Tiskane izdaje
Za Rossovo morje ob Antarktiki velja, da je najbolj izolirano in še nedotaknjeno morsko okolje na Zemlji. Okolje, v katerem gospodarijo pingvini in morski valovi, človek pa je skupaj s svojim vplivom daleč proč, kolikor je pač mogoče biti daleč na našem planetu. A kljub temu je zamisel, da bi to območje zaščitili, te dni dobila rdečo luč.
Prižgali so jo – za zaprtimi vrati – na Novi Zelandiji. To se je zgodilo po dveh letih pogajanj, na katerih so se ZDA in Nova Zelandija poskušale zediniti o ideji, da bi na območju, velikem kot Aljaska, kar je približno 1,5 milijona kvadratnih kilometrov, prepovedali ribolov, tako da bi brez vpliva človekovih dejavnosti znanstveniki tam lahko proučevali vpliv podnebnih sprememb. V tem času je o navedenem vprašanju potekala precej živahna diplomacija med obema državama. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton se je celo osebno zavzela za prepoved ribolova na tem območju, Nova Zelandija pa je še pred kratkim poslala v Washington delegacijo, ki naj bi temeljito prediskutirala osnutek dogovora. Toda poskus kompromisa o tem območju, ki sicer v celotnem obsegu novozelandske ribiške industrije predstavlja zgolj dva odstotka, se je izjalovil, ko so se te dni proti njemu obrnili najvišji novozelandski politiki.
Obe državi sta zdaj poslali vsaka svojo zamisel preostalim 25 državam, ki vsako leto na srečanju oktobra odločajo o zadevah, povezanih z Antarktiko. A njuna nezmožnost, da bi našli skupni jezik, odpira vrata verjetnosti, da za zaščito omenjenega morskega območja ne bo storjeno nič. Kot je za agencijo Reuters izjavil Evan Bloom, direktor urada za oceanske in polarne zadeve na ameriškem zunanjem ministrstvu, si ZDA prizadevajo doseči dogovor o zaščiti območja, ker so prepričani, da je Rossovo morje najbolj primerno mesto na Zemlji za znanstvene študije, ki jih morajo znanstveniki opraviti v okolju, kar najbolj oddaljenem od človekovega vpliva. »Le kje naj bi opravljali te raziskave, če ne prav na Antarktiki?« se sprašuje Bloom.
Za uvedbo rezervata v Rossovem morju sta se sicer zavzemali obe državi. Razlike v njunih načrtih so na papirju videti majhne, vendar zadevajo območja, kjer je morski živelj najbolj bogat. ZDA v Rossovem morju resda nimajo ribolovnih interesov, toda ribe, ulovljene tam, pogosto končajo na krožnikih v najboljših ameriških restavracijah, kjer jih tržijo kot čilske brancine. V resnici gre za antarktično polenovko, ki jo ribiči predvsem z Nove Zelandije, iz Južne Koreje in Rusije lovijo v Rossovem morju zadnjih dvajset let. Pri tem uporabljajo mreže, ki se raztezajo poldrugi kilometer daleč; letno jih polovijo okoli 100 tisoč.
Ameriški predlog za zaščito območja posega v ta ribolov, zato si ZDA prizadevajo za dogovor z državami, ki tam lovijo ribe. Nova Zelandija, ki se sicer razglaša za ekološko, zeleno, ali kakorkoli bi že označili državo, ki ji je v interesu zaščita narave in okolja, pa seveda želi kar najbolj zaščititi svojo ribiško industrijo. Verjetno je bil to razlog, da so visoki vladni uradniki predlog zaščite, ki so ga prinesli njihovi diplomati z misije v Washingtonu, gladko zavrnili.
Rossovo morje sicer na svetovnem zemljevidu ribiške industrije ne pomeni veliko – po ocenah je tamkajšnji letni ulov vreden okoli 60 milijonov dolarjev. V novozelandskem ribištvu, kjer se obrne več kot milijardo dolarjev na leto, pa se z vrednostjo 16 milijonov dobesedno izgubi. Toda Nova Zelandija je, kot je izjavil Don Carson, tiskovni predstavnik novozelandskega sveta za ribiško industrijo, odvisna od kakega ducata ribjih vrst, ki jih lovijo na več mestih. »Nobeno od njih ni veliko, vendar so raznovrstna, zato nam ni do tega, da bi katerokoli izgubili,« pojasnjuje Carson. Po njegovem zatrjevanju novozelandski ribiči v Rossovem morju lovijo naravovarstveno premišljeno, zato meni, da dodatne omejitve niso potrebne. »Lovimo na zelo omejenem območju, v zelo omejenem časovnem okviru. Ne želimo si, da bi naše ravnanje usmerjal diktat trenutne popularnosti, če je ta utemeljen na napačnem razumevanju, za kaj sploh gre,« poudarja Carson.
Ali bo Rossovo morje postalo rezervat za raziskave okolja brez vpliva človeka, bo na rednem letnem sestanku oktobra odločila komisija za ohranjanje morskih živih virov na Antarktiki, ki jo sestavljajo predstavniki 25 držav z interesi na tem območju. Odločitev je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled: ne gre le za vprašanje, ali bo Rossovo morje zavarovano, temveč za vprašanje, ali bomo na našem planetu sploh še imeli območje brez človekovega vpliva.
