Razmišljanje o medzvezdnih poletih

Nevladna organizacija 100 Years Starship spodbuja tudi najbolj drzna razmišljanja za polete do drugih zvezd.

Objavljeno
28. september 2012 19.53
Miloš Krmelj, Znanost
Miloš Krmelj, Znanost

Pred petdesetimi leti, 12. septembra 1962, je imel takratni ameriški predsednik John F. Kennedy na univerzi Rice znani govor, ki je pred ZDA postavil izreden izziv, da v desetih letih pošljejo na Luno prvega človeka. Kot vemo, jim je uspelo. Vprašanje pa je, kdaj se bo uresničil naslednji, veliko bolj širokopotezen projekt.

Gre za pobudo agencije DARPA (Defense Advanced Research Project Agency) ali obrambne raziskovalne agencije za projekte naprednih raziskav. Cilj je za današnje tehnološke zmožnosti skoraj sanjaški: preveriti možnost, da bi človeštvo v prihodnjih sto letih zapustilo naš sončni sistem.

Da bi projekt lahko zaživel, so ustanovili nevladno organizacijo s pomenljivim imenom 100 Years Starship. Ta je te dni v Houstonu gostila za javnost odprt simpozij, ki mu je častno predsedoval nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Sicer omenjeno pobudo vodi prva afroameriška astronavtka dr. Mae Jemison.

Velika zamisel

»Luna je prvi mejnik na poti k zvezdam,« je zapisal Arthur C. Clarke. To je sicer res, a medzvezdno potovanje je povsem nekaj drugega kot polet do Lune, ki je nekakšna Zemljina predsoba. Predvsem so razdalje take, da jih je težko doumeti. Najbližja zvezda zunaj našega sončnega sistema je Proksima Kentavra, ki je od nas oddaljena 4,2 svetlobnega leta, kar pomeni, da bi toliko let potovali do nje, če bi potovali s svetlobno hitrostjo (300.000 kilometrov na sekundo).

Tako hitro še ne zmoremo, saj bi z zdaj najhitrejšo vesoljsko sondo Voyager 1 tja prispeli v približno 80.000 letih. To pa očitno ni realistično merilo za polet vesoljske ladje s človeško posadko. Kam torej merijo strokovnjaki, ki sodelujejo v projektu 100 Years Starship?

Eden od ciljev je stoletno potovanje, kar naj bi bilo nekaj, kar je blizu dolžine človeškega življenja, ki se sicer podaljšuje. Spet drugi ugovarjajo poletom s človeško posadko in utemeljujejo, da naj bi bila odločitev o takem poletu povezana zgolj z razvojem tehnologije.

Ne glede na to, kateri pristop bo prevladal, pa je jasno, da bodo tovrstni poleti zahtevali dramatične inovacije na različnih področjih, od virov energije, pogonskih sistemov, umetne inteligence, robotike do sistemov za vzdrževanje življenjskih funkcij, kot tudi novo razumevanje človeškega življenja, bivanja, etike in, če hočete, filozofije. Če bi namreč na takšno potovanje poslali ljudi, se potniki ne bi nikoli več vrnili na Zemljo. In tako vprašanja o človekovem dolgotrajnem, da ne rečemo stalnem bivanju v vesolju, ki jih za zdaj »rešujejo« zgolj znanstvenofantastični filmi in literatura, postanejo povsem stvarna.

Stik z drugimi inteligentnimi bitji

Prav tako bi morali pri takšnem potovanju predvidevati stik z drugimi inteligentnimi bitji. Že zdaj je zunaj našega sončnega sistema znanih več kot osemsto planetov, ki so podobni Zemlji in jih označujejo kot kandidate za nam podobne oblike življenja.

Ne nazadnje imamo od tovrstnih projektov koristi tudi na Zemlji. Podobno kot je bilo pri programu Apollo, različna znanstvena spoznanja in tehnološke rešitve, ki se sprva zdijo utopične in neuporabne, v takšni ali drugačni obliki preidejo v nove materiale in izdelke, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Pomembna so še nova spoznanja o tem, kako načrtovati in voditi projekt brez primere, ki naj bi trajal najmanj sto let, kateri naj bodo raziskovalni prednostni cilji in podobno. Obstaja že predlog o odpravi Icarus Interstellar, ki naj bi izvedla medzvezdni polet pred letom 2100.

Tak javni simpozij je seveda tudi priložnost, da se iz predalov potegnejo nekatere zaprašene zamisli, ki zvenijo kot znanstvena fantastika, na primer ideja o vesoljskem dvigalu. Zamisel bi bilo mogoče uresničiti v prihodnjih sto letih, zlasti zaradi izrednega napredka na področju ogljikovih nanocevk.

Do zdaj je DARPA dala na voljo samo zagonska finančna sredstva, namenjena »nevladni organizaciji, ki bo vztrajna pri dolgoročnih zasebnih investicijah v številne vede, potrebne za možnost uresničitve potovanja v vesolje«. Zato je pri vsem tem najprimernejši pregovor – dajmo času čas.

***

Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo