pomembno in hkrati občutljivo področje ocenjevanja raziskovalnih projektov in programov, ki se financirajo iz javnih sredstev. Konkretno gre pri tem za vprašanje (ne)anonimnosti recenzentov.

Objavljeno
23. februar 2011 21.10
Jasna Kontler Salamon, znanost
Jasna Kontler Salamon, znanost
Pred natanko enim mesecem, 24. januarja, je informacijska pooblaščenka, Nataša Pirc Musar, izdala odločbo o pritožbi zoper odločbo Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki bo v vsakem primeru – o njej bo namreč po najavljeni pritožbi direktorja ARRS Francija Demšarja še odločalo upravno sodišče – imela vpliv na prihodnost naše znanstvenoraziskovalne sfere. Omenjena odločba – postopek je vodila svetovalka pooblaščenke Alenka Žaucer – se namreč neposredno nanaša na izredno pomembno in hkrati občutljivo področje ocenjevanja raziskovalnih projektov in programov, ki se financirajo iz javnih sredstev. Konkretno gre pri tem za vprašanje (ne)anonimnosti recenzentov.

Verjetno bi to vprašanje kljub omenjeni odločbi informacijske pooblaščenke – za njeno izvedbo je sicer določen tridesetdnevni rok po prejemu odločbe, ki še ni potekel – ostalo skrito širši javnosti, če se ga ne bi prejšnji teden na nujni seji lotil odbor državnega zbora za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj in to na zahtevo poslanske skupine SDS. Kot je razbrati iz te zahteve, so jo sprožile medijske objave – 31. januarja je zgodovinar Igor Grdina, ki je sodeloval v aktualni razpravi o dostopu do arhivskih gradiv v TV oddaji Odmevi predstavil svojo zahtevo, da mu ARRS razkrije imena recenzentov njegove vloge, na kar je voditeljica Rosvita Pesek povedala, da javnost teh postopkov podpira tudi sklep informacijske pooblaščenke. Čeprav je bilo to v oddaji pospremljeno z opozorilom, da je omenjeni sklep še v proceduri, je poslanska skupina SDS 9. januarja zahtevala sklic nujne seje omenjenega odbora in jo tudi dobila.

Tam pa smo bili nato v razpravi priče zanimivega preobrata, ki je sledil predstavitvi »obtožnice«. Ta je bila naperjena predvsem proti direktorju ARRS Franciju Demšarju, zaradi nespoštovanja odločbe pravne pooblaščenke pa tudi proti resornemu ministru Gregorju Golobiču. Vodja poslanske skupine SDS je zahtevi za obravnavo dodal predloge štirih sklepov, v katerih naj bi omenjeni odbor ocenil, da ravnanje direktorja ARRS predstavlja »kršitev prostega dostopa do informacij javnega značaja in odprtosti delovanja znanstvenoraziskovalne institucije ter zato pomeni zlorabo položaja uradne osebe, oziroma funkcije direktorja ter opustitev njegovega dolžnega ravnanja«. Minister pa naj bi podpiral takšno odločitev ARRS in s tem kršil več členov ustave – Golobič, ki je sejo kmalu zapustil, je pred tem karšnokoli svojo vlogo v tej zadevi odločno zanikal, pri tem se je skliceval na neodvisnost agencije.


Direktor vrača udarec

»V zadovoljstvo mi je, da vam lahko pojasnim nekatera dejstva v zvezi z današnjo sejo.« Kot se je izkazalo v nadaljevanju, uvodni stavek v obširnem pojasnilu, dejansko predavanju, direktorja ARRS, Francija Demšarja, na seji omenjenega odbora, ni bil lepotna floskula. Demšar je namreč nanizal kopico prepričljivih argumentov. Najprej pa je opozoril, da omenjena odločba informacijske pooblaščenke še ni pravnomočna in napovedal tožbo na upravno sodišče. Nato je pojasnil, kako pri nas poteka ocenjevalni postopek. Med drugim je poudaril, da lahko prijavitelj projekta pridobi vse podatke iz ocenjevalnega postopka razen podatkov o recenzentih. Po pravilniku, ki v agenciji ureja to področje, so to osebni podatki, ki se urejajo v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. To pomeni, da ARRS vsako leto objavi seznam recenzentov, vendar ne razkrije, v katerem posameznem ocenjevalnem postopku je posamezni recenzent sodeloval.

Demšar je dejal, da je slovenska ureditev glede anonimnosti recenzentov v celoti primerljiva s tovrstnimi ureditvami v skoraj vseh državah sveta, z nekoliko cinizma pa je navedel tudi seznam držav, za katere ne obstajajo tovrstni podatki – Severna Koreja, Sudan, Botsvana, Malavi, Butan, Ruanda, Burundi in še nekatere druge države v razvoju. »Razlog je konflikt interesov, ki ga je potrebno preprečiti, saj bi lahko omejil recenzentovo sposobnost objektivnega ocenjevanja.

Poleg anonimnosti vse raziskovalne agencije na svetu zahtevajo od recenzentov podpis dokumenta o tem, da pri njihovem delu ni konflikta interesov. Na ta način je zagotovljen sistem, v katerem ne sme obstajati nikakršna direktna komunikacija med tistim, ki ocenjuje in tistim, ki je ocenjevan, ne pred, med in ne po ocenjevalnem postopku. Trdno stališče raziskovalne skupnosti v razvitem svetu je, da se samo tako zagotavlja neodvisnost recenzentov, ki je pogoj, ne pa zagotovilo, ustrezne recenzije. Anonimnost recenzentov je zato osnova tega sistema in prav nikjer ne objavljajo imen recenzentov na način, da bi se lahko ugotovilo, kateri predlog so ocenjevali. To velja tako za znanstvene revije kot za raziskovalne agencije,« je poglavitne razloge varovanja imen recenzentov odboru DZ razložil direktor ARRS.

Odločba informacijske pooblaščenke naj bi bila – po njegovih besedah – torej mednarodno neprimerljiva, temeljila naj bi na »nerazumevanju delovanja znanosti v razvitem svetu«.


Podpora Demšarju

Za poznavalce razmerij med ARRS in raziskovalno sfero je bil najzanimivejši del omenjene razprave, ko sta v njej nastopila predsednik Koordinacije raziskovalnih institucij in direktor ZRC SAZU Oto Luthar in predsednik znanstvenega sveta ARRS Vito Turk.

Oba sta namreč brez vsakih zadržkov pritrdila Demšarjevim argumentom in temu dodala še lastne izkušnje. Luthar je dejal, da je kot raziskovalec in kot predstavnik raziskovalcev proti objavam imen recenzentov. Po njegovem mnenju je vprašljiva že takojšnja objava seznama recenzentov – sam bi jo preložil za dve leti, ker je, kot pravi, v majhnem akademskem prostoru Slovenije recenzenta mogoče prepoznati že po stilu pisanja. Turk je dejal, da se v svojih štiridesetih letih dela v znanosti še nikoli ni soočil z zahtevo razkrivanja imen recenzentov. Dejal je, da so bili njegovi znanstveni kolegi po svetu zelo presenečeni, ko jih je vprašal, kaj mislijo o slovenskem problemu. Provokativno je dodal, da ima Slovenija sicer lahko tudi v zvezi s tem svoj pravni red, vendar se mora ta »podrejati civilizacijskim normam«. Odbor je po precej dolgi razpravi sklenil sejo prekiniti do zaključka s to zadevo povezanih pravnih postopkov.