Tiskane izdaje
Ko je britanska Kraljeva astronomska družba, članica Mednarodne astronomske zveze, pred tednom dni napovedala objavo odkritja, ki so ga označili kot morda najpomembnejše v zadnjih desetletjih, je po ljubiteljskih astronomskih forumih završalo. Še pred tiskovno konferenco je zgodba ušla v javnost in jasno je bilo, da bo govor o življenju na drugem planetu – na Veneri. V glavni vlogi pa bo smrdljiv strupen plin, ki ga na Zemlji poznamo pod imenom fosfin.
Računalniška podoba pokrajine okoli vulkana Maat Mons na Veneri je ustvarjena s pomočjo radarskih posnetkov odprave Magellan in obarvana v skladu s posnetki sovjetske odprave Venera 13 in 14. Vir Nasa, Foto Nasa
Življenje v oblakih
Računalniška podoba pokrajine okoli vulkana Maat Mons na Veneri je ustvarjena s pomočjo radarskih posnetkov odprave Magellan in obarvana v skladu s posnetki sovjetske odprave Venera 13 in 14. Vir Nasa, Foto Nasa
V kislih oblakih nad površjem Venere so ga astrobiologi odkrili s pomočjo mreže teleskopov Alma v Čilu in teleskopa James Clerk Maxwell na Havajih. Fosfin je, milo rečeno, neprijeten plin; med najbolj smrdljivimi in strupenimi plini na Zemlji, pojavlja se na negostoljubnih krajih: v močvirnatih tleh, v kupih pingvinjih iztrebkov in črevesju nekaterih rib. Že iz tega je jasno, da se s kisikom ne marata oziroma da se ga življenje, ki za obstoj potrebuje kisik, na daleč izogiba. Toda znanstveniki že nekaj časa vedo, da fosfin proizvajajo organizmi, kot so bakterije, ki za življenje ne potrebujejo kisika. In da fosfin težko nastane drugače, kar pomeni, da med astrobiologi že nekaj časa velja za zanesljiv biomarker – torej za znamenje življenja, čeprav morda zelo nenavadnega. Tako nenavadnega, da morda preživi tudi v tako ekstremnih pogojih kislosti, kakršni vladajo v oblakih naše planetarne sosede.
Prvo vprašanje znanstvenikom, ki so sodelovali pri odkritju, je bilo seveda, ali so zagotovo našli življenje. Profesorica z MIT Sara Seager je odgovorila: »Ne, ne trdimo, da smo našli življenje. Trdimo, da smo našli fosfin in da je velika verjetnost, da ga je proizvedlo življenje.« Ekipa je namreč izločila vse druge možnosti za nastanek tega plina v Venerini atmosferi razen nove kemije, ki pa bi bila, če bi se pokazala za pravi vzrok, le malo manj vznemirljiva od odkritja življenja.
Sovjetska sonda Venera 13 je leta 1982 pristala na površju Venere in delovala dve uri in sedem minut. V tem času je posnela tudi 360-stopinjski posnetek. Vir Nasa, Foto Sovjetska zveza
Vznemirjenje in dvom
Sovjetska sonda Venera 13 je leta 1982 pristala na površju Venere in delovala dve uri in sedem minut. V tem času je posnela tudi 360-stopinjski posnetek. Vir Nasa, Foto Sovjetska zveza
Astrofizik Jure Japelj se je strinjal, da je življenje v Venerini atmosferi najboljša razlaga, ki jo trenutno lahko podajo znanstveniki. »Fosfin po naravni poti težko ustvarimo pod pogoji, ki vladajo na Veneri. Po drugi strani vemo, da anaerobne bakterije ustvarjajo to molekulo. Najprej bo treba rezultate neodvisno potrditi, nato pa razmisliti, ali mogoče ne obstajajo še kakšni drugi mehanizmi, ki jih ne poznamo,« je bil previden, kar je ob tako prelomnem dogodku razumljivo. Navdušen je, da je do odkritja prišlo prav na Veneri, saj do nje ni prav daleč. Če bi fosfin našli na eksoplanetu, bi obstoj življenja težko potrdili, na Venero pa lahko pošljemo sonde, ki lahko priskrbijo neovrgljiv dokaz.
Vznemirjenje s skepso je tudi dober opis razpoloženja astrofizičarke Andreje Gomboc z Univerze v Novi Gorici ob odkritju. »Raziskovalci so se zelo potrudili, da so v okvirih sedanjega poznavanja procesov in pogojev v Venerini atmosferi analizirali in izključili vse znane nebiološke načine nastanka fosfina. Bodo pa za tako prelomen sklep, da je na Veneri življenje, nujni še bolj trdni, po možnosti neposrednejši dokazi,« je povedala.
ℹTako podobna in hkrati različna
Venera je po velikosti zelo podobna Zemlji – njen premer je le 650 kilometrov manjši. Ima tudi podobno maso, tu pa se idilične podobnosti končajo. Vrti se v obratni smeri kot Zemlja in zelo počasi, en zasuk okoli svoje osi traja 243 zemeljskih dni, za pot okoli Sonca pa potrebuje 227 dni. To pomeni, da dan na Veneri traja malo dlje kot Venerino leto. Njena atmosfera, ki se okoli planeta vrti z izjemno hitrostjo, je sestavljena iz 96 odstotkov ogljikovega dioksida in treh odstotkov dušika, temperature na površju pa presegajo 450 stopinj Celzija. Še bolj uničujoč je tlak, ki je na površju 90-krat višji kot na Zemlji oziroma takšen kot kilometer pod gladino Zemljinih oceanov.Previdna je bila tudi zaradi kislosti Venerine atmosfere, ki je skrajno neprijazna do življenja. Tudi profesorica Jane Greaves z Univerze v Cardiffu, ki je sodelovala pri raziskavi, je opozorila na ta paradoks, s katerim so se srečevali, ko so pripravljali sporočilo za javnost. »Zelo težko pojasnimo prisotnost fosfina v oblakih Venere brez življenja, enako težko razumemo, kako bi lahko obstajalo življenje v tako toksičnem okolju.« Molekule plina so detektirali na višini okoli 50 kilometrov, kjer so temperature in tlak zelo podobni zemeljskim, približno 20 stopinj Celzija pri zračnem pritisku enega bara. Sara Seager je ugibala, da bi se bakterije tam lahko naselile, ko se je površje Venere zaradi učinka tople grede izjemno segrelo, zdaj pa jih v gostoljubnem pasu zadržuje termika.
Naslednji korak so sonde
Zdaj je na vrsti preverjanje in iskanje lukenj v raziskavi, ki je bila objavljena v reviji Nature Astronomy. A vsi raziskovalci so upali, da bo njihovo odkritje spodbudilo vesoljske agencije, da bodo začele načrtovati odprave na Venero. Edino sonde bodo namreč lahko zanesljivo odgovorile na vprašanje, ali smo končno našli življenje zunaj našega planeta. In kar je morda pri vsem skupaj najbolj neverjetno: ne na kakšnem oddaljenem planetu v tujem osončju, temveč pred našim pragom – na Zemljini sestri dvojčici Veneri.
