Opel insignia 2.0 CDTI edition

Čeprav je konkurenca neznosna - omenimo samo VW passata, renault laguno, mazdo6, hondo accord, škodo superb, citroëna C5 in morda še forda mondea -, je treba priznati, da so se pri Oplu odločno podali v boj. Insignia takoj pritegne pogled, odlikuje jo razpotegnjena in precej ovalna linija, ki se izteče v - tako kot narekuje moda - kupejevski zadek, ki ga lepo zaokroža poudarjen zavihek oziroma spojler na robu pokrova prtljažnega prostora. Očitno je, da se pri oblikovanju niso obremenjevali s centimetrom gor ali dol, pomembno je bilo, da so konture avtomobila čim bolj skladne in zračni upor čim manjši. Tako je skupni vtis zelo dober in dovolil si bom pregrešno misel, da bi bila, na primer, podobna lahko tudi nova oziroma prihodnja Beemvejeva petica.

Z dobrimi 4,8 metra dolžine je insignia precej prerasla vectro (4,61 m), kar seveda pomeni, da s prostorom nikjer ni težav. Ob dobri ergonomiji je sedenje na prednjih in zadnjih sedežih klasično limuzinsko, dovolj udobno, a po oplovski maniri ne posebno mehko. V testnem vozilu je bila potniška kabina povsem v črnih tonih, črna je bila tudi tkanina na sedežih, kar se je hitro izkazalo kot ne najboljša rešitev, saj se je na njih poznala vsaka smet.

Pod prednjim pokrovom je brnel najmočnejši izmed treh dvolitrskih dizlov, ki so na voljo; 118 kW in 350 Nm navora že od 1750 vrtljajev naprej je solidnih, a hkrati prav nič pretresljivih. Tako je razmejitev jasna: ta dizel je namenjen voznikom, ki želijo biti razmeroma hitri, predvsem pa bi se radi vozili udobno in seveda tudi varčno. Čeprav sem testno vozilo dobil s povprečno porabo (tako je vsaj kazal potovalni računalnik) 8,4 l/100 km, kar ni bilo ravno spodbudno, sem ga oddal s povprečjem 6,7 l/100 km. To na eni strani pomeni, da med priganjanjem (očitno je imel moj predhodnik težko nogo) poraba lahko precej poskoči, na drugi pa, da ob razumnem upoštevanju hitrostnih omejitev ta dizel tudi v tako velikem vozilu porabi solidno malo goriva.

Uradno je imela testna insignia po bogatosti drugi paket opreme, a tudi vrsto dodatkov, ki otežujejo ločevanje med serijsko in doplačljivo opremo. Vsekakor pa, kot pri konkurentih, v njej mrgoli elektronskih pomočnikov, o katerih pred nekaj leti nismo še niti sanjali. ESR, se pravi elektronski sistem za večjo stabilnost, je serijski in skoraj odveč je omenjati sistem proti zdrsavanju pogonskih, v tem primeru prednjih koles (insignio namreč lahko dobite tudi s štirikolesnim pogonom). Voznik ima na voljo (doplačilo 900 evrov) tako imenovani flexdrive, da s pritiskom na gumb izbira med športno nastavitvijo (blažilniki in pedal za plin postanejo trši, volanski mehanizem bolj neposreden ...) in tako imenovano nastavitvijo tour, ko se vse skupaj zmehča; tretja možnost pa je nekakšno povprečje. Varnostni paket med drugim (pri trku se pedali umaknejo) obsega šest zračnih blazin in zaves.

Nedvomno pri Oplu z insignio mislijo zelo resno, saj so za razmeroma ugodno ceno ponudili zaokrožen paket, ki ga bodo kupci težko spregledali.

Iz priloge Na kolesih sobotne tiskane izdaje Dela