Tiskane izdaje
Strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje nadarjenih so pred 25 leti ustanovili Evropski svet za visoko sposobne (ECHA). Njegove naloge so razširjati najboljše prakse pomoči nadarjenim po vsej Evropi. Pomaga jim Evropsko omrežje za pomoč nadarjenim, ki združuje centre za nadarjene.
Takšni centri že delujejo v Nemčiji, na Madžarskem, Irskem, v Veliki Britaniji in več drugih državah. ECHA se sestaja dvakrat na leto. Dvajseta konferenca bo v Ljubljani, in sicer septembra 2014. Ve se že, da bo glavna tema konference »ponoven razmislek o nadarjenosti v digitalni dobi«. Po besedah našega sogovornika, 53-letnega madžarskega biokemika prof. dr. Petra Csermelya, nedavno izvoljenega predsednika ECHA, sicer pa ustanovitelja in predsednika madžarskega nacionalnega sveta za pomoč nadarjenim, bo to zelo ustvarjalno in nenavadno srečanje, na katerem bodo digitalne naprave pomagale pri navezovanju stikov, spletni izmenjavi informacij in izmenjavi teh na kraju samem.
Kakšna je vaša osebna izkušnja z nadarjenostjo? Kdo je prvi prepoznal, da ste nadarjeni, in kako je to spoznanje vplivalo na vaše nadaljnje šolanje?
Brati sem se naučil že dolgo pred vstopom v šolo. Bil pa sem precej nespreten pri pisanju in zato sem za pisno izražanje uporabljal pisalni stroj. Dovolili so mi, da sem šel v prvi razred leto prej, pri petih namesto šestih letih. V šoli mi je pisanje povzročalo nenehno grozo. Šele pozneje sem ugotovil, da sem levičar; prisilili so me, da sem pisal s »pravo«, desno roko. Ko sem bil star devet let, so me starši prepisali na eno najboljših šol v državi. Ni dolgo trajalo, da sem se tudi tam začel dolgočasiti. Takrat na Madžarskem nismo imeli veliko možnosti za posebno obogatitev šolanja, ker je podpiranje talentiranih v takratnem režimu dolgo veljalo za protisocialistično. V šoli sem organiziral precej uspešno loterijo, da sem se zabaval, dokler nisem povedal staršem; opozorili so me, da zakon to prepoveduje in da me bodo zaprli, če bom to še naprej počel. Pozneje, pri trinajstih letih, smo imeli pouk kvantne mehanike, in to je bila prva stvar, v kateri sem res užival. Prve raziskovalne izkušnje sem dobil pri šestnajstih in odtlej sem se za vse življenje zavezal raziskovanju in prenašanju teh izkušenj na druge mlade.
Kaj je po vaših izkušnjah najpomembnejši dejavnik, s katerim je mogoče vplivati na odnos do nadarjenih v posameznih državah? Je to morda raven razvoja (BDP) ali bolj vrednostni sistem družbe in tradicija na tem področju?
Mislim, da te talentiranost tem manj zanima, čim bogatejši postajaš. Nadarjene podpirajo v državah, kjer imajo to tradicijo in kjer si ljudje prizadevajo za boljšo prihodnost. Prijatelj mi je povedal, da ima podpiranje znanja na Madžarskem zato tako visoko vrednost, ker je država v svoji zgodovini doživela toliko slabih preobratov. Ko so se druga za drugo vrstile vojaške izgube, so ljudje ugotovili, da je edini zaklad, ki ga lahko ohraniš, znanje in tisto, kar imaš v glavi.
Kakšen je danes na Madžarskem prevladujoč odnos do nadarjenih? Kako bi ocenili njegovo učinkovitost?
Madžarska postaja družba, naklonjena nadarjenim. Naj vam to pokažem s primerom iz politike. Madžarska žal ni država sodelovanja. Medtem ko v britanskih šolah polovica šolskih nalog spodbuja sodelovanje, polovica pa je tekmovalnih, na Madžarskem večina nalog spodbuja tekmovanje med šolarji. Ta tekmovalni značaj je visoko razvit v politiki, kjer tako rekoč ni stvari, o kateri bi se stranke strinjale. Podpora nadarjenim ljudem pa je ena od izjem, o katerih so stranke soglasne.
Kaj je po vašem mnenju pripeljalo do tega uspeha?
Nevladne pobude za podporo nadarjenim so se širile petnajst let. Pomoč je bila namenjena ljudem vseh starosti, od vrtcev do univerz, in na vseh področjih, od znanosti, umetnosti, obrti oziroma ročnih spretnosti do športa. To je bilo dolgo latentno obdobje našega razvoja, ko se ni zgodilo nič vidnega. Šestnajst najpomembnejših nevladnih organizacij je leta 2006 ustanovilo krovno organizacijo Madžarski svet za pomoč nadarjenim. Vlada ga je priznala in parlament je dve leti pozneje sprejel resolucijo o dvajsetletnem programu pomoči nadarjenim. Ustanovil je državni sklad za nadarjene, v katerega se stekajo prispevki iz državnega proračuna in od dohodnine državljanov.
Skrivnost uspeha, da smo prepričali državljane, je v enem samem stavku: pojasnili smo jim, da je lahko vsak državljan nadarjen in nihče ne ve, kdaj ali kako se bo ta nadarjenost razkrila to velja tudi za politike. Besedo nenadarjen bi morali izbrisati iz vseh slovarjev.
Pred kratkim smo dobili dodatno podporo politikov. Ko je potekala razprava o načrtih med letoma 2014 in 2020, sem predlagal, naj pomoč nadarjenim postane prednostna naloga države. Minister, ki je sestanku predsedoval, je mojo zamisel podprl. Povedal je, da je dan prej šel na podeželje v spremstvu mladeniča iz tamkajšnje vasi. Ta mu je povedal, da ne bi nikamor prišel, če na Madžarskem ne bi bilo gibanja za pomoč nadarjenim. Njegova zgodba je bila tako prepričljiva, da je minister našo zamisel takoj popolnoma podprl. Takšne zgodbe niso nič nenavadnega, če upoštevamo, da smo samo lani pomagali 24.000 nadarjenim.
Na splošno je delež nadarjenih ljudi povsod po svetu približno enak. Kljub temu sem nekje zasledila podatek, da ima rumena rasa nekoliko višji odstotek nadarjenih posameznikov kot bela in da so med narodi najbolj nadarjeni Judje. Ali takšne razlike v resnici obstajajo zaradi genetike ali pa so posledica razlik pri spodbujanju in vzgoji nadarjenih v posameznih državah?
Nadarjenost je rezultat medsebojnega vplivanja več tisoč dejavnikov v človekovem življenju, začenši s spočetjem in razvojem zarodka. Pričakovanja ter spodbudno družinsko in šolsko okolje so ključni dejavniki razvoja izrednih sposobnosti. Takšnih dejavnikov je veliko v orientalskih in judovskih kulturah. Znameniti Rosenthal-Jacobsenov eksperiment, izveden v kalifornijski osnovni šoli pred skoraj petdesetimi leti, je dal čudovit dokaz tako imenovanega Pigmalionovega efekta. Pokazal je, da so ljudje tem bolj uspešni, čim več od njih pričakujemo. Pri tem poskusu so šolarje testirali z inteligenčnim testom. Pravih rezultatov šoli niso povedali, naključno pa so izbrali nekaj šolarjev in učiteljem rekli, da so ti učenci tik pred »izbruhom« nadarjenosti, čeprav večina ni imela visokega inteligenčnega količnika. Ko so se izvajalci poskusa čez eno leto vrnili, so ugotovili, da se je IQ naključno izbranih nadarjenih obetavnežev zviševal veliko hitreje kot pri drugih šolarjih. Pomembno je pripomniti, da ima sodobni koncept nadarjenosti veliko več elementov kot samo IQ. Glavni sklep eksperimenta pa še vedno velja: pričakovanja in spodbudno okolje spodbujajo nadarjenost.
Očitna je razlika med učinkovitostjo nadarjene ženske in moškega in uporabo njunih talentov. Zdi se, da je meja ambicij večine nadarjenih deklet odlično opravljena diploma in morda celo doktorat, nato pa je večina najodličnejših žensk pripravljenih svojo kariero podrediti družini in celo sprejeti pisarniško delo. Izjeme zgolj potrjujejo pravilo. Kako prekiniti ta vzorec?
Kariera žensk ima veliko elementov poleg veselja materinstva. Znani učinek steklenega stropa me je pred kratkim osupnil, ko sem gledal evropsko tekmovanje v plavanju. Nagrade sta podeljevala vodja in njegov namestnik ustrezne plavalne organizacije. Ženske in moški so bili enako zastopani in medalje so vedno podeljevali v parih. Med približno ducat pari je bil vedno moški vodja, ženska pa njegova namestnica. Polni smo skritih predsodkov, njihova posledica pa je takšna izbira v številnih poklicih, tudi v znanosti. To veliko prispeva k »efektu« materinstva v družbi, ki ji vladajo moški in ki je tekmovalna, kakršna je na primer Madžarska. Potrebovali bomo veliko več mater in babic v vodstvenih vlogah, da bo Evropa pripravljena bolj sodelovati.
Kako ocenjujete sedanje izobraževalne trende, s katerimi se nadarjeni študenti srečujejo v evropskih državah?
Profesor Franz Mönks, nekdanji predsednik ECHA, je pred nekaj leti primerjal šolanje nadarjenih v 21 evropskih državah. V raziskavo sta vključeni tudi Slovenija in Madžarska. Raziskava kaže, da so se v večini teh držav razmere za nadarjene šolarje izboljšale tako v šolah kot v oblikah obogatitvenih programov. Vendar pa je še veliko možnosti za izboljšanje. Zato moramo okrepiti evropsko sodelovanje na tem področju.
Kakšne oblike pomoči za nadarjene so najbolj obetavne? Koliko stanejo? Žal smo v obdobju gromozanskega varčevanja z javnimi sredstvi na vseh področjih, tudi na izobraževalnem.
Nadarjenost ima na tisoče oblik in zato je lahko koristnih na tisoče oblik pomoči. Za najbolj učinkovite so se izkazali programi pomoči, ki so kombinacija nadarjenim naklonjenih rešitev v šolah in zunajšolskih dodatnih programov. Omrežje nadarjenih (Talent Point Network) v Nemčiji, na Madžarskem in Poljskem ter v drugih državah privarčuje veliko denarja, saj ni treba, da je odlično na vseh področjih, temveč lahko učence »preseli« v drugo omrežje. Čim širši je program, tem manjši so stroški na osebo. Naš nacionalni program bo med letoma 2014 in 2020 porabil 50 evrov na osebo na leto. To ni prav drag podvig, toda vključili bomo 240 tisoč nadarjenih mladih, kar je približno 10 odstotkov prebivalstva.
Skrivnost učinkovitosti je neenaka porazdelitev pomoči. Nekateri ljudje potrebujejo več, medtem ko drugi dosežejo odličnost z manj. Omrežje nadarjenih in njihovi lokalni sveti za pomoč nadarjenim lahko pravično odločajo, koliko pomoči potrebuje določena nadarjena oseba. Dober program pomoči nadarjenim je medsebojna zaveza, ki pomaga, a v zameno zahteva veliko truda in pozneje tudi prostovoljsko delo.
Kakšno dodatno pomoč za spodbujanje in šolanje nadarjenih posameznikov bi svetovali Sloveniji?
Posamezna prizadevanja so redko učinkovita. Če je pomoč nadarjenim prepuščena samo v breme požrtvovalnih staršev in učiteljev, sodobna družba ne bo dobila povračila, ki ga potrebuje. Pomoč nadarjenim je še posebej potrebna v času krize. Vsa krizna obdobja tudi odpirajo možnosti za obnovo naše družbe in življenja. Za nove rešitve potrebujemo nove talente. Pomoč mladim nadarjenim ljudem mora zato postati nacionalna prednostna naloga v vseh evropskih državah, tudi v Sloveniji. Če podpiramo svoje nadarjene, podpiramo svojo prihodnost. To je kot življenjsko zavarovanje naroda. Nenehno moramo vanj vlagati, »unovčimo« pa ga ravno v času nevarnosti, ko se mora družba prenoviti.
Kako kot strokovnjak za nadarjene vidite prihodnost človeštva? Bodo nadarjeni še vedno pridobivali pomen? Pričakujete, da bodo z genskim inženiringom nastale bolj nadarjene generacije?
Sem strokovnjak za omrežja z izobrazbo iz biokemije in molekularne biologije. Posvetil sem se razumevanju zapletenosti življenja. Čim več vemo o molekularni osnovi zapletenih človeških lastnosti, kot je na primer nadarjenost, tem bolj spoznavamo, kako težko jih je obvladovati in spreminjati. Zato ne verjamem, da bi eksperimenti genskega inženiringa ustvarili več nadarjenih. Ne bomo imeli »tablete za nadarjenost«, ki bi jo morali samo pogoltniti. Nadarjenost bo vedno ostala rezultat večletnega trdega dela. To pa ni prekletstvo, temveč lepota nadarjenosti in možnosti, da pomagaš tistim, ki imajo katero od neštetih vrst talentov. Živimo v stoletju, polnem nepričakovanih dogodkov. Človeštvo potrebuje nadarjene ljudi veliko bolj kot prej. Imamo pa velike zaloge nadarjenih, ki so trenutno še večinoma neizkoriščeni. Zato za uresničevanje teh potreb ne potrebujemo vojne za talente, temveč ustanovitev svetovnega omrežja za pomoč nadarjenim. Trenutno si prizadevamo, da bi Evropa kar največ prispevala k temu omrežju. Kot del tega sta poslanki Mojca Kleva iz Slovenije in Kinga Gal iz Madžarske v evropskem parlamentu vložili predlog za pomoč nadarjenim. V prvih treh dneh ga je podpisalo skoraj sto članov EP. Upamo, da jih bo do 19. februarja to storila več kot polovica.
