Pozor, išče se osredotočenost

»Čas je najbolj redka, omejena in poštena dobrina – v dnevu nimate niti sekunde več kot jaz. Vprašanje je le, ali ga znate razporediti. Vseskozi se trudim napredovati pri upravljanju svojega časa in osredotočenosti,« je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal Tomaž Štolfa, eden slovenskih podjetnikov, ki jim je uspel veliki met v silicijevi dolini. Ker se vsak dan srečujemo s tatovi omenjenih dobrin (časa in osredotočenosti), si njegove besede velja dobro zapomniti.

Francoski parlament je letos podprl zakon o prepovedi uporabe pametnih telefonov v osnovnih in srednjih šolah. Tehnološki velikani Facebook, Apple in Google so predstavili orodja za omejevanje zasvojenosti z elektronskimi napravami. Vse bolj jasno postaja, da njihova uporaba temeljito vpliva na delovanje naših možganov, ki se le stežka več ur posvetijo eni sami stvari. Z drugimi besedami: kradejo nam čas in osredotočenost.

Aplikacija screen time lastnike Applovih naprav opozarja, koliko časa so namenili posamezni aplikaciji, koliko obvestil so dobili, kolikokrat so dvignili in pridržali svojo napravo in kakšna je njihova uporaba v primerjavi z drugimi. Uporabnik lahko, denimo, omeji uporabo instagrama na eno uro na dan, pet minut pred iztekom omejitve pa ga telefon o tem obvesti in mu hkrati ponudi možnost podaljšanja. Apple ni edini, obstaja nešteto podobnih aplikacij. Danes potrebujemo telefone, da nas obvarujejo pred telefoni.

Več aplikacij, manj časa pred zaslonom?

Človek se upravičeno vpraša, kje je logika, da najprej narediš napravo, za katero želiš, da jo čim več ljudi uporablja čim dlje, nato pa narediš aplikacijo, da bi to preprečil. Eden od možnih razlogov je, da se je digitalna revolucija šele dobro začela, zato glavni igralci še ne vedo, kako se spoprijeti z njenimi stranskimi učinki. Ob tem sem se spomnil besed kitarista Rolling Stonesov Keitha Richardsa, s katerimi je v avtobiografiji Življenje opisal, kako se je britanska politika konec šestdesetih let minulega stoletja spopadla z naraščajočim številom odvisnikov od trdih drog.

»Čudovito bizaren zakon tistega časa, ko se je javno zdravstvo šele začenjalo, je bil, da če si bil džanki, si se registriral pri svojem zdravniku, on te je registriral pri vladi, potem pa so ti dali tabletke čistega heroina. In hkrati si dobil, naj si to hotel ali ne, še enako količino kokaina. Teorija je bila, da bo kokain nevtraliziral heroin in morda džankije spremenil v koristne člane družbe. Oni pa so seveda kokain prodali in podvojili količino heroina.«



Primerjava morda ni najustreznejša – aplikacije screen time ne morete prodati in zato kupiti več iphonov – a trend je dobro razviden: več drog za manj džankijev, več aplikacij za manj časa pred zaslonom.

Izgubljamo vojno

Da je s početjem tehnoloških velikanov nekaj hudo narobe, je spoznal James Williams, dolgoletni strokovnjak za oglaševanje pri Googlu. To kalifornijsko podjetje je zapustil pred petimi leti in se podal v akademske vode. Na oxfordski univerzi raziskuje in piše o etiki in filozofiji tehnologij. Letos je izšel njegov knjižni prvenec Stand Out of Our Light, v katerem se je osredotočil na – pomanjkanje osredotočenosti.

V njem današnjo tehnologijo opisuje kot vojsko letal in tankov, ki hočejo osvojiti in zadržati našo pozornost. »In ta vojska zmaguje. Ves čas gledamo v zaslone, s palcem podrsavamo po njih, medtem ko se peljemo s podzemno železnico (ali z avtobusom, če živite v Ljubljani, op. a.), ko se peljemo z dvigalom, ko pri semaforju čakamo na zeleno luč …«

Pritrjujeta mu tako statistika kot biologija. Apple je predlanskim potrdil, da uporabniki njihove naprave v povprečju odklenejo osemdesetkrat na dan. Telefona se dotaknemo 2617-krat na dan, v raziskavi ugotavlja podjetje Dscout. Prek snapchata vsak dan potuje približno 3,5 milijarde sporočil … Lahko bi naštevali v nedogled.

Znano je namreč, da možganom ugaja čim več dražljajev. Nenehno brskanje po spletu, zbiranje všečkov na družabnih omrežjih ali igranje videoiger so zagotovila, da bomo polni dopamina, hormona sreče in motivacije.

Rezultati nacionalnega pregleda zdravja otrok v ZDA so leta 1990 pokazali, da ima od tri do pet odstotkov ameriških šolarjev motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Pred petimi leti je to motnjo imelo že 11 odstotkov otrok, število pa še vedno narašča.

»V roke vzamemo pametni telefon, da bi nekaj preverili. Čez pol ure se zavemo, da smo vmes postorili še deset drugih stvari,« je v pogovoru za New York Times James Williams opozoril, da tehnologija določa, kaj bomo počeli, in ne obratno. Strokovnjaki pozornost delijo na dve vrsti: globoko in hiperpozornost. Za prvo je značilna večurna osredotočenost na eno področje, za drugo pa površno skakanje od ene teme k drugi. Verjetno ni težko ugotoviti, katera prevladuje danes. Če hkrati počnemo le eno stvar, to ni dovolj. Vsaj zdi se tako. Zato med gledanjem televizije preverjamo sporočila na pametnem telefonu. Zato med pogovorom s starši kukamo, kaj so naši prijatelji objavili na instagramu. Zato je ta prispevek nastajal tri dni, namesto da bi ga napisal v enem delavniku.

Telefon in šport nista najboljši par

Med tistimi, ki se najbolje zavedajo pomena osredotočenosti, so športniki. Ker šampione od povprečnežev ločijo stotinke, centimetri in desetinke točke, prostora za napake ni. Še huje je, ker se lahko zgodi, da športnik zaradi nepozornosti ne izgubi samo kolajne, ampak tudi življenje. »Seveda nisem vprašala poškodovanih, koliko časa so 'viseli' na telefonu teden dni pred poškodbo, bi me pa resnično zanimalo,« je leta 2016, ko je že bila v športnem pokoju, na svojem blogu zapisala Tina Maze.



»Pobiranje grbin z lastnim telesom, v difuzni svetlobi, pri 130 kilometrih na uro zahteva preciznost in tristoodstotno zbranost,« je opozorila in vse alpske smučarje, ki »si želijo ohraniti cela kolena«, pozvala, naj pomislijo, koliko osredotočenosti jim vzame pametni telefon. Vsebine na njem so običajno kratke in hitre, zato so jo utrujale, zaradi njih se je težje zbrala, je še zapisala. »Bila sem drugje. In energije, ki sem jo potrebovala, da bi se vrnila v zdaj in tu, nikoli ni bilo dovolj, da bi se počutila tako dobro, kot preden sem uporabljala pametni telefon.«

Podobno, če ne še bolj nevaren šport kot alpsko smučanje je potapljanje na vdih. Alenka Artnik je za Delo pojasnila, kako doseči popolno zbranost pred nastopom. Na Bahamih, kjer se je poleti potopila na (takrat) rekordnih 105 metrov globine, se je povsem odklopila od družabnih omrežij in medijev. »Kadar sem pred pomembno odločitvijo ali situacijo, ki od mene zahteva maksimalno zbranost in umirjenost, moram okoli sebe ustvariti neke vrste nevidni ščit, ki me ubrani vseh nepotrebnih impulzov iz okolja. Veliko časa preživim v naravi, izvajam meditacije, telefon in vsi medijski kanali pa so na 'off'.« V tem vidi »dober način, da zaživimo čim bolj prisotno in se povežemo z našo dušo, ki je v teh hitrih, instant časih zelo zapostavljena«.



Prepoved uporabe pametnih telefonov kot pogoj za vrhunske rezultate je slovenski športni javnosti bržčas postala znana zaradi Marjana Fabjana. Trener slovenskih judoistov slovi po strogi disciplini. »Nikoli nimamo telefonov. Tudi internet med tekmovanji za nas ne obstaja. Le tako se lahko popolnoma osredotočimo na tekmovanja,« je po osvojitvi naslova olimpijske prvakinje v Riu de Janeiru za Siol.net povedala njegova varovanka Tina Trstenjak.

Po drugi strani je Tina Maze ugotavljala, da pametni telefon negativno vpliva nanjo kot športnico in kot osebnost. »Kadarkoli zabredemo v težave ali ni vse povsem po naše, se z njim hitro zamotimo. Bojim se, da zaradi tega vedno bolj izgubljamo stik sami s seboj, s svojimi občutji, s svojimi željami, vrednotami.«

Manj aplikacij, manj časa pred zaslonom

Pomanjkanje pozornosti ni le športnikov (beri: posameznikov), temveč tudi družbeni problem. »Kdo med vami si želi živeti v svetu, ki ga ustvarjate? V svetu, kjer tehnologije tekmujejo za našo pozornost?« je navzoče na tehnološki konferenci v Amsterdamu vprašal James Williams. Opazil je, da nihče ni dvignil pogleda.

Williams ni edini eksgooglovski spreobrnjenec. Na podobno pot je krenil Tristan Harris. Še preden je zapustil Google, kjer je skrbel za estetsko dovršenost produktov, je skupaj z Williamsom in še nekaj strokovnjaki ustanovil nepridobitno organizacijo Time Well Spent, katere ime razkriva, za kaj si prizadeva – da bi ljudje bolje porabili svoj čas. Harris je njen izvršni direktor, revija Rolling Stone ga je lani uvrstila med 25 ljudi, ki »oblikujejo svet«.



Rad uporablja primerjave. »Ko Facebook in Google proti nam uperita superračunalnike, smo v šah-mat položaju. Spremenita našo sposobnost zaznavanja, kaj je res in kaj ni. S tem izgubljamo občutek za skupno resnico in skupna dejstva. Če tega občutka nimamo, živimo v kaosu. In takim ljudem je lahko vladati,« je pojasnil novinarjem New York Timesa.

Tehnološka podjetja prepričuje, naj ne razmišljajo le o dobičku; naj ne razvijajo produktov, podobnih igralnim avtomatom, saj uporabnikom ponujajo občasne kratkotrajne užitke in jih zasvojijo. Če poenostavimo, se njegova logika glasi: manj zasvojljivih aplikacij za manj časa pred zaslonom. In če bo Mark Zuckerberg, ki je letos dejal, da bi se rad zgledoval po Harrisovih načelih, držal besedo, bosta facebook in instagram kmalu morala biti povsem drugačna.