Skrivnostni, nerazumljeni sladkosned

Pisanje misli v nadaljevanju se mi zdi naporno, saj čutim breme želje, da popravim krivico živali, ki ji je nekdo v preteklosti ob izbiri imena bogve zakaj dodal prilastek »navadna«, saj je nasprotje tega. Je nenavadna, nerazumljena, skrivnostna.

Kot nemalokdaj se je tudi ta zgodba začela z naključjem, ki ga opisuje rek biti ob pravem času na pravem mestu. Pred kratkim sem se med potepanjem po snežniško-javorniških gozdovih v mraku ugašajočega dneva naključno znašel ob neobljudeni koči, iz katere so se prav takrat odpravljali na nočni potep polhi, na desetine polhov. Na plan so prihajali izpod strehe, po tramu na njenem robu tekali do žleba in z njegovega konca eden za drugim skakali na veje dober meter oddaljene bukve, v nočni bukov gozd. V nekaj minutah sem bil uročen.

Celonočne seanse

Navadnega polha (Glis glis) sem do takrat videl v živo v naravnem okolju le enkrat na kratko pred davnimi leti, kar je prižgalo tlečo željo spoznati ga bolje. V skrivnosti teme zavita nočna žival je imela zame in za mojo domišljijo vedno precej večji čar kot veverica, s katero sta si s košatimi repi in po velikosti podobna le navzven.

Ko sem nepričakovano našel lokacijo, kamor sem jih lahko hodil gledat, se mi je želja le uresničila. Po eni strani sem na spletu in v knjižnici prebral vse, kar sem našel o navadnem polhu, po drugi pa so se njihova večerna opazovanja in fotografiranja iz večernih ur začela podaljševati v nočne, zgodnje jutranje in nato še jutranje ure – skratka, s polhi sem preživel cele noči.

Na spletu sem našel čudovito videopredavanje prof. dr. Borisa Kryštufeka iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije z naslovom Nerazumljeni polh, k ogledu katerega vabim vse, ki vas vsaj malo zanima navadni polh. Kljub tisočletni zgodovini polharjenja na Kranjskem ga znanstveniki s čudenjem natančneje proučujejo in spoznavajo pri nas in po svetu šele zadnjih dvajset let.

Vse o njem, njegovem habitatu, življenjskih in prehranskih navadah, hibernacijah, zgodovini raziskovanja, bližnjih in daljnjih sorodnikih, dejstvu, da je kot živi fosil edina preživela vrsta od desetih iz svojega rodu (Glis), in še veliko drugega boste izvedeli v omenjenem predavanju. Zato bom v tem prispevku govoril o le treh njegovih največjih skrivnostih.

Tri skrivnosti

Prva: Ste vedeli, da so znanstveniki šele pred desetletjem s terenskimi označevanji in opazovanji ugotovili, da je povprečna pričakovana življenjska doba navadnega polha kar devet let, da samice, enako kot pri človeku, živijo dlje in da so ujeli celo poldrugo desetletje stare polšje »starke«?

Druga skrivnost je njegovo razmnoževanje. Celo ljudje, ki na podeželju živijo z navadnim polhom, menijo, da se kot drugi glodalci razmnožuje vsako leto, in to celo večkrat na leto. Znanstvena resnica je drugačna, navadni polh ima razmnoževalno strategijo velikih sesalcev, razmnožuje se le v letih, ko listopadni gozd, predvsem bukov, bogato obrodi plodove, kar pa je vsako drugo do šesto leto. Le takrat, ko je letina žira bogata, imajo mladiči, povprečno pet na leglo, ki postanejo samostojni šele septembra, možnost, da do oktobra in novembra naberejo toliko tolšče, da lahko prehibernirajo, torej prespijo, svojo prvo zimo. Razmnoževanje navadnega polha je evolucijsko prilagojeno občasnim bogatim obrodom bukve, v letih, ko ga ni, se ne razmnožuje, celo več let zapored ne.

Tretja, največja in do zdaj še nerazvozlana skrivnost navadnega polha pa so nenavadno visoka nihanja številnosti njegovih opaženih populacij, kar je opazil že Valvasor in ga upodobil v znameniti grafiki hudiča, polšjega pastirja. Izmenjujejo se leta, ko jih skoraj ni mogoče opaziti, in leta, ko se zdi, da mrgolijo povsod. Znanstveno izmerjene številnosti populacij na terenu iz leta v leto nihajo v razmerju ena proti deset. Prav po letih bogatega obroda bukve in razmnoževanja devet desetin populacije navadnega polha naslednje leto nekam izgine in se spet pojavi šele čez dve leti, številčno zmanjšana za smrtnost dveh let. Kaj se dogaja? Ker polhi ne migrirajo in imajo majhen radij gibanja, velja znanstveni konsenz, da tudi v letih, ko jih ni opaziti, na opazovani površini so – a kje? Pojavu pravijo absentizem. Profesor Kryštufek je to stanje slikovito opisal s pripombo, da raziskovalci za ta leta ne vedo, kaj polhi sploh počnejo – če sploh kaj počnejo. Odgovor na uganko se najverjetneje skriva prav v zadnjem.

Nepojasnjeno izginevanje

Indici obstajajo. Prvi bi lahko bil, da je pričakovana življenjska doba polha v naravi daljša od tiste v ujetništvu, razlika lahko gre na račun različne dolžine hibernacij živali v naravi in ujetništvu. Drugi se skriva v največji zbirki lobanj polha na svetu, ki jo premore Prirodoslovni muzej Slovenije. Pred časom so delali prereze čeljustnic, v katerih se kot letnice v prerezih drevesnih debel zrcalijo vse polhove hibernacije. A te »letnice« v prerezih kosti niso enakih debelin, izmenjaje si sledita dva tipa, tanke in nekajkrat debelejše. Ali je mogoče, da tanke pomenijo sedemmesečno zimsko hibernacijo, debele pa bolj ali manj prekinjena poldruga leta dolga mirovanja živali v letih, ko devet desetin populacije še nepojasnjeno nekam izgine? Zadnje vprašanje seveda takoj postavlja naslednje: ali imajo polhi po letih bogatega obroda bukve toliko tolšče, da v mirovanju lahko preživijo več kot eno zimo? Ocene, koliko tolšče porabijo za eno hibernacijo, se razlikujejo, a menda ne več kot 50 gramov, kar pomeni, da ima dobro rejen polh jeseni zaloge tolšče za več kot eno hibernacijo. Pri štirih stopinjah Celzija se njegov metabolizem zniža na en do dva odstotka normalne aktivnosti, prekinitve dihanja pa trajajo od desetih minut do ene ure; poraba energije je temu primerno nizka.

Naj bo dovolj, navadni polh je vse kaj drugega kot navaden. To so dokazali tudi poletni prebivalci koče v snežniško-javorniških gozdovih. Med fotografiranjem so se izkazali za radovedne, hitro učeče, nekateri v želji po hrani celo za prebrisane. Ko sem razmišljal, kako naj jih privabim in obdržim na miru na želenih lokacijah, saj so mi kose sadja hitro odnesli izpred objektiva, sem se spomnil, da jim na drva odprte drvarnice lahko namažem gosti hruškov sok, kupil sem ga kar v trgovini. Najprej so se me bali in se mi umikali, ko sem z dišeče sladko tekočino mazal drva, a prej kot bi mignil, so me začeli čakati, da bi kar s čopiča v moji roki lahko lizali sok.