Tiskane izdaje
Jelovo-bukovi gozdni sestoji na Kočevskem so prava zakladnica naravne biodiverzitete. Velik del jih je vpetih v Naturo 2000, evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice EU, da bi ohranili biotsko raznovrstnost za prihodnje rodove.
V Sloveniji je največje tako območje z obsegom okoli 100.000 hektarov prav na Kočevskem. Tukaj še domuje tisti mir in spokojnost, ob jutranji zarji pa meglice čarobno poplesavajo in tkejo niti med vsemi bitji tega posebnega sveta.
Pogosto me je privlačil ta odročni predel Slovenije, zadnja leta vedno bolj. Tudi prebivalci, pa s tem ne mislim le medvedov, temveč še bolj mistična, nočna in komaj slišna bitja, ki mehkobno, komaj opazno polzijo skozi živost teh divjih gozdov. Seveda imam v mislih sove. Kot simbol modrosti, znanja, učenosti in tradicije nas spremljajo na vsakem koraku. Nemalo prerokb je povezanih z njimi, od vizionarskih in simbolnih sanj do tihe modrosti in moči, mnogi pa njihovo oglašanje povezujejo z nesrečo, zlom in smrtjo. Najbrž to ni presenetljivo, saj noč ima svojo moč in sove so prav nočna bitja.
Skoraj odstotek evropske populacije
Lahko smo ponosni, od trinajstih vrst sov, ki živijo v Evropi (brez ozemlja Turčije), jih imamo v Sloveniji deset; devet samo na širšem območju Kočevske. Prav posebna, tudi tako imenovana »vrsta Natura 2000« je sova kozača (Strix uralensis). Pri nas živi od petsto do šeststo parov, samo med Kolpo in Turjakom okoli 160, kar pomeni skoraj odstotek evropske populacije. Sicer jih z nekaj sreče najdemo tudi na območju Trnovskega gozda, Krimskega pogorja, Snežnika in Javornikov, prav tako v Alpah, na Pohorju, Gorjancih in v Posavskem hribovju. V Evropi so redke, razen v Skandinaviji, na Poljskem in Slovaškem jih skoraj ne moremo najti. In če si par kozač v Skandinaviji lasti območje, veliko nekaj tisoč hektarov, ima podoben par pri nas le dobrih 300 hektarov.
Naj vam zaupam svojo zgodbo s kozačami. Bila je ljubezen na prvi pogled. Dobesedno. Z mogočnimi krili, ki v razponu lahko obsegajo tudi 130 cm, je nekega večera poletela iz temnega snežniškega gozda ter se ustavila prav na drevesu le nekaj metrov od mojega avtomobila. Bilo je popolno presenečenje: ugledati veliko, skoraj 60 cm visoko ptico sivkaste barve z značilnim rumenim kljunom. Nekoliko se je prestopila na veji, zaokrožila z glavo, zatem pa radovedno zapičila pogled vame. Tistih mehkih črnih oči na nežno obrobljenem obrazu srčaste oblike ne morem pozabiti. Bilo je najino prvo srečanje in zadelo me je v srce. Očarana sem še dolgo premlevala o tej skrivnostni ptici.
Čez dobrega pol leta sem se ponovno znašla v njenem domu. Tokrat na Kočevskem. Zgodba se sicer začne s fotografiranjem triprstega detla, ki je prav tako »vrsta Natura 2000«, na katero me je povabil prijatelj, a naju je ob vstopu v gozd pričakala prav ta skrivnostna ptica – kozača. Ves ljubi dan sva preživela v njenem domu, se komaj slišno prestopala med starimi in mladimi drevesi in pozorno opazovala vse okoli naju, zlasti pa skušala slišati tisto vreščeče oglašanje mladih lakotnikov, v tem času še puhastih mladičev, ki so že kazali znake prve operjenosti. Precej drzno početje, bi kdo rekel. Kot vsaka mama je tudi kozača zelo skrbna in zaščitniška, sploh ko gre za njene mladiče. Mama sova naju je seveda opazila. Kakor gozdni duh je poletela mimo naju, plahutnila s krili in švignila naprej. Čez slabo uro si naju je prišla pogledat prav od blizu. Priletela je skoraj do naju, se usedla na bližnjo vejo in ponovno zapičila pogled v naju. Skoraj 270 stopinj lahko zavrti glavo, kar ji omogoča neverjetna okretnost vratu, zato ji ne uide nobena podrobnost.
Čez cesto na drugi strani gozda po večurnem čakanju le začivkajo mladiči, ki jih sicer skoraj ni mogoče opaziti. Medtem ko je mama v senci dreves dremala ali lovila hrano, so mladi puhki pridno počivali na visoko ležeči veji in lovili ravnotežje ... Kozača pogosto pleni polhe, manjše glodavce pa tudi ptice pevke. Poslednji krik detla je zamrl pod njenimi ostrimi kremplji, postal je hrana za mladiče. O tem pričajo le izbljuvki, ki jih opazimo pod drevjem in nam sporočajo, da smo v »sovjem revirju«.
Neslišno drsijo skozi noč
Pri letu skozi gozd so kozače povsem neslišne, kar jim omogoča posebna oblika mehkega perja, ki pokriva njihova krila. Zunanji robovi koncev peruti niso ostri in gladki, temveč razčesani, tako da zrak skoraj neslišno drsi čez krila; zato se pojavijo pri plenu neopazne.
Čeprav je kozača ena od vrst, zavarovanih z odlokom Nature 2000, to za njen obstoj ni dovolj. Če jo hočemo ohraniti, moramo predvsem razumeti, varovati in ohranjati njen življenjski prostor. Zato je pomembno, da vemo, v kakšnih gozdovih živi in kako ji lahko s premišljenimi posegi ter uravnoteženo sečnjo pomagamo ohraniti dom. Tak, ki bo bogat s starimi drevesi in dupli, ki jih zasede in vanje skrije mladiče.
V naravi je vse prepleteno in soodvisno. Na kratki rok niti ne opazimo, kako pomembno je, ko bukev bogato obrodi in nahrani miši in druge glodavce, ti pa sove in druge živali. In življenjski cikel teče naprej. Vsako leto je zgodba nekoliko drugačna, a edinstvena in lepa kot življenje samo.
Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije
