Toča? Tudi polkilogramski izstrelki, hitrosti do 150 km/h

Ko se nebo stemni in pride huda ura, se zatečemo v hišo, zapremo okna in vrata in - načeloma naj bi bilo to dovolj. Hiša je navsezadnje naše zavetje ne le fizično, temveč tudi čustveno. Moj dom je moj grad, pravijo Angleži. In na svetu ni naroda, ki se s tem ne bi strinjal.

Toda stvari se korenito spremenijo, ko se med neurjem izkaže, da utrdba (po)pušča, da ji rjoveči veter odnaša ne le kritino, temveč z njo vred celó ostrešje in še kaj zraven. Takrat se človek vpraša, kako se je to lahko zgodilo. In prvo, kar mu pride na misel, so podnebne spremembe: tudi vreme ni več, kar je bilo, hudih neurij s točo je bilo v preteklosti manj kot danes ipd.

Z neurji nam seveda tudi v prihodnje ne bo prizaneseno, izhod iz te zagate pa je tako imenovana klimatsko prilagojena gradnja. Po lanskih ujmah z vetrom in točo, ki so na objektih v Sloveniji resno prizadele predvsem ostrešja in kritine, je stroka v sklopu posebne projektne naloge ugotovila, da so bile poškodbe marsikje tako hude »zaradi kombinacije neustrezne projektne dokumentacije in kasneje neustrezne izvedbe«.

Zmanjšanje poškodb zaradi vetra

Na Zavodu za gradbeništvo (ZAG) v Ljubljani poudarjajo, da sta lani nastajali dve vrsti poškodb, in sicer na ostrešjih (in kritinah) zaradi vetra in na kritini zaradi toče. Poškodbe zaradi vetra lahko z različnimi konstrukcijskimi ukrepi učinkovito zmanjšamo. Pa tiste zaradi toče? V skladu s pričakovanji so se najbolj obnesle dobro pritrjene kovinske kritine, popolne zaščite proti toči pa zaradi velikosti zrn za zdaj še ni.

O tem, kako se izogniti poškodbam zaradi neurij na stavbah in kaj smo se v tej zvezi naučili iz neljubih dogodkov poleti 2008, so na nedavnem predavanju in posvetu marsikaj povedali strokovnjaki tega zavoda Jelena Srpčič, Tomaž Pazlar, Tinkara Kopar in Friderik Knez. Pred gradnjo je bistvenega pomena skrbno načrtovanje, ki mu sledi strokovna izvedba z uporabo dobrih materialov. Na tem morajo po njihovih besedah temeljiti kratkoročni in dolgoročni ukrepi tako za popravilo objektov kot tudi, in še zlasti, za preprečitev prihodnje škode.

Samo v štirih lanskih neurjih v Sloveniji je bilo poškodovanih blizu 25.000 objektov. Poletje 2008 lahko štejemo kot izjemno tako po številu neurij kot po spremljajočih pojavih, je poudarila Srpčičeva, »pihal je zelo močan veter, neobičajno velika so bila tudi zrna toče«.

V Sloveniji so po podatkih ARSO običajne tako imenovane enocelične nevihte. So lokalne, zrna »njihove« toče pa merijo dva do tri centimetre. Manj pogoste so dvocelične, ki zajamejo večja območja, toča pa lahko doseže pet centimetrov. Nevihte, ki se obnavljajo, imenujemo večcelične. In čeprav so drugače redke, jih je bilo lani vsaj šest. Zrna toče lahko v naših krajih dosežejo tudi do osem centimetrov.

Več v Delovi četrtkovi prilogi Znanost!