Prostata: Majhna žleza, velike težave

»Kolikokrat v zadnjem mesecu ste imeli občutek nepopolno izpraznjenega mehurja po uriniranju ter prej kot v dveh urah začutili potrebno po uriniranju? Kako pogosto ste imeli težave zaradi šibkega curka in prekinjenega uriniranja?« To je del preprostega mednarodnega vprašalnika, ki ga podpirajo tudi slovenski urologi, da bi hitreje odkrivali različne bolezni prostate in spodbudili širše ozaveščanje o zdravju in bolezni te moške spolne žleze.

Ta zaradi pogostega povečanja v starosti povzroča težave pri uriniranju, čedalje pogostejši pa je tudi rak prostate, saj je danes na prvem mestu med rakavimi boleznimi pri moških.

Moški v Sloveniji so danes v primerjavi s preteklostjo za malenkost bolje, a še vedno bistveno premalo ozaveščeni o zdravju in boleznih prostate. Koristno pa je, da o tem več vedo tudi ženske, saj neredko prav one spodbudijo svoje partnerje, naj zaradi značilnih motečih težav obiščejo zdravnika. Zelo slikovito predstavo omogoča tudi velika maketa prostate, ki so si jo mnogi lahko ogledali v javnih prostorih. Strokovnjaki pa so že večkrat opozorili, da so težave s prostato še vedno nekaj, o čemer se moški težje pogovarjajo, čeprav ima nekako po petdesetem letu blažje ali hujše težave zaradi povečane prostate že približno polovica od njih.

V težavah več kot četrtina

Prvo nelagodje in pozneje izrazitejše motnje, vse pogosteje pa tudi rak torej izvirajo v kostanju podobni moški spolni žlezi, ki leži na izhodu sečnega mehurja med danko in sramno kostjo. Obdaja začetni (zgornji) del sečnice, v katero izloča dobro tretjino svojih izločkov v semensko tekočino, v kateri so sestavine, pomembne za ohranjanje vitalnosti in gibljivosti semenčic. Ob rojstvu tehta le 1,6 grama, v puberteti pa dozori in doseže svojo funkcionalno zrelost in velikost oziroma težo, približno 20 gramov. Svoje delovanje ohrani večji del življenja, vendar glavno funkcijo opravi do 40. leta, ko začne postopoma usihati njeno delovanje in vloga sekundarnega spolnega organa.

Takrat, ali celo že nekaj let prej, se lahko pojavijo prve težave zaradi bolezni prostate, v mlajših letih predvsem vnetje prostate ali prostatitis in zoženje ali skleroza vratu izhoda mehurja. Po 50. letu sta pogostejši bolezni benigna hiperplazija in rak prostate. Več kot četrtina moških nad to starostjo ima klinične težave, zaradi katerih bodo potrebovali zdravljenje.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima benigno hiperplazijo, nerakavo povečanje prostate, po 50. letu približno 30 milijonov moških v Evropi. Bolezen nastane zaradi razraščanja tkiva v notranjem delu žleze, ki objema in utesnjuje zgornji del sečnice in ovira odtok urina. Uspešno se zdravi z zdravili ali kirurškimi posegi.

Čedalje resnejša težava pa postaja rak prostate, ki je po najnovejših podatkih že prva najpogostejša rakava bolezen pri moških. V svetu vsako leto odkrijejo več kot 200.000 novih primerov raka prostate; največ v ZDA, približno 75 na 100.000 moških, in v severnoevropskih državah – 40 na enako število moških. Lani je v Sloveniji za rakom prostate zbolelo približno 1300 moških. Število se je zadnjem desetletju podvojilo.

Kot pri večini rakavih bolezni večinoma tudi ta dolgo ne povzroča težav, tudi pri uriniranju ne, razen če ni pridružena še benigna hipertrofija prostate. Zdravniki tako priporočajo, naj bo vsak moški pozoren na znake, ki sicer ne pomenijo nujno raka prostate, vsekakor pa napovedujejo, da se s prostato nekaj dogaja. Pri napredovalem raku prostate bolnik občuti znake, ki so značilni za druge oblike raka: utrujenost, upadlost, bolečine v kosteh in splošno slabo počutje.

Od operacije do obsevanja

Na začetni stopnji, ko je bolezen omejena na samo žlezo, je najpogostejši in tudi najuspešnejši način zdravljenja kirurška odstranitev prostate v celoti. Če se že ob odkritju ugotovi napredovala bolezen, je potrebno sistemsko zdravljenje, ki zazdravi rast rakavega tkiva. Citostatsko zdravljenje je primerno, kadar hormonsko zdravljenje ni uspešno, včasih pa je potrebno tudi obsevanje. Možnosti za uspešno zdravljenje raka prostate se zmanjšujejo z napredovanjem bolezni, zato je pomembno zgodnje odkrivanje.

Rakava obolenja se praviloma začnejo zdraviti takoj, ko bolnik opravi vse potrebne preiskave in ko na onkološkem konziliju določijo najprimernejšo kombinacijo za posameznega bolnika. Vendar je rak prostate v nekaterih primerih izjema. Včasih je primernejša strategija »počakaj in opazuj«. To velja predvsem za starejše bolnike, ki zbolijo za rakom prostate z nizko stopnjo malignosti, ko se lahko dobro določi vrsta rakavega obolenja in je to omejeno le na del prostate, poleg tega pa ima bolnik nizke vrednosti prostatičnega specifičnega antigena (PSA), to je beljakovine, ki nastane v prostati in se normalno izloča v semenski tekočini. Skrbnejši nadzor takih bolnikov je primernejši, kakor bi bilo agresivno zdravljenje.

V stroki tudi ugotavljajo, da so v svetu nekoč zelo razširjeno testiranje za PSA pri mlajših moških precej omejili in ga svetujejo pri starejših od 50. leta. Pri tem pa je zelo pomembno pravilno odčitavanje izvidov in dobro svetovanje bolnikom, saj nizka vrednost PSA ne pomeni vedno, da moški nima bolezni prostate, visoka pa tudi vedno zanesljivo ne dokazuje, da gre za raka ali benigno, to je nerakavo povečanje prostate.

Za končno odločitev glede nadaljnjih podrobnih preiskav mora zdravnik opraviti rektalni pregled in oceniti velikost prostate, se z bolnikom pogovoriti o težavah in preveriti tudi morebitno gensko obremenjenost z rakom prostate. Vsekakor naj se moški tudi z ne povsem značilnimi urološkimi težavami pravočasno posvetujejo z zdravnikom, vsekakor pa naj bi – tudi če nimajo težav – hodili na redne preglede po 50. letu starosti; pri že znani družinski obremenjenosti z rakom prostate pa že deset let prej.