Tiskane izdaje
Si lahko predstavljate življenje brez plastike? Najbrž težko, saj je iz nje izdelanih večina predmetov, ki nas obkrožajo, od tube za zobno pasto in zobne krtačke, s katerima začenjamo dan, embalaže za mleko, telefona, avtomobila, steklenice za vodo do televizorja in vzmetnice, na kateri dan končamo. Zanamci bodo zato upravičeno naš čas označili za dobo plastike.
Plastika ima vrsto lastnosti, zaradi katerih je iz neštetih izdelkov izpodrinila druge materiale in bo v naše življenje vstopila še bolj na široko. Ima pa tudi slabo lastnost, zaradi katere imamo vsaj malo slabe vesti: je umetni material, s katerim narava ne zna ravnati, ga ne prepozna in ga zato ne razgradi. Posledica: kupi plastičnih odpadkov na vseh koncih sveta, ki jih je nekako treba odstraniti ali predelati, saj bi sami po sebi razpadli kvečjemu v 450 do 500 letih. Druga (dodana) slaba lastnost: danes je plastika skoraj v vseh primerih proizvedena iz neobnovljivih fosilnih virov, ki bi jih lahko bolje porabili za druge namene.
Obe, osnovna in dodana slaba lastnost sta neskončno potencirani še z obsegom proizvodnje plastike. Ta v zadnjem času v enem letu znaša kar 265 megaton, kar je skoraj nepredstavljivo veliko. Okoljski odtis plastike je tako danes ogromen. A dalo bi se ga zmanjšati, kljub neizpodbitnemu dejstvu, da plastika nadaljuje svoj prodor v vse pore našega življenja. Kot je bilo mogoče slišati na nedavnem posvetu, ki ga je v Ljubljani v okviru mednarodnega projekta Plastice organiziralo ekološko društvo Eco Vitae, je ta možnost uvedba bioplastike.
Kaj je bioplastika?
Bioplastika, na otip in videz povsem enaka navadni plastiki, je do okolja bistveno bolj prijazna. Ta prijaznost se pokaže predvsem tedaj, ko je ne potrebujemo več in jo odvržemo med odpadke. Takrat namreč v nasprotju z običajno plastiko razpade, se razgradi. Oziroma razgradijo, točneje povedano, požrejo jo mikrobi in jo presnovijo v vodo, ogljikov dioksid in biomaso. Je torej biorazgradljiva. Prav po tem se razlikuje od plastike, ki se na trgu tudi pojavlja kot bioplastika, a ima pripono bio- le zato, ker je narejena iz obnovljivih virov. Kot odpadek se namreč obnaša enako kot običajna plastika. V okolju torej ne razpade.
Kot je pojasnil dr. Andrej Kržan, ki v Sloveniji vodi mednarodni projekt Plastice, pri bioplastiki poznamo dve različici: plastiko, narejeno iz biorazgradljivih snovi (te so lahko iz obnovljivih ali pa neobnovljivih virov), in plastiko iz obnovljenih virov, ki omogočajo organsko recikliranje, na primer kompostiranje. Trenutno je največ bioplastike iz termoplastičnega škroba. V prihodnje pa bodo proizvodni materiali za bioplastiko po Kržanovem mnenju temeljili predvsem na odpadnih obnovljivih virih (celuloza, sirotka, kostna/mesna moka).
Plastike iz obnovljivih virov ne bi smeli preprosto enačiti z bioplastiko, pač pa je bio- le, če je primerna za organsko recikliranje. Tudi običajne plastične vrečke, s katerimi se srečujemo v trgovinah že leta, v okolju pa naletimo nanje kot na nadležen in trpežen odpadek na vseh mogočih in nemogočih mestih, so namreč narejene iz obnovljivih virov – a ti niso razgradljivi.
Z znanjem proti zavajanju
Prav tako niso razgradljive vrečke, ki jih nekateri proizvajalci v zadnjem času neupravičeno oglašujejo kot bio. Materialu, iz katerega so te vrečke, primešajo katalizator, ki sproži oksidacijo: zmanjša se masa, pride do tako imenovane fragmentacije, ko material razpade na manjše dele – se pa ne razgradi. Tako le bolj prikrito še naprej onesnažuje okolje. Zato dr. Kržan opozarja, da v primerih, ko gre le za fragmentacijo plastike, ne pa tudi za njeno razgradnjo (malih fragmentiranih delcev mikrobi ne prepoznajo kot hrane in se jih ne dotaknejo), oznaka »bio« na taki vrečki uporabnika zavaja in je za okolje še bolj problematična. Projekt Plastice (s polnim imenom Inovativni razvoj vrednostne verige za trajnostno plastiko v srednji Evropi), v katerem sodelujejo poleg Slovenije še Italija, Slovaška in Poljska in ga pri nas vodi Kemijski inštitut Ljubljana, zato ni raziskovalni projekt, marveč je poudarek na promociji in širjenju znanja.
»V sklopu projekta Plastice pomembno mesto zavzema ozaveščanje javnosti o obstoju, sestavi, uporabi in prednostih bioplastike. Tukaj imam v mislih tako splošno kot strokovno javnost in industrijo, saj smo ugotovili, da je znanje o teh novih materialih na našem trgu, kot tudi v vsej srednji Evropi, pomanjkljivo. Prav to je ključna ovira za širšo uporabo omenjenih materialov,« meni dr. Kržan.
Javnost nameravajo informirati s pomočjo nacionalnih informacijskih točk, kjer bodo na razpolago znanstveno preverjene informacije o trajnostnih vrstah plastike, zavajanju javnosti pa se nameravajo izogniti z vpeljavo sistema certificiranja biorazgradljive plastike, primerne za kompostiranje.
Na otip in pogled enaki ...
Na pogled in otip je bioplastiko težko ločiti od navadne plastike, enaka je tudi po teži. Kaj lahko torej ozaveščenemu uporabniku pove, da je segel po do okolja prijaznejši plastiki (in morda zanjo celo več plačal)?
»Predvsem certifikat,« pravi mag. Barbara Tišler iz podjetja Slopak, ki je eden od partnerjev v projektu Plastice. Slopak bo začel podeljevati znake za bioplastiko, podobno kot podeljuje že priljubljen znak Zelena pika za materiale, ki so primerni za kompostiranje. Znak bo podeljen le na podlagi uspešno izpeljanega postopka certificiranja, v katerem bo treba dokazati, da sta tako osnovni material kot tudi sam izdelek popolnoma biorazgradljiva.
Kaj pomeni popolno biorazgradljivost? Mag. Tišlerjeva pojasnjuje, da bo neki material ali izdelek dobil potrdilo o popolni biorazgradljivosti, če ga bo v 180 dneh razpadlo vsaj 90 odstotkov. Certificiranje bo potekalo prostovoljno, sam postopek pa bo stal približno dva tisoč evrov.
»Slopak bo vzpostavil tudi nacionalno kontaktno točko za razširjanje informacij o novih, do okolja prijaznih vrstah plastike. Nove generacije biorazgradljive plastike imajo namreč izboljšane fizikalne in mehanske lastnosti, to pa je priložnost za razvoj novih izdelkov, tudi embalaže,« še pojasnjuje mag. Tišlerjeva.
V projektu Plastice je Slopak edini partner s področja ravnanja z odpadki. Upravljanje odpadkov v štirih državah, ki, kot rečeno, sodelujejo pri projektu, je usklajeno z evropsko zakonodajo, vendar je izvedba upravljanja biorazgradljivih odpadkov različna. Največ koristi od projekta Plastice bodo imela po mnenju mag. Barbare Tišler podjetja, ki bodo hitra in prilagodljiva v razvoju, med panogami, ki bi lahko izkoristile prednosti novih materialov, pa so kozmetična in živilska industrija ter kmetijstvo. Do zdaj takih podjetij ni veliko. V Evropi je registriranih le 153 proizvajalcev te plastike.
Bioplastike še ne izdelujemo
»V Evropi izdelamo 27 odstotkov svetovne proizvodnje bioplastike, največ iz škroba, poskusno pa tudi iz sirotke in drugih obnovljivih virov. V Sloveniji bioplastike ne izdelujemo, tudi izdelkov iz nje, narejenih v Sloveniji, je zelo malo; to so predvsem biorazgradljive vrečke,« pojasnjuje dr. Kržan.
Kako to, da se pri nas še nobeno podjetje ni lotilo proizvodnje biorazgradljive plastike oziroma izdelkov iz nje?
»Eden izmed razlogov je predvsem to, da je bioplastika predstavljena kot nadomestek za embalažne materiale, področje uporabe pa bi bilo pametno iskati precej širše,« meni mag. Tišlerjeva.
Biorazgradljiva plastika je vsaj za zdaj dražja od plastike iz sintetičnih polimerov, to je iz nafte. Bi bili kupci pripravljeni plačati več za do okolja prijaznejše izdelke iz biorazgradljivega materiala?
»Anketa, ki smo jo opravili med slovenskimi podjetji, je pokazala, da bi bili proizvajalci pripravljeni za biomateriale odšteti nekaj več, a se jim zdi pomembnejše vprašanje, koliko bi bil kupec voljan plačati za take izdelke,« pojasnjuje Tišlerjeva. »Po napovedih analitikov naj bi se uporaba biorazgradljive plastike hitro širila, vendar bo ob veliki svetovni porabi plastike iz nafte še vedno nišni material. Izdelki iz bioplastike morajo imeti veliko dodane vrednosti in kupce, ki so jih pripravljeni kupiti.«
V okviru projekta Plastice, za katerega 82 odstotkov denarja prispeva Evropski sklad za regionalni razvoj, zato zdaj prvi v Evropi predstavljajo možnost uporabe bioplastike kot načina za razlikovanje od na videz cenejših, a dolgoročno zaradi cene zdravljenja okolja v resnici dražjih izdelkov.
