Tiskane izdaje
Po dostopnih podatkih v nobenem primeru do zdaj ni nastala resna okvara prve bariere, to je vsebnika reaktorja. Kljub temu obstaja strah, da verjetno ni mogoče izključiti črnega scenarija, ko reaktorska sredica - v enem ali celo v vseh treh poškodovanih reaktorjih - ne bo več pod gladino hladilne vode. V tem primeru lahko pričakujemo taljenje sredice, ki po stiku z vodo, povzroči parno eksplozijo in izpust radioaktivnih snovi v ozračje.
Ko so v japonski nuklearki ostali brez dizelskih agregatov, ki bi lahko zagotavljali delovanje hladilnih sistemov, so se v zadnji sili zatekli k hlajenju ustavljenih in poškodovanih reaktorjev z morsko vodo in mobilnimi agregati. Čeprav ni podatkov o tem, kako to izvajajo, je očitno, da tako le podaljšujejo agonijo, nimajo pa dokončne rešitve. A kakor opozarjajo jedrski strokovnjaki, so tudi ta prizadevanja zelo pomembna. Z ohranjanjem reaktorjev pod vodno gladino z vsako uro pomembno zmanjšujejo radioaktivno nevarnost za okolico. Krivulja zmanjševanja radioaktivnosti pri ustavljenem reaktorju je namreč najprej zelo strma, kar pomeni, da takrat izhajajo visokoradioaktivni, a razmeroma kratkoživi elementi, čez nekaj dni, ko se raven radioaktivnih emisij iz reaktorja zelo zniža, so pomembni dolgoživejši izotopi, kot sta radioaktivni jod in cezij.
Ker se kljub pojasnilom v javnosti še vedno postavlja vprašanje o morebitni podobnosti nesreče v japonski nuklearki in Černobilu, povejmo, da je šlo v Černobilu za drugačen tip reaktorja, ki je imel to nesrečno lastnost, da je v fazi, ko so ga ohranjali pri nizki moči, podivjal in za trenutek stokrat presegel nazivno moč. Zato je eksplodiral in pri tem zažgal grafit, ki so ga tam uporabljali kot moderator. Ob požaru so se v ozračje sprostile zelo velike količine radioaktivnih snovi, ki so poleg bližnje okolice kontaminirale tudi velik del Evrope, vključno s Slovenijo. V Fukušimi se to preprosto ne more zgoditi, ker so reaktorji ustavljeni in ker za moderator ne uporabljajo grafita, je tudi možnost tako obsežnega požara izključena.
Kljub pomanjkanju podatkov nekateri jedrski strokovnjaki ocenjujejo, da v najslabšem primeru, ko bi se stalile sredice reaktorjev, lahko radioaktivni material uide iz reaktorjev oziroma elektrarne le v neposredno okolico, nikakor pa ne v višje plasti ozračja, kot se je zgodilo pred 25 leti po černobilski katastrofi.
