Tiskane izdaje
Lavreati si nagrado torej delijo za odkritja o najbolj nenavadnih objektih v vesolju. Britanec Penrose je z matematičnimi metodami dokazal, da črne luknje obstajajo in da njihov obstoj potrjuje tudi Einsteinova splošna teorija relativnosti. Einstein sam pravzaprav ni verjel v obstoj supermasivnih pošasti, ki ujamejo vse, kar se jim preveč približa, in ne izpustijo ničesar, niti svetlobe. Januarja 1965, deset let po Einsteinovi smrti, je Penrose, rojen leta 1931, dokazal, da se črne luknje res oblikujejo, in tudi opisal, kako. V črnih luknjah odpovedo vsi znani zakoni narave. Njegovo delo smatrajo za najpomembnejši doprinos k splošni teoriji relativnosti, potem ko jo je leta 1916 objavil Einstein, so v obrazložitvi zapisali pri Nobelovem komiteju.
Nemec Genzel in Američanka Ghez pa sta vodila vsak svojo skupino astronomov, ki so od začetka 90. let prejšnjega stoletja raziskovali središče Galaksije, imenovano Sagittarius A*. Na podlagi meritev zvezd v bližini središča sta skupini dokazali, da se tam skriva nekaj izjemno masivnega, a nevidnega. Gre za črno luknjo z maso štirih milijonov sončevih mas. Genzel in Ghez sta razvila metode, da sta lahko videla skozi goste oblake medzvezdnega prahu in plinov.
»Odkritja letošnjih lavreatov so postavila temelje za nove študije kompaktnih in supermasivnih objektov. A ta eksotična telesa še vedno porajajo številna vprašanja, ki prosijo za odgovore. Ne le vprašanja o njihovi notranji strukturi, ampak tudi vprašanja, kako testirati naše teorije o gravitaciji pod tako ekstremnimi pogoji v neposredni bližini črne luknje,« je komentiral David Haviland, predsednik Nobelovega komiteja za fiziko.
Šele četrta ženska
Andrea Ghez je sodelovala na kratki novinarski konferenci, na kateri je bilo manj novinarjev kot v prejšnjih letih, saj so spoštovali ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa. Na vprašanje, kako je bilo odkrivati črno luknjo v središču Galaksije, je povedala, da predvsem polno dvomov. »Dvomov, da res vidiš, kar misliš, da vidiš. Pa tudi vznemirjenje, ko si na pragu odkritja, o katerem se moraš vseskozi spraševati.« Dodala je, da sicer še zdaj skoraj nič ne vemo o črnih luknjah. Poudarila je, da je znanost še kako pomembna v času, ko je zaradi pandemije vseskozi na tapeti.
Znanstvenica je šele četrta ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado za fiziko (pred njo Marie Curie (1903), Maria Goeppert-Mayer (1963), Donna Strickland (2018)). Upa, da bo ta nagrada pripomogla, da se bodo mlade ženske navdušile za študij astronomije, kjer je toliko lepih reči za odkrivanje.
Astrofizičarka prof. dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici je poudarila, da je nagrada vsekakor zaslužena. Razveselila se je je, saj se tudi sama ukvarja s črnimi luknjami. »Roger Penrose je bil vsekakor vodilni na področju teoretičnih raziskav tega fenomena v 60. letih, ko se je tudi začela zlata doba preučevanja črnih lukenj. Delo Reinharda Genzla in Andree Ghez pa je bilo pred 20 leti prelomno, ker je številne dvomljivce prepričalo, da črna luknja obstaja tudi v središču naše galaksije. Nobene druge razlage ni, kot da gre za črno luknjo, saj znotraj tako majhnega območja s premerom le nekaj svetlobnih ur obstaja telo z maso štirih milijonov Sonc. Njuni podatki so še danes eden najpomembnejših opazovalnih dokazov.«
Že Nobelov komite je poudaril, da črne luknje še naprej ostajajo veliki skrivnostneži vesolja. Katera so vprašanja, ki jih astrofiziki poskušajo razvozlati? »Eno izmed večjih je, kako so pravzaprav nastale supermasivne črne luknje v središčih večine galaksij in kdaj ob nastajanju galaksij. Vprašanja so povezana tudi s tem, kako so, čeprav glede na celotno velikost galaksij majhni objekti vplivali na razvoj. Nova vprašanja se pojavljajo tudi glede zvezdnih črnih lukenj, ki jih odkrivajo detektorji gravitacijskih valov in imajo od 20 do 80 in še več mas Sonca.«
Že Nobelov komite je poudaril, da črne luknje še naprej ostajajo veliki skrivnostneži vesolja. Katera so vprašanja, ki jih astrofiziki poskušajo razvozlati? »Eno izmed večjih je, kako so pravzaprav nastale supermasivne črne luknje v središčih večine galaksij in kdaj ob nastajanju galaksij. Vprašanja so povezana tudi s tem, kako so, čeprav glede na celotno velikost galaksij majhni objekti vplivali na razvoj. Nova vprašanja se pojavljajo tudi glede zvezdnih črnih lukenj, ki jih odkrivajo detektorji gravitacijskih valov in imajo od 20 do 80 in še več mas Sonca.«
Lani so Nobelovo nagrado za fiziko prejeli Američan kanadskega rodu James Peebles, ki je raziskoval nekatera temeljna vprašanja v kozmologiji, ter Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta oziroma planeta zunaj našega osončja. Danes jih poznamo že več kot 4000, še več tisoč pa jih je v postopku potrjevanja.
Teden Nobelovih nagrad se začne s podelitvijo Nobelove nagrade za fiziologijo in medicino. Letos so jo prejeli Američana Harvey J. Alter in Charles M. Rice ter Britanec Michael Houghton za odkritje virusa hepatitisa C. Njihovo odkritje je vodilo v razvoj zdravila, s katerim lahko premagajo to bolezen, ki napade jetra.
V sredo bo na vrsti nagrada za kemijo, v četrtek za književnost, v petek pa bo znan dobitnik nagrade za mir. Kot zadnjega bodo prihodnji ponedeljek razglasili nagrajenca za ekonomijo.
