Tri dimenzije brez očal

Njihov trud večjega uspeha ni prinesel, saj se kupci večinoma niso zmenili za (pre)drage izdelke, za katere ni pravih vsebin (filmov in televizijskih programov 3D) in ki zahtevajo neudobna, med različnimi proizvajalci nezdružljiva očala. Kot je nakazoval tokratni Cebit, ste se vsi, ki niste kupili takega televizorja in ga niti ne nameravate, pametno odločili.

Očalni 3D je namreč, to zdaj lahko že z gotovostjo trdimo, samo prehodno obdobje. Prava stvar bodo – in so že – zasloni, ki tri dimenzije prikazujejo tako, da jih vidimo s prostim očesom (razen tistega odstotka ljudi, ki »umetne« slike 3D v nobeni obliki ne morejo videti). Naprave z manjšimi zasloni so že na trgu ali pa prihajajo v kratkem. Fujijev fotoaparat že poznamo, tokrat smo spoznali še poceni video kamero (Aiptek), bučno je pametni mobilnik s takim zaslonom predstavljal LG, Nintendo bo konec meseca začel prodajati igralno konzolo 3DS. Skupna značilnost vseh teh zaslonov je, da je učinek treh dimenzij resnično opazen, vendar je zaslon treba gledati pod točno pravim kotom, 3D pa je bolj v funkciji atrakcije kot nečesa, kar bi v resnici povečalo uporabno vrednost naprave.

Drugače bo z večjimi zasloni. Za zdaj še niso primerni za televizijsko rabo, saj jih omejujeta tako nizka ločljivost kot ozek vidni kot (največ 120-stopinjski). Vendar lahko potrdimo, da je slika 3D brez očal dejansko mogoča in da ti zasloni že zdaj lahko navdušijo. Najbolj zanimivi so bili izdelki nemškega podjetja Tridelity, ki ponujajo nekoliko širši kot, medtem ko so zasloni podjetja Seefront optimizirani za enega gledalca in uporabljajo tipala za sledenje gledalčevim očem. Tehnologija je povsod podobna: na vrhu zaslona so nekakšni optični elementi, ki zagotavljajo, da vsako oko vidi nekoliko drugačno sliko, ki jo nato možgani sestavijo v tridimenzionalno. Torej te leče, prizme in kar še vgrajujejo v zaslone, pravzaprav opravljajo delo očal 3D.

Potencialno uporabo tovrstne tehnologije je nakazal Frunhoferjev inštitut s predstavitvijo »kioska«, na katerem si je mogoče ogledati 3D-modele in jih s tipali, ki zaznavajo kretnje, poljubno vrteti. Morda bomo kmalu tako kupovali avtomobile, hiše, športne copate in še kaj. Adidas je v navezi z Intelom predstavil velikanske zaslone za svoje trgovine, ki bodo namenjeni prav opisanemu, vendar (za zdaj?) še brez prikaza 3D. Ogromne in zelo gladko delujoče zaslone na dotik je pokazalo podjetje 3M; prav lahko si jih zamislimo v trgovinah, bančnih poslovalnicah, zavarovalnicah in še kje, če bo le cena prava in če bodo ponudniki sposobni prilagoditi svoje vsebine tovrstnemu prikazu. 3D brez očal – Tehnologija je že precej napredovala, omejitev so le še ločljivost in ozki vidni koti. Digitalni kiosk – Bager smo si ogledovali v treh dimenzijah in ga »v zraku« poljubno obračali.