Tiskane izdaje
Lovska zveza, zavod za gozdove in Erico Velenje predlagajo, naj se med lovne vrste uvrsti osem vrst ptic. Za tiste, ki so že lovne, naj se s spremenjeno uredbo poenoti lovna doba, lovna vrsta pa naj bi postal tudi šakal.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) se je na predlog burno odzvalo, z njim se ne strinjajo niti številni lovci. Argumente društva proti lovu iz užitka in za ekološki lov je za Znanost pojasnil varstveni ornitolog Tomaž Mihelič.
Kakšne stopnje zavarovanosti ptic imamo v Sloveniji? Če je pri nas stanje neke vrste dobro, ali jo moramo zavarovati, če je stanje te populacije v Evropi slabo?
V splošnem izhajamo iz dejstva, da so v EU zavarovane vse vrste ptic. Glede na stopnjo ogroženosti je lov v posameznih državah mogoč na nekatere od njih. Najbolj ogrožene pa so deležne tudi ciljnega varstva. Eno takšnih orodij je pri pticah Natura 2000, ki skozi mrežo območij in načrtov upravljanja zanje zagotavlja trajnostno varstvo in sobivanje s človekom. Evropa je pri minimalnih standardih jasna: kar je redko na evropski ravni, je zavarovano v vseh članicah. Seveda pa smo poklicani, da varujemo tudi tisto, kar je pri nas zelo redko in ogroženo. To ureja naša nacionalna zakonodaja, ki temelji na kriterijih ogroženosti v Sloveniji.
Katere ptice pri nas so najbolj ogrožene in kaj jih ogroža?
Najbolj so ogrožene travniške vrste in ptice tradicionalne kmetijske krajine, sledijo ptice mokrišč. Slovenija je v tej krajini v naši generaciji izgubila južno postovko, pred slabimi desetimi leti ji je sledila zlatovranka, na meji preživetja naravnih populacij so črnočeli srakoper, vrtni strnad, jerebica.
Spremembe v kmetijstvu so prehitre in prevelike, da bi omogočale prilagoditve. Travnik izpred samo nekaj desetletij in današnji sta podobnost ohranila skoraj le še v imenu. Podobno je s poljem, njivo, sadovnjakom. Seveda se je treba zavedati, da vse to vpliva tudi na nas. Na ptice vpliva samo hitreje. Groženj je lahko več. Pri jerebici se recimo kaže, da jo dodatno ogroža doseljevanje osebkov. Sliši se absurdno, a je res. V primeru, ko še imaš naravno populacijo, ki funkcionira, se je vedno najprej treba ukvarjati z njenim varstvom, in ne z doseljevanjem. To lahko celo zada zadnji udarec naravni populaciji.
Kakšno je stanje ptičjih populacij v Evropi? So ptice selivke res izgubile že 80 odstotkov svojih postajališč?
Tudi v Evropi so močno na udaru predvsem ptice kmetijske krajine in mokrišč in pri slednjih se močno pokaže problem postajališč med selitvijo. Enostavno zato, ker so mokrišča v manjšini, nanje pa je vezanih veliko vrst. Ste že opazili, da bi se race med selitvijo hranile v gozdu? Na velik del mokrišč je človek še nedolgo nazaj gledal kot na neuporabno zemljo in se trudil to spremeniti. Na zgornji podatek so nas opozorili šele v Euronaturu, s podrobno GIS analizo primernih mokrišč na jadranski selitveni poti. Zavedati se je treba, da lov v času selitve lahko naredi območja povsem neprimerna za postanek. Lov na eno vrsto, kot je pri nas na primer mlakarica, splaši tudi vse druge. Dejstvo je, da ptice ne morejo vedeti, da se strelja samo mlakarice, in dejstvo je, da zaradi zamenjave ustrelijo marsikatero drugo vrsto.
Kako si razlagate, da je bila dana pobuda o uvrstitvi osmih vrst ptic, med njimi so štiri na rdečem seznamu, med divjad? V čigavem interesu?
Resnični interes poznajo predlagatelji. Vse bolj se kaže, da je v ozadju finančni interes. Ta je zagotovo močno izražen pri sloki, kozici, grivarju in ruševcu. Sam sem prepričan, da to ni interes vseh lovcev, in čudim se, kako je lahko zaslužkarski lobi med njimi tako močan. Na srečo je predlog že deležen ostrih kritik tudi iz lovskih vrst. Predlog je res grozljiv in priča, da je pri predlagateljih interes povsem povozil razum in strokovnost. Eden najbolj očitnih primerov je izjava direktorja Lovske zveze Slovenije, da bi z odstrelom dominantnega ruševca na rastišču pomagali vrsti, da bi se še razširila. To kaže, da predlagatelji nimajo prav nobenega znanja o vrsti. Ravno streljanje najmočnejših osebkov bi ji namreč najbolj škodilo. Interes lovstva je seveda drugje. Ti osebki so večji, z večjimi krivci v repu, to pa kajpada vpliva na ceno in željo po »trofeji«. Če to izjavi direktor strokovnih služb pri lovski zvezi, nas lahko še toliko bolj skrbi, kam so zapeljali vse skupaj.
Kje v Evropi postrelijo največ ptic? Koliko je lahko lov na ptice stvar države?
Izredno močne so predvsem države na jugu. Ne moremo mimo Francije, Italije, držav na Balkanu. Ni problem samo lov, ampak tudi krivolov in zamenjave vrst pri streljanju. Tega je toliko, da so močno ogrožene selitvene populacije ali celo preživetje nekaterih vrst. Tenkokljuni škurh je postal najbolj ogrožena vrsta v evro-azijskem prostoru prav zaradi lova nanj. In to na našem pragu, na jadranski selitveni poti. Ni mu pomagalo, da je bil formalno zavarovan v vseh državah. Lovci so ga med selitvijo enostavno postrelili. Skoraj, če ne že do zadnjega. To je jasen primer, da je treba poleg formalnega zavarovanja narediti veliko tudi v praksi.
Krovna zakonodaja v Evropi na tem področju je direktiva o pticah. Je krovni dokument, ki pa je lahko pri posameznih vrstah specifičen. Za Slovenijo na primer ne dovoljuje lova na ruševca, čeprav ga za nekatere članice dopušča. Predvsem zato, ker so statusi ogroženosti vrst po državah tako različni, obstajajo tudi nacionalne zakonodaje. In predlagatelji nikakor nočejo slišati, da je kar polovica od predlaganih novih lovnih vrst pri nas močno ogrožena.
Kot kaže, lovci najtežje sprejmejo to, da ne smejo streljati tistih vrst ptic, ki so številne, na primer grivarja in race mlakarice. Kaj jim lahko odgovorite?
Sama številčnost kot opravičilo za streljanje seveda ni dovolj. Živimo pač v času, ki je drugačen kot pred 200 leti. Treba je pošteno našteti razloge za željo po streljanju. Seveda je prav tako treba pošteno povedati o posledicah. Lov na pogoste vrste se močno tiče tudi redkih. Po eni strani z zamenjavami, ki se potrjeno dogajajo, in po drugi zaradi plašenja. To pa nima učinka samo na ptice, ampak tudi na ljudi. Vas je že kdaj otrok vprašal: »Oči, zakaj se me srnica boji?« Mene je. In kaj sem odgovoril? Zato, ker jo ljudje streljamo. Pri otrocih vedno pazim, da uporabim prvo osebo, ker ne maram hujskanja. Ne smemo pa se slepiti, da posledice lova ne zadevajo nas vseh. Zaradi posledične plahosti na primer vodnih ptic je celotni populaciji ljudi tako rekoč onemogočen stik s tem delom narave. Človek pa ta stik še posebej danes močno potrebuje. Če se hočete prepričati, pojdite v naravni rezervat Škocjanski zatok. Ptice so takoj zaznale, da se jih tam ne strelja, ljudje pa so zaznali, da se da tam ptice videti. In vse skupaj je zelo pristno in trajnostno.
Ribiči se jezijo zaradi škode, ki jo povzroča kormoran. Kako rešiti ta konflikt?
Kormoran nikjer v EU ni lovna vrsta, saj je to v nasprotju z določili ptičje direktive. Zato ga v Sloveniji prav tako ne moremo uvrstiti med lovno divjad. Vendar pa direktiva dopušča poseganje v populacijo katerekoli zavarovane vrste, kadar je to potrebno zaradi preprečitve škode in podobnih razlogov. Tudi v Doppsu ne nasprotujemo plašenju in odvračalnemu odstrelu kormoranov, kadar je to nujno zaradi varstva ključnih populacij ogroženih vrst rib. V razpravah, kjer se tehtajo argumenti, ni nikoli težko. Problem je tam, kjer so zadaj interesi. Pri varstvu rib je kormoran dežurni krivec. Kormoran ni krivec, ampak posledica stanja v naših vodah, ki je zelo široka tema. Če se bomo lotili reševanja te teme brez fige v žepu, smo na dobri poti.
Kakšno škodo povzročajo vrane, srake in šoje in komu?
Od naštetih velja omeniti le sivo vrano. Ta lahko v izjemnih okoliščinah naredi nekaj škode v kmetijstvu, toda v primerjavi z drugimi dejavniki pravzaprav ni omembe vredna. Dejstvo je tudi, da se pogovarjamo ciljno samo o škodi, ne pa o velikih koristih, ki jih ima celotno kmetijstvo zaradi tega ptiča. Če bi enakovredno ocenjevali obe strani, je plus seveda na strani vran. To bi v praksi pomenilo, da če si tak, da zaračunaš za izpuljeno koruzno seme, potem tudi plačaj za pobranega ogrca majskega hrošča. Pa to ne pomeni, da ni kakšen škodni primer upravičen, a je tega malo. Na splošno je opaziti trend v kmetijstvu, da se rado poseže po subvencijah in odškodninah, ki jih plačujemo vsi. Bolj racionalno bi morali gledati na vse skupaj, tako kot so včasih. Kmet je točno vedel, kdaj mu lahko kure pobere lisica, in jih je znal zavarovati. Danes je lažje napisati položnico.
Dopps bo zahteval prepoved lova iz užitka in športa in zavzemanje za ekološki lov. Kaj je ekološki lov?
V bistvu to, kar vedno poudarjajo že lovci sami. Lov predvsem takrat, ko je potrebno neko uravnavanje populacij, ker tukaj biva tudi človek in ker smo v ekosistemih izgubili nekatere ključne plenilce. Nikakor pa ne lov na vrste, kjer ni razlogov za uravnavanje populacije, ali pa lov samo zaradi lova. Tega pri pticah, ki jih najbolje poznam, res ne morem podpreti. Zdi se mi, da bo treba pri celotnem lovstvu preiti od naravovarstvenih besed k dejanjem, pri čemer sem prepričan, da bo večina lovcev za. Kar nekaj dobrih prijateljev imam med lovci in vsi brez izjeme razumejo ta pogled in ga podpirajo. Ti ljudje se tudi razveselijo novice, da se je v Sloveniji začel pojavljati šakal. V nasprotju s takšno vizijo pa bi ga predlagatelji novih lovnih vrst radi streljali, še preden se je pri nas dobro »prijel«.
Nekateri imajo vaše društvo za nebodigatreba. Odprtih front, pritiskov ste deležni kar nekaj.
Namigovanja investitorjev, ki bi radi s svojimi posli obšli predpise, so seveda razumljiva, saj smo zanje pri tem velikokrat mi edina ovira. V sodobni družbi je prav, da opozoriš, kadar stvari niso legalne ali pravilne. Tega se v društvu močno zavedamo in to je gonilo našega delovanja. Ne poznam ljudi, ki bi se seznanili z našim delom na lastne oči in potem na Dopps še vedno gledali kot na nebodigatreba. Kritike se vedno dogajajo na ravni gostilniškega opravljanja. Če veš, kaj je resnica, a se z njo nočeš soočiti, je to včasih edina pot. Ampak sam ostajam optimist. Vidim, kaj prizadevanja za ohranitev ptic pomenijo ljudem, ki poznajo resnico.
