Tiskane izdaje
O tem pričajo tudi zemljepisna imena kot Ovčarija, Ovčjak, Ovčji hrib, Jagnjenica itd. pa tudi Kozina, Kozje, Kozjek, Kozjak, Kozarji, Kozarje, Kozice, Kozarno, Kozarišče, Kozlovca ipd. Drobnico so redili predvsem tam, kjer je to potekalo še v 19. in celo 20. stoletju, denimo v tržaškem zaledju, zlasti Čičariji, na Notranjskem in med Uskoki v Beli krajini, zgornjem Posočju v Reziji itd. Vzrok za odsotnost, denimo, govedoreje je bilo tudi pomanjkanje vode. Na Krasu in v Istri je prevladovala kraška ovca, verjetno pramenka, na vsem tem območju ter na Bovškem in v Beli krajini pa je imela razmeroma velik pomen tudi kozjereja.
Smrtno nevarni ugrizi
Za drobnico so med potjo na pašnik, med pašo, in na poti domov, skrbeli najeti pastirji. Njihov videz je bil za današnje pojme precej slikovit, najdlje so namreč ohranili tradicionalne sestavine slovenske ljudske noše, k njihovi opremi pa so med drugim sodile dolga in močna palica, kozji rog, okovana sekirica, s katero so se branili zveri in sekali drva, itd. Pastirja, zlasti ovčjega, je poleg tega spremljal pes, proti zverem zaščiten z gradánico, imenovano tudi grebeníca ali frol. To je bila železna, na zunanji strani bodičasta ovratnica, ki je zvestega pastirjevega pomočnika varovala pred smrtno nevarnimi ugrizi v vrat. O kranjskih psih, zlasti tistih »na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko stresejo kožuh«, se je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 pohvalno izrazil že Valvazor. Pasme seveda ne omenja, saj so ta pojem in vzrejno prakso uvedli (v Angliji) šele približno 120 let pozneje.
Kraški ovčar je ovčar pravzaprav samo po imenu, dejansko pa gre za pastirskega psa, ki ne pomaga pri premikanju črede s pašnika na pašnik, kot to dela ovčar, pač pa jo »samo« varuje pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. So bolj umirjenega značaja kot ovčarji. Praviloma so veliki (v plečih visoki 70 centimetrov, težki več kot 45 kilogramov), pametni, trmasti in samostojni. Poleg pripravljenosti, da odločno branijo čredo in ozemlje, so jim skupne tudi razmeroma nizka aktivnost, trden značaj, vztrajnost, velika mera samozavesti in zanašanje na lastno presojo. Večina ima veliko glavo, kratek in močan gobec, povešene uhlje in robusten kožuh. S čredo so najpogosteje bivali sami in tudi sami skrbeli za njeno varnost.
Vse to velja tudi za kraškega ovčarja oziroma kraševca. O njegovem izvoru vemo bolj malo. Najverjetneje se je razvil iz grškega molosa in se pozneje križal še z različnimi psi, ki so prišli s Slovani, ali s psi Rimljanov in Ilirov. Kot pastirski pes in čuvaj domačij se je uveljavil predvsem na Krasu in v Primorju. Za njegovo vzrejo in razširjanje so skrbeli pastirji s kruto selekcijo, saj so v svojem okolju za varovanje čred, pretežno ovčjih, pred zvermi potrebovali močne in pogumne pse. Podobne pasme so se zaradi podobnih življenjskih razmer razvile po vsem dinarskem območju.
Dobre čuvajske zasnove
Kraški ovčar je bil mednarodno priznan 1939, leta 1954 pa je skupaj s šarplanincem dobil ime »jugoslovanski ovčarski pes«. Ker se po zunanjosti in karakterju vendarle razlikujeta, je Jugoslovanska kinološka zveza kraškega ovčarja leta 1968 na vztrajanje kinologov iz Slovenije ponovno priznala za samostojno pasmo. Ta je bila zaradi različnih zgodovinskih dogodkov večkrat pred izumrtjem, zaradi majhne populacije pa je ves čas prihajalo do vzrejnih težav.
Zaradi dobrih čuvajskih zasnov kraševca je bila njegova vloga pogosto zreducirana zgolj na varovanje dvorišč in kmetij, majhnemu številu zanesenjakov pa je pasmo po večletnem prizadevanju vendarle uspelo ohraniti. Nekateri med njimi so se še posebej potrudili: v okviru Društva vzrediteljev in ljubiteljev kraških ovčarjev Slovenije (DVLKOS) so pripravili in napisali izčrpen elaborat Strokovne osnove za izvajanje ukrepa odvračanja velikih zveri s pastirskimi psi. Cilj je zagotoviti učinkovito varovanje drobnice ter ohraniti medveda, volka, risa in tudi kraševca, našo edino avtohtono pasmo psa. Toda njena populacija je še vedno zaskrbljujoče majhna. Ocenjujejo, da pri nas živi približno 800 kraševcev, nekaj tudi v tujini, predvsem v Italiji, Avstriji, Češki, Nemčiji in Nizozemski.
Hkrati škoda, ki jo ovčerejcem v Sloveniji povzročajo divje zveri, zadnje čase narašča. Pri nas imamo tri vrste velikih zveri, to so rjavi medved (Ursus arctos), sivi volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx). Medved je največja evropska zver in v prosti naravi živi le še v redko kateri državi. Večji del njegove prehrane je rastlinskega izvora, čim pa se mu ponudi priložnost priti do mesa, jo brez obotavljanja izkoristi. Ima izreden voh in sluh, vidi pa veliko slabše, zlasti ne razloči mirujočih predmetov.
Volk je bil nekoč v srednji Evropi zelo pogost, danes pa je že skoraj povsem iztrebljen. Je izrazit mesojedec in selektivni plenilec znotraj populacij rastlinojedcev. V preteklosti je veljal za najnevarnejšo in najbolj škodljivo zver, zato pri lovu nanj ni bilo nobenih omejitev, ne kvantitativnih ne »kvalitativnih«. Šlo je celo tako daleč, da so za vsakega ubitega volka izplačali visoko nagrado. Ker je bilo v Sloveniji po letu 1993 sprejetih kar nekaj ukrepov, si je vrsta opomogla in število volkov zdaj celo narašča.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
