Preživetje vrhunskega plenilca

Kragulj (Accipiter gentilis) je vrhunski plenilec. Ta srednje velika ujeda, pri kateri je samica z dobrimi 60 centimetri kar za tretjino večja od samca, je, povedano v prispodobi, tiranozaver našega časa.

Na njegovem jedilniku so ptice od velikosti tako rekoč neznatnega kraljička pa vse do velikosti (gozdnih) kur, pri sesalcih pa od miši in netopirjev do zajcev. Za tako spretnega letalca, kot je kragulj, je morda kar malo izpod časti, da se občasno loti mrhovine, a se je tudi. V ekosistemih ima kot plenilec še posebej dragoceno vlogo. Kot predatorji nasploh tudi kragulj najlažje odkrije in ulovi živali, ki se slabše skrivajo, imajo manj ostre čute in slabši odziv ali pa so bolne in oslabele. Tako opravlja selekcijo med vrstami, ki jih pleni, populacije teh živali pa so zaradi tega bolj odporne in zdrave. Številčnost teh vrst narekuje število kraguljev (in drugih plenilcev) in ne narobe. Kadar pleni vrane in sove, opravlja tudi nalogo regulatorja.

Vrhunski letalec

Skozi evolucijo se je kragulj izoblikoval v izjemnega plenilca v vseh pogledih. Telesna zgradba, teža do 1,1 kilograma in njegov neustrašni duh so očitno v idealnem razmerju, da je postal eden vrhunskih letalcev in s tem strah in trepet številnih ptic in sesalcev. Lovi jih na več načinov, napade pa praviloma nepričakovano in bliskovito hitro. Je lovec na kratke proge, ki tako pri lovu kot pri begu lahko naglo poveča hitrost leta ali pa ga povsem upočasni. Pri iskanju hrane običajno s pridom izkorišča različne oblike kritja in svoja izjemna čutila, način lova pa vsakič prilagodi danim razmeram. Za urno veverico, ki mu skuša pobegniti z begom na drevo, se bo zagnal z drznim, dih jemajočim spiralnim letom okrog drevesa. Trdovratno ji bo sledil, dokler se mu ne bo ponudila priložnost, da jo zgrabi s kremplji. Takšne izjemne letalne sposobnosti so za tako veliko ptico, kot je kragulj, kar nekoliko presenetljive.

V svojem življenjskem okolju, to je zvečine bolj ali manj prostran gozd, prepreden z jasami in odprto pokrajino, je kragulj razvil več tehnik lova. Precej pogosto preletava območje in opazuje svet pod sabo. Če ugleda primerno žrtev, nanjo dobesedno strmoglavil. Ta način lova dobro poznajo tudi nezaščitene domače živali, še posebej kokoši, domači golobi in celo kakšen maček, ki so včasih prav tako njegov plen. Bolj priljubljen način lova je nemara naskok plena s preže. Z opazovališča naključno, kdaj pa celo s preračunljivim sklepanjem, odkrije primerno tarčo in jo preseneti. Za kragulja so značilni preleti lovnega območja tik nad tlemi. Vendar njegovi lovni poskusi kljub izjemnim letalskim sposobnostim in neustrašnosti še zdaleč niso vsi uspešni; večina se jih konča neuspešno.

Zadnjih dvajset let je kragulj popolnoma zavarovana vrsta. Vlada ga je namreč jeseni leta 1993 v paketu z drugimi redkimi in ogroženimi vrstami popolnoma zavarovala. V prihodnjih številkah Znanosti bomo podrobneje opisali, kako je prišlo do sistemskega zavarovanja redkih in ogroženih živalskih vrst v Sloveniji, od katerega je letos minilo dvajset let. Po svojem statusu je kragulj ogrožena vrsta, njegova plenilska narava pa ga že sama po sebi umešča med maloštevilčne vrste. Neposredno preganjanje ptic ujed tako že dve desetletji ni več dovoljeno, kršitve se preganjajo po uradni dolžnosti. Svarila zlasti lovske bratovščine, kakšne apokaliptične posledice čakajo Slovenijo, če bo država kragulja popolnoma zavarovala, so se izkazala za povsem neutemeljena.

Nevarnost se imenuje človek

Neposredno preganjanje, ki se je dogajalo v preteklosti, seveda ni (bil) edini vzrok za ogroženost kragulja in drugih ujed. Še množica drugih razlogov je, zaradi katerih je kragulj, enako kot številne druge vrste, na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst. Še zlasti velja omeniti uporabo kemičnih sredstev v poljedelstvu, krčenje in uničevanje življenjskega prostora, pritisk na širne slovenske gozdove s (čezmerno) sečnjo in različne oblike novodobnega vznemirjanja. To je več kot dovolj razlogov za retorično vprašanje, ali spremembe, ki jih hote ali nehote povzroča človek, lahko ogrozijo obstoj ujed, ki so se milijone let razvijale do današnje popolnosti.

Ali je obstoj kragulja in drugih ujed negotov? Odgovor je nemara pritrdilen: da, lahko. Človek je s premalo premišljenim ravnanjem in nespametnim poseganjem v naravo že ogrozil tudi obstoj ujed. Nobenega jamstva ni, da se bodo vse danes znane vrste ohranile tudi v prihodnje. Pri naravnem razvoju vrst proces praviloma teče skozi daljše obdobje in se brez pretresov odvija počasi. Vrste se ves čas prilagajajo novim razmeram in se razvijajo, izginjajo in nastajajo nove. Preživijo le najbolj prilagodljive in sposobne. Med te seveda štejemo tudi kragulja. Človek pa je s svojim ravnanjem in poseganjem v naravo zmotil naravni razvoj vrst, jih ogrozil in povzročil celo njihovo izumiranje.

Kazalec stanja v okolju

Sodobni čas je ujedam zaradi njihove plenilske vloge v ekosistemih dodelil dodatno vlogo: ker so na vrhu prehranjevalne verige, so naravni kazalec stanja v okolju. Ker so vse po vrsti ogrožene in nekatere iztrebljene, lahko sklepamo, da je v okolju nekaj hudo narobe. V prejšnjem desetletju je na Slovenskem izumrla južna postovka (Falco naumanni). Zadnji osebki nekoč razmeroma številčne vrste so živeli na pragu glavnega mesta. Južno postovko so bržčas ogrožali enaki dejavniki, ki nemara tudi dandanes ogrožajo naše okolje in posledično planet Zemljo.

Zaradi plenilske vloge je kragulj eden najpomembnejših členov v gozdnih ekosistemih. Glede na velik odstotek gozdnatosti Slovenije bi lahko postal ena od tako imenovanih nacionalnih ptic, podobno kot v nekaterih tujih državah označijo posamezne vrste, ki so posebej značilne za njihovo okolje. A kragulj kljub vsemu ni dobil mesta niti v častitljivi knjigi Osnove ekologije in ekologija živali dr. Kazimirja Tarmana iz leta 1992. Prav tako še ni bilo objavljeno delo, v katerem bi našli verodostojne podatke o življenju in biologiji kragulja pri nas.