Tiskane izdaje
Ko sta Panasonic in Olympus pred štirimi leti predstavila prvi brezzrcalni fotografski sistem mikro štiri tretjine (m43), so bili komentatorji precej zadržani. Kljub omejitvam pa so postali brezzrcalci najživahnejši segment fotografskega trga, vanj so do danes vstopili vsi vidnejši proizvajalci fotografske opreme.
Za hiter razvoj fotoaparatov z izmenljivimi objektivi brez zrcala so bili »krivi« različni dejavniki. Zaradi vse večje zasičenosti fotografskega trga so morali proizvajalci iskati nove tržne niše, saj so se marže od prodaje žepnikov in vstopnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov (dslr) hitro tanjšale.
Uporabniki so ugotovili, da brezzrcalci zajemajo precej boljše posnetke kot zmogljivi žepniki, a so hkrati zaradi bistveno manjših objektivov še vedno precej manjši in lažji od sistemov dslr, čeprav so za temi zaostajali po hitrosti samodejnega ostrenja ter ponudbi objektivov in dodatne opreme. Snemalci so jih cenili zaradi kakovostnega videa, njihove prednosti so začeli odkrivati tudi reportažni fotografi, saj so bile male naprave precej manj opazne kot poklicna fotografska oprema.
Zahtevnejšim modelom so sledili vstopni, osnovnim (»kit«) objektivom so se pridružili svetlobno močnejši zumi in objektivi s fiksno goriščnico. Zaradi hitre menjave generacij pa je močno padala vrednost starejših izdelkov, tako da so jih trgovci včasih razprodajali po izjemno nizkih cenah, kar je privabilo številne fotografske radovedneže, ki so lahko poceni preizkusili nove sisteme. Ponudba izdelkov na brezzrcalnem trgu se je hitro povečevala, vendar se je ta tudi zelo razdrobil, saj je vsak proizvajalec predstavil drugačen (nezdružljiv) brezzrcalni standard.
Ta razdrobljenost postane najbolj očitna pri fotoaparatih, ki smo jih uvrstili na tokratni preizkus: štirih najzmogljivejših in najdražjih brezzrcalcih, ki so jih proizvajalci namenili zahtevnejšim uporabnikom (fuji x-pro1, olympus e-m5, panasonic gx1 in sony nex 7).
Vstopni stroški so visoki, primerljivi z nakupom polpoklicne opreme dslr, saj je treba samo za ohišje odšteti od 700 (gx1) do 1320 (x-pro1) evrov. Zato nas je zanimalo, ali je mogoče z najzmogljivejšimi brezzrcalci že sestaviti zahtevnejši fotografski sistem, ali pa so njihove omejitve trenutno še prevelike in je za enako ceno bolje kupiti kaj drugega.
Kakovost posnetkov
Studijski posnetki so potrdili, da se bodo s tehnično kakovostjo posnetkov kmalu ukvarjali samo še zagrizeni »pipetkarji«, ki na računalniških zaslonih iščejo fotografske pomanjkljivosti pri velikih povečavah. Tretja generacija brezzrcalcev je odpravila večino pomanjkljivosti predhodnikov, zato vsi preizkušeni fotoaparati zajemajo zelo uporabne posnetke celo v slabši svetlobi.
To velja tudi za oba modela m43 (panasonic in olympus), ki imata manjši tipali od sonyja in fujija (aps-c), saj tudi pri iso 3200 zajameta dovolj dobre datoteke za povečave velikosti a3 z ustrezno obdelavo zapisa raw (olympus je še za dobro zaslonko boljši od panasonica).
Tehnične prednosti tipala pri sonyju in fujiju (velikost in ločljivost) postanejo pomembne pri določenih fotografskih zvrsteh. Sonyjevo 24-megatočkovno tipalo je zaradi velike ločljivosti in dinamike zelo primerno za krajinsko fotografijo in studijsko delo, a hkrati velika gostota pik pri nastavitvah nad iso 800 že povzroča precej šuma, ki ga morajo odpraviti algoritmi.
Fujijevo tipalo, ki so ga razvili prav za model x-pro1 (drugačna razporeditev točk rgb in filtri na tipalu), pa zajame izjemno ostre in podrobne posnetke pri vseh nastavitvah iso. Rezultati na iso 6400 so bili tako dobri, da se lahko primerjajo s poklicnimi fotoaparati dslr polnega formata (full frame).
Vendar fotoaparata ne sestavlja samo svetlobno tipalo, ampak so pri fotografiranju pomembne tudi druge funkcije: uporabniški vmesnik, hitrost, natančnost ostrenja in osvetlitve ter ergonomija.
Uporaba
Med preizkušanjem smo bili najbolj zadovoljni s posnetki fujija, ki so bili že v zapisu jpeg skoraj idealni (osvetlitev, nastavitev beline ...), vendar bo zahtevnejše uporabnike motila zelo omejena podpora zapisu raw, ki ga najpogostejši programi še ne prepoznavajo čisto pravilno. Hibridno optično-elektronsko iskalo nagovarja ljubitelje nekdanjih filmskih »rangefinderjev«, saj omogočajo boljši pregled nad motivom kot elektronska iskala, a zahteva kar nekaj privajanja - predvsem pri ostrenju.
Fujijev x-pro1 je zato precej specifična naprava: večja in počasnejša od večine tekmic, z daleč najslabšim videom in muhasto programsko opremo, toda hkrati najbolj klasično fotografska, namenjena zajemanju kakovostnih slikovnih datotek.
Sonyjev nex 7 zastopa popolnoma nasprotno filozofijo: oblikovni in uporabniški odmik od fotografske tradicije (Fuji in Olympus kopirata fotografske uspešnice sedemdesetih let), poudarjanje tehničnih zmogljivosti (tipalo, hitrost fotografiranja, video, iskalo) in uporabniški vmesnik, ki je bližji zabavni elektroniki kot fotografiji. Ta je kljub nekaterim izboljšavam in dodatnim tipkam (ali kolescem) na ohišju še vedno podobno nepregleden kot pri cenejših nexih in je lahko zelo moteč za uporabnike dslr, na katere meri sedmica.
Elektronsko iskalo je najboljše na trgu ter omogoča hitro in natančno ročno ostrenje, zato je sony zelo priljubljen med lastniki kakovostnih starejših objektivov, ki so jim brezzrcalci v zadnjih letih zelo povišali ceno na spletnih dražbah. Nex izstopa še po kakovosti videa, njegovih deset posnetkov na sekundo pa nekoliko ovira samodejno ostrenje, ki ne dohaja prav hitrega dogajanja pred objektivom.
Najbolj posrečeno združevanje starega in novega je uspelo Olympusovim razvijalcem, saj na e-m5 nimamo skoraj nobenih pripomb. Digitalni om zelo zvesto (celo preveč) sledi nekdanji filmski klasiki, kar prinaša dobro razporeditev tipk in kolescev na ohišju, dobro lego v rokah (kljub majhnosti), »staro« postavitev elektronskega iskala (na sredini) in nekatere koristne elektronske pridobitve. Najkoristnejši je zelo zmogljiv umirjevalnik slike v ohišju, ki umiri tudi nestabilizirane objektive (stare in nove) ter omogoča presenetljivo nestreseno snemanje videoposnetkov.
Prav tako smo bili zadovoljni z manj zmogljivim panasonicom gx1, ki mu manjkajo elektronsko iskalo (na voljo kot dodatek), premičen zaslon in umirjevalnik slike (samo v objektivih), a se je izkazal z odzivnostjo, hitrim ostrenjem in zanesljivim osvetljevanjem različnih motivov. Pri panasonicu so precej izboljšali tudi algoritem za stiskanje jpeg, ki sicer zaostaja za olympusovim, a vidno presega prejšnje Panasonicove modele po dinamiki in barvni natančnosti. Poleg tega je gx1 v tujih spletnih trgovinah že dvakrat cenejši od olympusa, zato je mogoče za razliko v ceni dokupiti tudi kak objektiv.
Katerega izbrati
Oba modela m43 sta pokazala, da proizvajalci očitno potrebujejo vsaj tri generacije učenja, preden odpravijo največje uporabniške pomanjkljivosti, ki pestijo fujija in delno tudi še sonyja. Predvsem pa predstavijo dovolj objektivov in dodatne opreme, ki pomenijo največjo prednost m43.
Olympus in Panasonic skupaj z nekaterimi drugimi proizvajalci (Sigma, Cosina) ponujata že več kot trideset objektivov, ki pokrijejo večino fotografskih potreb. Med njimi ne manjka zelo kakovostnih in priročnih fiksnih objektivov, nedavno je na trg prišel tudi prvi svetlobno močni zum (panasonicov 12-35mm f2,8). Zato lahko s kompletom m43 brez težav nadomestimo vstopne dslr, saj teža, priročnost in kakovost videa odtehtajo omejitve manjšega tipala, cene prejšnje generacije fotoaparatov pa so lahko izredno nizke - tudi manj kot 300 evrov.
Tega žal ne moremo zapisati za sonyja. Nex 7 je zaradi hudega pomanjkanja objektivov zelo omejena fotografska naprava - kljub številnim dobrim lastnostim in izjemni kakovosti posnetkov pri dobri svetlobi. Za nexa je trenutno na voljo manj kot deset objektivov. Večino so razvili še za prejšnje generacije nexov s 14- ali 16-megatočkovnimi tipali, zato pri 24 megapikah že zelo očitno pokažejo svoje omejitve.
Najzmogljivejši nex bi bil lahko idealen sopotnik krajinskih fotografov, a Sony zanj ne ponuja niti enega spodobnega širokokotnika. S posebnimi pretvorniki je mogoče nanj pritrditi vse starejše objektive in avtofokusne objektive za njihovo serijo alpha (dslr), vendar so ti precej večji, kar zmanjša nexovo brezzrcalno uporabnost. Še bolj omejeno izbiro bodo imeli kupci fujija, saj proizvajalec za xpro-1 trenutno ponuja samo tri fiksne objektive.
Čeprav bodo vsi proizvajalci zagotovo širili svoje sisteme - pri Sonyju so za jesen napovedali več novih objektivov, Fuji pa bo poleg dodatnih objektivov predstavil tudi cenejši model iz družine pro - kupcem brezzrcalnih fotoaparatov za zdaj težko priporočimo kaj drugega kot Olympusov ali Panasonicov izdelek. Drugi morajo svoje potenciale šele uresničiti.
