Poskus lestvice najbolj slavnih znanstvenikov zadnjih 200 let

Kateri znanstvenik je danes najbolj slaven na svetu? Na to vprašanje je možnih več odgovorov, odvisnih od meril, po katerih bi lahko sestavili lestvico. Danes bi bilo to verjetno število člankov v najuglednejših znanstvenih revijah, število citatov, pomembnih nagrad itd. Lestvica, ki so jo sestavili pri ameriški reviji Science, temelji na pogostosti pojavljanja imena določenega znanstvenika v knjigah, ki so zajete v bazi Google Books in so v zadnjih dvesto letih izšle v angleškem jeziku.

Zbirka digitaliziranih knjig ameriškega spletnega velikana Google šteje več kot 15 milijonov izvodov. To bazo so sestavljavci seznama najprej omejili na knjige, ki so v angleščini izšle med letoma 1800 in 2000. Potem je bilo treba še določiti, kateri izmed znanstvenikov bo drugim za merilo. Ker se je ime Charlesa Darwina v času od leta 1839, ko je bil star 30 let, do leta 2000 pojavilo kar 148.429-krat v več kot 69.000 knjigah, natisnjenih v angleškem jeziku, izbira ni bila težka. Ob tolikšnem številu so mero spustili na tisočinko in jo poimenovali miliDarwin (mD). Kako slaven je oče teorije o evoluciji še danes, priča podatek, da je bilo njegovo ime v letu 2000 omenjeno v štirih odstotkih vseh knjig v angleščini.

Navdih za lestvico 
je prišel s Harvarda

Minimalni pogoj, da so nekoga uvrstili med kandidate, je bil naslednji: njegovo ime se je moralo v Googlovi bazi, iz katere so zajemali, pojaviti vsaj 40-krat, kar v miliDarwinih pomeni indeks malce manjši od 3, seznam imen pa so kljub nekaterim pomanjkljivostim izbrskali iz spletne enciklopedije Wikipedia.

Ideja o lestvici najbolj slavnih znanstvenikov se je porodila sodelavcu revije Science Johnu Bohannonu, ko je decembra lani prebral članek raziskovalcev s Harvarda. Ti so na podlagi petih milijonov Googlovih elektronskih knjig sestavili nekakšen kulturni genom – kulturom. Poskus preseka velikega dela kulture, ki jo je človeštvo v zadnjih 500 letih zapisalo v knjigah. Tudi na Harvardu so merili pogostost omenjanja imen znanstvenikov in ugotovili, da so družboslovci v veliki prednosti pred naravoslovci. Njihovo merjenje kaže, da je Darwinu v 20. stoletju primat prevzel Sigmund Freud, ki se je na vrh zavihtel kmalu po drugi svetovni vojni, ko je prehitel tudi Alberta Einsteina in Galilea. Bohannon je za pomoč zaprosil Adriana Veresa, ki se je z razvrščanjem znanstvenikov ukvarjal v harvardski raziskavi.

Pomanjkljivosti metodologije

Avtorja se zavedata, da njuna lestvica ni brez napak. Kar nekaj težav sta imela že pri določanju znanstvenih področij, zato sta se odločila, da se omejita predvsem na naravoslovje. Zavedata se pomanjkljivosti v njuni metodi, priznavata, da na lestvici iz povsem tehničnih razlogov ni nekaterih znanih in pomembnih znanstvenikov, ter opozarjata, da je treba ta poskus razvrščanja znanstvenikov jemati s precejšnjo mero previdnosti. Ker pa sta zajemala iz doslej največje baze podatkov, le dobimo neki vtis, kako je s slavo pri naravoslovcih.

Najbolj slaven znanstvenik je z naskokom britanski matematik, filozof in politični aktivist Bertrand Russell, ki ima kar 1500 mD. Pisec znamenitega dela Načela matematike (Principia mathematica) ni tako visoko na lestvici zato, ker je postavljal nove temelje filozofije matematike, sta prepričana sestavljavca lestvice. Slavo so mu prinesle predvsem njegove številne poljudne knjige. Tudi Nobelovo nagrado je leta 1950 dobil za književnost.

Nobelovci nimajo 
posebne prednosti

Nobelova nagrada velja za najbolj prestižno priznanje naravoslovcem, zato sta bila sestavljavca presenečena, ko sta opazila, da nobelovci večinoma niso pri vrhu lestvice več kot 4000 znanstvenikov, pač pa so po njej precej enakomerno porazdeljeni. Albert Einstein (878 mD) je res tretji najbolj slavni znanstvenik, precej visoko je tudi Max Planck (256 mD), vendar sta dva nobelovca na dnu lestvice: švicarski fizik Charles Édouard Guillaume (1 mD) in ameriški zdravnik Dickinson W. Richards (2 mD). Kar štiri petine nobelovcev je zbralo manj kot 10 mD, vendar je nagrada prispevala, da se je njihovo ime dovolj pogosto pojavilo v knjigah vsaj za uvrstitev na lestvico.

Sicer pa nizek mD ne pomeni nujno, da znanstvenik ni znan. Čeprav ima eden največjih sodobnih genetikov Tak Wah Mak, ki je zaslovel leta 1984 z raziskavami T-celičnega receptorja, komaj 1 mD, se je njegovo življenje po objavi članka zelo spremenilo. »Ekipa BBC je pri meni preživela nekaj dni, o mojem laboratoriju so pisali v reviji Nature, vabijo me na javna predavanja in podobno,« je povedal kanadski genetik kitajskega rodu

Znanost ni dovolj

Kako znanstvenik najlažje postane slaven? Na to vprašanje skušata odgovoriti tudi avtorja lestvice. Toliko opevano število citatov očitno ni dovolj. Fizik Edward Witten sodi med največkrat citirane znanstvenike na svetu, vendar je s komaj 8 mD precej nizko na lestvici. Matematik Paul Erdös je objavil več člankov (1400) kot katerikoli drugi, pa je njegov indeks slave komaj 3,5 mD.

Po tej lestvici se zdi, da pisanje poljudnih knjig in člankov znanstvenike najbolj približa običajnim ljudem, s tem pa tudi slavi. To nazorno kaže primer Isaaca Asimova, ki svojega visokega indeksa 183 mD gotovo ni dobil kot profesor biokemije na bostonski univerzi, temveč kot pisec knjig znanstvene fantastike. Tu so še drugi znanstveniki, ki so se proslavili predvsem s svojimi knjigami: Carl Sagan (152 mD), Rachel Carson (152 mD) in Richard Dawkins (90 mD).

K večji prepoznavnosti izdatno prispeva tudi polemičnost in ekstravagantnost. Psiholog Timothy Leary (136 mD) je bil zagovornik uporabe psihedeličnih drog, zaradi česar so ga otroci cvetja razglasili za eno izmed svojih ikon, tedanji predsednik Richard Nixon pa ga je imenoval kar »najbolj nevarni človek v Ameriki«.

Izjemni fizik in nobelovec Richard Feynman (47 mD) je sicer v svojem življenju počel vse mogoče, najbolj znan pa je postal kot član komisije, ki je v osemdesetih letih preiskovala vzroke za nesrečo raketoplana Challenger. Ugotovil je, da je bilo za nesrečo krivo tesnilo, ki je izgubilo prožnost, tako da je ušel plamen iz rakete. Prizor z zasedanja komisije, ki ga je prenašala televizija, si je zapomnila vsa Amerika. Feynman je namreč zvil kos tesnila in ga postavil v kozarec vode z ledom; kos je nekaj časa ostal zvit, tudi ko ga je vzel iz vode, kar je bil vsakomur jasen dokaz, da je nizka temperatura tesnilu odvzela prožnost in povzročila nesrečo.

Na spletni strani http://ngrams.googlelabs.com/ se lahko vsak prepriča, kako zadeva deluje. Grafa prikazujeta, kako pogosto sta v Googlovi zbirki digitaliziranih knjig med letoma 1800 in 2000 omenjeni imeni kemika Friderika Pregla (1869–1930) in fizika Jožefa Stefana (1835–1893). Zgornji diagram kaže število njunih objav iz Googlove zbirke digitaliziranih knjig v angleškem jeziku, spodnji pa v nemškem. Razlika je očitna. Pregla, za katerega radi pravimo, da je doslej edini slovenski nobelovec, najdemo pod Fritz Pregl (5 mD), Jožefa Stefana pa pod Joseph Stefan (1 mD). Albert Einstein Charles Darwin Bertrand Russell