Tiskane izdaje
Načrt za prvi sovjetski polet proti Luni so uradno potrdili 28. januarja 1958, 23. septembra istega leta pa so že izstrelili prvo sondo iz programa Luna, ki naj bi padla na naš naravni satelit. Poskus je bil neuspešen, saj je nosilna raketa SL-3/A-1 eksplodirala 92 sekund po izstrelitvi. Znova so poskušali 12. oktobra in takrat je raketa istega tipa eksplodirala po 104 sekundah. A že 4. decembra je sledil tretji tak poskus, vendar je tudi tokrat satelitska raketa odpovedala 245 sekund po izstrelitvi in sonda ni poletela niti v bližnje vesolje, kaj šele proti Luni.
Sovjeti niso obupali in 2. januarja 1959 je proti Luni poletela sonda Luna 1, težka kar 361 kg. Na razdalji 5995 kilometrov je 4. decembra letela mimo Lune in potem vstopila v sončno ali heliocentrično orbito. Meritve, pridobljene med tem poletom, so dale nove podatke o sevalnih pasovih Zemlje, med drugim pa so ugotovili, da Luna nima magnetnega polja. Zatem je 18. junija 1959 proti Luni poletela še ena sonda istega imena, a je 153 sekund po izstrelitvi odpovedal inercialni sistem za vodenje in raketa ni dosegla niti nizke orbite (LEO) okrog Zemlje.
Druga uspešna sovjetska lunarna sonda Luna 2, težka 387 kg, je poletela 12. septembra 1959. Dva dni pozneje je padla na Luno in tja dostavila sovjetsko zastavo in grb. 4. oktobra so proti Luni poslali Luno 3, ki je prva obletela Luno in poslala na Zemljo tudi slikovno gradivo nam nevidne strani našega satelita, ki se mu je najbolj približala na 6200 km. Fotografije so se samodejno razvile v vesoljskem plovilu, potem pa jih je sonda posredovala na Zemljo, zato so bile nizke kakovosti - a bile so prve. 15. aprila 1960 naj bi proti Luni poletele sonda, ki naj bi ponovila uspeh Lune 3, vendar bi se površini Lune še bolj približala. Toda prezgodnja izključitev motorja druge stopnje je povzročila, da je šla v visoko eliptično orbito in dosegla višino 200.000 kilometrov in nato padla nazaj na Zemljo. Takoj zatem, 19. aprila, so znova poskusili z izstrelitvijo sonde in znova je šlo vse narobe.
Potem je sledil skoraj triletni premor, ko je 3. februarja 1963 poletela sonda vrste Luna, katere cilj je bil mehki pristanek na Luni. Sonda je bila težka kar 1500 kg in ni prišla do Lune - končala je v Tihem oceanu, v bližini otoka Midway. Dva meseca pozneje, 2. aprila 1963, je šla na pot proti Luni sonda Luna 4 z enakim ciljem kot predhodnica. Luno je zgrešila za 8336 km in nato vstopila v heliocentrično orbito. To se ni posrečilo tudi dvema naslednicama, ki so ju neuspešno izstrelili 21. marca in 20. aprila 1964.
Prav tako je bila 12. marca 1965 neuspešna naslednja sovjetska lunarna sonda, ki so jo imenovali Cosmos, in enako 10. aprila 1965 njena naslednica. Že 9. maja 1965 je poletela Luna 5, ki pa na Luni ni mehko pristala, saj je odpovedala zaviralna raketa. Čez en mesec, 8. junija, je sledil polet Lune 6. V začetku je vse potekalo tako, kot je treba. Po dveh dneh poleta pa se ni izključil raketni motor za korekcijo letenja in sonda je zgrešila cilj za kar 159.612 kilometrov. 4. oktobra 1965 je poletela Luna 7 in zaradi odpovedi zaviralnega raketnega motorja padla na območje, znano kot Morje viharjev. Enako smolo je imela Luna 8, ki so jo izstrelili 3. decembra 1965.
Prvi mehki pristanek na Luni
Šele Luna 9, ki so jo izstrelili 31. januarja 1966, je bila prvi človekov izdelek, ki je mehko pristal na Luni. Sonda je posredovala televizijske slike z mesta pristanka, a je delovala samo nekaj dni, ker na krovu ni imela sončnih celic.
Luna-Cosmos 111 je bila izstreljena 1. marca 1966, toda ni ji uspelo nadaljevati poti do Lune (ker očitno ni delovala zadnja ali ubežna raketna stopnja) in je ostala v Zemljini orbiti. Takoj so jo preimenovali v Cosmos 111. Ta je po dveh dnevih kroženja okrog Zemlje vstopil v atmosfero in zgorel. Uspešnejša je bila Luna 10 (31. marca 1966), ki je dosegla Lunino krožnico, a ker ni imela sončnih celic, je delovala samo do 30. maja; zbrala je znanstvene podatke o sončni plazmi, sevanju, gravitaciji in infrardečem sevanju Lune.
Sledijo uspešne Luna 11 (24. avgusta 1966; leti v Lunini krožnici), Luna 12 (22. oktobra; tudi v Lunini krožnici) in Luna 13, ki je izvedla drugi uspešni mehki sovjetski pristanek na Luni. Sonda je tam pristala 24. decembra 1966.
Potem je znova sledilo obdobje neuspehov. 7. februarja 1968 ni bilo nič z naslednjo Luno in prav tako 19. februarja 1969, ko naj bi na Luno poslali robotizirano lunarno vozilo Lunohod. Vmes je bila za »oddih« 7. aprila 1968 uspešna Luna 14, ki je krožila okrog Lune. Tudi dve naslednji misiji 15. aprila in 14. junija 1969, ko naj bi sondi mehko pristali na Luninem površju in zbrali nekaj vzorcev tal, nista bili uspešni. Nekoliko bolje je kazalo Luni 15 (13. julij 1969), ki je bila kombinacija med orbiterjem in pristajalno sondo in naj bi na Zemljo (tik pred Apollom 11) prinesla vzorce Luninih tal. Do pristanka na Luni je šlo vse po načrtih, le mehki pristanek se ni posrečil.
23. septembra in 22. oktobra 1969 - torej že po uspešnem pristanku ameriških astronavtov Neila Armstronga in Edwina Aldrina z Apollom 11 20. julija 1969 na Luni - Sovjeti pošljejo še dve sondi proti Luni. Obe sta bili neuspešni.
Končno prvi vzorci in lunarno vozilo
Luni 16 (12. septembra 1970) se je vendar posrečil mehki pristanek in izvrtanje 101 gram težkega vzorca tal. 24. septembra se je mala kapsula z vzorci Luninih tal varno spustila na ozemlje Sovjetske zveze.
Uspešna je bila tudi Luna 17 (10. novembra 1970), s katero so prepeljali na Luno robotizirano lunarno vozilo, znano kot Lunohod-1. Po uspešnem pristanku sonde na območju Mare Imbrium je postalo prvo lunarno vozilo, ki je delovalo vse do 4. oktobra 1971 in po Lunini površini prevozilo 10.450 metrov; Lunohod-1 je poslal na Zemljo več kot 20 tisoč televizijskih slik in opravil več kot 500 testiranj Luninih tal.
Sledile so manj uspešna Luna 18 (2. septembra 1971), ki naj bi tudi nabrala vzorce tal, a se je zataknilo pri mehkem pristanku, ter uspešni Luna 19 (28. septembra 1971; kar 5,8 tone težka sonda je dosegla Lunino krožnico) in le malo lažja Luna 20 (14. februarja 1972), ki je na Zemljo prinesla 30 gramov kamnin. Luna 21 je 8. januarja 1973 ponesla vozilo Lunohod-2, ki je delovalo več kot 4 mesece, prevozilo 37 km in posnelo več tisoč posnetkov. Sledile so bolj ali manj uspešne sonde Luna 22 (29. maja 1974; letela je v spremenljivi krožnici, snemala površje in opravljala raziskovalne naloge), Luna 23 (28. oktobra 1974), ki se je pri pristanku na Luni delno poškodovala, a kljub temu opravila večino nalog, ni pa mogla zbrati vzorcev tal.
Zadnja v seriji sovjetskih robotskih lunarnih sond je bila Luna 24, ki so jo izstrelili 9. avgusta 1976. Sonda je 18. avgusta 1976 pristala v Morju kriz in uspešno nabrala 170 gramov vzorcev tal; s svedrom je zavrtala kar 2 metra globoko.
Razkrite skrivnosti
Šele po razpadu Sovjetske zveze se je zvedelo za marsikatero zamolčano zadevo, ki je bila tako ali drugače povezana s tem velikim vesoljskim programom. Sovjetski programi raziskovanja Lune so bili drugačni kot ameriški in tudi njihov pristop je bil drugačen. Sonde so bile velike in težke, tudi zato, ker so pri elektroniki nekoliko zaostajali. Po drugi strani so imeli dve močni raketi (R-7 in njene izpeljanke) in Proton, s katerima so proti Luni pošiljali nekajkrat težje sonde kot Američani.
Nujno uspešna komunistična družbena ureditev je zahtevala zgolj uspehe, zato so v javnost dajali podatke samo o uspešnih vesoljskih poletih. Neuspehov ni bilo, kar se je marsikomu zdelo zelo nenavadno in čudno. Tako smo neredki, ki smo spremljali ameriško-sovjetsko vesoljsko tekmovanje, dvomili »o čudežnih sovjetskih raketah in neverjetni sovjetski vesoljski tehniki«. Po štirih desetletjih se je to tudi razkrilo. Sovjeti so imeli vsaj toliko težav kot Američani, vendar so to skrivali, zavajali javnost in v nekaterih primerih celo lagali. V resnici to ni bilo potrebno, saj so na dolgi poti dosegli tudi številne prvovrstne uspehe. A to se zgodi, če je propaganda na prvem in znanost na drugem mestu.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
