Saturn velja za enega najlepših planetov, saj se ponaša z znamenitimi obroči. Te imajo sicer tudi drugi plinski velikani v Osončju, a so manjši in precej slabše vidni. Že kmalu, no, v 300 milijonih let, pa bo tudi Saturn ostal brez njih. »Saturn ni imel vedno obročev. In nekoč bodo tudi izginili,« je poudaril James O'Donoghue iz Nasinega centra Goddard.
Že dolgo znanstveniki razpravljajo o starosti in pričakovani življenjski dobi obročev. Kot verjamejo, ne izvirajo iz samega rojstva Osončja, ampak je večinoma ledene kose in kamenje Saturn s svojo gravitacijo k sebi potegnil v zadnjih nekaj sto milijonov let, nekako v času, ko so na Zemlji živeli dinozavri.
Vse več pa je zdaj dokazov, da obroči izginjajo, kar sta pred desetletji z opazovanji pokazala že oba Voyagerja. Po nekaterih podatkih O'Donoghue ocenjuje, da bi lahko obroči izginili v 300 milijonih let, iz podatkov o količini materiala, ki pada v Saturnov ekvator, ki jih je izmerila sonda Cassini, pa imajo obroči le še manj kot 100 milijonov let življenja.
Animacija izginjanja obročev:
»Lahko smo veseli, da smo ravno v času, ko lahko opazujemo obroče pri Saturnu, ki so v sredini življenjske dobe. Če so obroči začasna značilnost, smo morda ravno zamudili sisteme obročev pri Jupitru, Uranu in Neptunu, ki imajo le še ostanke obročev,« je komentiral O'Donoghue.
Obroči so sestavljeni večinoma iz koščkov ledu, velikosti pa so od prašnega delca do skal s premerom nekaj metrov. Delci so ujeti v ravnotežje med gravitacijo planeta, ki jih hoče potegniti vase, in hitrostjo kroženja, zaradi katerih želijo pobegniti v vesolje. Zaradi ultravijoličnega sevanja manjši delci dobijo električni naboj, prav tako tudi zaradi oblaka plazme, ki se ustvarja ob trkih mikrometeoridov v samih obročih, so razložili na spletni strani ameriške vesoljske agencije.
Nabite delce posledično privlači Saturnovo magnetno polje, ki je usmerjeno proti središču planeta v višini obročev. Prej omenjeno ravnotežje se ob električnem naboju dramatično spremeni in gravitacijska sila planeta skupaj z magnetnim poljem delce potegne v zgornjo plast atmosfere. Tam led izhlapi, voda pa lahko reagira z ionosfero. Posledica kemičnih reakcij je nastanek molekule H3+, ki je sestavljena iz treh vodikovih atomov minus en elektron. Ob sončnem obsevanju molekule zažarijo v infrardeči svetlobi, ki jo je ekipa O'Donoghueja opazovala s teleskopom Keck na Havajih. Z meritvami količine H3+ so ugotovili, da na Saturn na sekundo pade okoli 2000 litrov vode.
Znanstveniki bi zdaj radi spoznali, kako se obroči spreminjajo v različnih letnih časih. V 29,4-letni orbiti so obroči izpostavljeni različnim stopnjam Sončeve svetlobe. Ker ultravijolična svetloba vpliva na ledene delce, ki se nato odzovejo na magnetno polje, zagotovo količina svetlobe vpliva na njihovo propadanje, so še navedli pri Nasi.