V tej zvezi je skupina znanstvenikov pod vodstvom Satchdanande Pande več kot desetletje proučevala vlogo fotopigmenta melanopsina; to so za svetlobo občutljive ganglijske celice mrežnice, ki prek retinohipotalamičnega trakta pošiljajo informacije o svetlobi v suprakiazmatično jedro (SCN), ki leži v hipotalamusu. Izmenični cikli svetlobe in teme, ki skozi oko vstopajo v telo sesalcev, vplivajo na delovanje tega jedra in posledično povzročajo ciklično izločanje melatonina iz češerike. Receptorji za melanopsin igrajo ključno vlogo pri cirkadianem ritmu oziroma varovanju očesa pred premočno svetlobo.
V povezavi s tem so raziskovalci iskali tudi možnost, kako preprečiti svetlobne dražljaje pri migreni. V sodelovanju s skupino znanstvenikov farmacevtske tovarne Lundbeck pod vodstvom Kena Jonesa so preizkusili veliko molekul, da bi odkrili varen način uravnavanja melanopsina in da pri tem ne bi zmotili normalnega cirkadianega ritma. Poskusi na mišjih modelih z dvema izoliranima komponentama kažejo na obetavne možnosti za razvoj novega načina zdravljenja migrene, pa tudi lajšanja težav ljudi, ki zaradi nočnega dela težko zaspijo.