Telo bo samo izdelovalo cepiva prihodnosti

Zagotavljanje pitne vode je najpomembnejši mehanizem za izkoreninjenje nalezljivih bolezni, že na drugem mestu pa je cepljenje – eden najbolj učinkovitih zdravstvenih ukrepov, ki vsako leto reši milijone življenj. Kljub dokazani učinkovitosti cepljenja je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije na svetu še vedno 20 milijonov necepljenih otrok.

Te dni je v Ljubljani kongres evropskega združenja za otroške nalezljive bolezni (ESPID), na katerem je zadnje novosti v razvoju in izdelavi cepiv predstavil tudi dr. Thomas Breuer, vodja medicinskega razvoja pri družbi GlaxoSmithKline (GSK). Razvoj novega cepiva s trenutnimi tehnikami od izhodiščnega procesa v laboratoriju do končnih kliničnih preiskav, zakonskih postopkov in odobritve traja od deset do petnajst let. Najprej cepivo razvijajo v laboratoriju, kjer raziskovalci iščejo naravne ali sintezne antigene, ki bi lahko pomagali preprečiti bolezen oziroma jo zdravijo, pojasnjuje dr. Breuer. Prva eksplorativna faza traja navadno štiri leta. Ko raziskovalci prepoznajo antigen, sledi predklinična faza, v tej testirajo varnost kandidatnega cepiva, njegovo imunogenost in imunski odziv, ki ga povzroči. Za veliko kandidatnih cepiv se raziskovalna pot na tej točki konča, pri obetavnih pa se nadaljuje s kliničnim preizkušanjem prve faze, ko njihovo delovanje prvič ocenijo pri človeku.

Na tej stopnji sodeluje največ sto zdravih odraslih ljudi. Sledi preizkušanje druge faze, kjer sodeluje od sto do tisoč ljudi, med njimi tudi taki z večjim tveganjem za razvoj bolezni, proti kateri naj bi cepivo delovalo. V drugi fazi poleg varnosti in imunogenosti cepiva ugotavljajo tudi priporočeni odmerek in časovni razpored cepljenja.

Kandidatna cepiva, ki se na tej stopnji izkažejo za obetavna, gredo v nadaljnje preizkušanje, ko cepivo testirajo na veliko večji skupini, od nekaj tisoč do več kot deset tisoč ljudi. Ta testiranja so naključna, vključujejo placebo ter so dvojno slepa, kar pomeni, da niti testirane osebe niti zdravstveno osebje ne vedo, katera skupina je prejela cepivo. V zadnji fazi kliničnega testiranja poleg preverjanja varnosti in učinkovitosti cepiva ugotavljajo tudi možne neželene učinke. Če kandidatno cepivo prestane preizkušanje tretje faze, vložijo prošnjo za odobritev, steče proizvodnja, nato dajo zdravilo na trg.


 

Telo kot stroj za cepiva

V GSK za razvoj cepiv uporabljajo nove tehnike, ki jim omogočajo hitrejše testiranje cepiv ter lažjo izdelavo in s tem manjše proizvodne stroške. Ena od teh je SAM (self amplifying messenger RNA) oziroma samopomnoževalna informacijska RNK. »S tehniko SAM lahko naše telo postane obrat za izdelavo cepiv,« pojasnjuje Breuer in dodaja: »Namesto cepljenja z beljakovinskim delom bakterije ali virusa cepimo z delcem genetske kode oziroma informacijske RNK in človeške celice v trenutku same izdelajo beljakovino. Imunski sistem prepozna izdelano beljakovino – antigen, sproži specifičen imunski odziv in doseže dolgotrajno zaščito pred ciljno infekcijsko boleznijo.«

V nasprotju z običajno izdelavo cepiv, kjer uporabljajo tehnike na podlagi celičnih kultur, je izdelava cepiva s tehniko SAM izključno sintezna. Tako ni potrebna zapletena biološka proizvodnja, razvoj je hitrejši, čistejši in varnejši, poleg tega omogoča razvoj cepiv za bolezni, za katere doslej cepiva nismo znali razviti.

Cepiva večinoma posnemajo naravni potek okužbe, s čimer dosežemo zaščitno imunost in omejimo neugodne posledice. Žal pa vseh okužb ni mogoče preprečiti na tak način. Cepiva prihodnosti pri GSK ustvarjajo tudi z adjuvansi. To so snovi, dodane cepivom, ki pripomorejo k povečanju imunskega odziva. V cepivih se sicer uporabljajo že od 30. let prejšnjega stoletja, vendar znanstveniki šele danes bolje razumejo, kako človeški imunski sistem medsebojno deluje z infekcijsko boleznijo.

»Zaradi novih adjuvansov so na obzorju cepiva proti velikim svetovnim zdravstvenim grožnjam, kot sta malarija in tuberkuloza, pa tudi cepiva, uperjena proti boleznim, ki prizadenejo predvsem starejše in njihov starajoči se imunski sistem,« še pojasnjuje Breuer. Sposobnost imunskega sistema se s starostjo namreč zmanjšuje, saj se vse manj učinkovito odziva na okužbe, prav tako na cepiva. Nova generacija adjuvantnih cepiv, katerih zasnova spodbuja imunski sistem, tako pomaga zaščititi sodobno družbo pred različnimi preprečljivimi boleznimi.


 

Prelomnica v boju z malarijo

Konec aprila je na jugovzhodu Afrike zaživel pilotni projekt, s katerim poskušajo zmanjšati možnost izbruha malarije ter s cepljenjem zaščititi ljudi. Cepivo mosquirix so pri GSK zasnovali v sodelovanju z nevladno organizacijo PATH, z milijonskimi donacijami je projekt financirala tudi fundacija zakoncev Gates. Preizkušanje cepiva je trajalo pet let, uporabili so ga pri 15.000 ljudeh v sedmih državah, 24. aprila, na svetovni dan malarije, pa se je v Gani, Malaviju in Keniji začelo cepljenje, v katero je v prvi fazi vključenih 360.000 otrok do drugega leta starosti.

Na razvoj cepiva so v podjetju zelo ponosni, saj je zadnja desetletja veliko raziskovalcev iskalo način, kako se postaviti po robu bolezni, za katero še vedno zboli več kot 200 milijonov ljudi na leto, od tega kar devet desetin v Afriki. Zgolj z dodanim adjuvansom, ki imunskemu sistemu pomaga, da hitreje prepozna antigensko spojino, je imunski odziv dovolj učinkovit in cepivo uspešno. GSK je v razvoj cepiva vložil 700 milijonov dolarjev, v pilotnem projektu pa so za omenjene tri države podsaharske Afrike donirali 10 milijonov odmerkov.


 

Kako doseči zaupanje

Ko se cepimo, si neposredno zagotovimo imunsko odpornost, če je cepljen dovolj velik del populacije, pa poskrbimo tudi za kolektivno imunost. Ob pojavu bolezni se ta ne more razširiti, saj ni dovolj necepljenih ljudi, ki bi prenašali okužbo. Za ohranjanje kolektivne imunosti mora biti cepljenega vsaj 95 odstotkov prebivalstva.

»V Sloveniji je bilo leta 2010 s cepivi iz programa obveznega cepljenja cepljenih 97 odstotkov populacije. Po zadnjih dostopnih podatkih se je delež zmanjšal na slabih 94 odstotkov, kar pomeni, da se bližate točki, ko je ogrožena kolektivna imunost,« opozarja sogovornik. Tudi pri nas, poudarja, je nujna velika previdnost, da stopnja precepljenosti ostane dovolj visoka za preprečitev izbruhov nalezljivih bolezni.

Cepiva so zelo koristna, a imajo lahko tudi neželene učinke, zato moramo pri debati o cepljenju pozornost nameniti tako prednostim kot tveganjem. »Po mnenju številnih strokovnjakov se spremembe začnejo z razpravo in boljšim razumevanjem tega, zakaj se je zaupanje v znanost in cepiva poslabšalo. S tem zavedanjem lahko različni deležniki na področju cepiv učinkoviteje sodelujemo, da bi znova zgradili in dolgoročno ohranili zaupanje javnosti,« sklene dr. Breuer ter doda, da je poleg uvedbe mehanizmov za zmanjšanje dezinformacij treba zagotoviti tudi dostop do točnih podatkov.