Trkanje, ki ne sme izginiti iz naših gozdov

Detli imajo v mojem življenju posebno mesto. Rahlo deževnega junijskega dne sem skrita v šotoru sedela pod veliko jelko bujnih kočevskih gozdov in vztrajno opazovala duplo, v katerem je bil lačen mali kričač. Na ves glas je vpil ter nič kaj potrpežljivo čakal na hrano. Samica mu je skrbno nosila žuželke, a lačnih ust mladiča, ki je bil tik pred tem, da bo poletel, kot da ni mogla nasititi ...

Čez nekaj dni je bilo gnezdo že prazno. Mladič se je pognal v zanj nov svet, meni pa je bila dana tista lepa izkušnja, ki te zaznamuje za vselej. Tedaj sem prvič za trenutek pogledala v življenje triprstega detla (Picoides trydactylus). To so redke ptice, med detli pravi posebneži, saj imajo edini rumenkasto glavo, pri vseh drugih je ta rdeča, poleg tega imajo prvi prst zakrnel in so zato »triprsti«. Pogosti so zlasti v iglastih in jelovo-bukovih gozdovih, kjer je dovolj odmrlih dreves, da si vanje lahko izdolbejo dupla.

Detle sicer sploh najbolj prepoznamo po hitrem potrkavanju na deblih suhih in odmrlih dreves, to je okolje, kjer živijo. Zaradi izsekavanja in pretiranega spravljanja odmrlih debel iz gozda se njihov življenjski prostor krči, a vloga teh ptic v gozdu je zelo pomembna. Izdolbena gnezdilna dupla detlov namreč uporabljajo tudi druge vrste ptic, na primer sinice in brglezi, prav tako sesalci in nevretenčarji. Ker so njihova glavna hrana ličinke podlubnikov, kozličkov in beljavarjev, uravnavajo populacije teh vrst, ravnovesje v prehranjevalnih verigah ter vplivajo na ekološko stabilnost gozda. Zato je pomembno, da jim puščamo pravo življenjsko okolje, torej stara stoječa odmrla drevesa, primerna za dupla. Ne le v gozdu, ampak tudi v starih sadovnjakih.

Pod zaščito Nature 2000

Kot triprsti detel sta belohrbti in srednji detel prav tako nekoliko bolj ranljivi vrsti, zato so vse pod zaščito Nature 2000. Poleg teh so pri nas zastopane še tri. Sirijski detel, ki se pojavlja zelo redko, pa še to bolj v severozahodnem delu Slovenije; mali detel je podobno kot sirijski pogost v odprtih krajinah, tudi v jelševih logih; veliki detel pa je najpogostejši in zagotovo smo ga že kdaj opazili tudi na kakšni domači krmilnici ali lojni pogači.

Zgodaj spomladi se ponavadi začne tisto značilno potrkavanje po duplih, samci močno »nabijajo« v drogove ob robu mesta in trhla drevesa v gozdu; s tem označujejo svoj teritorij. Konec maja, začetek junija pa je že čas, ko lahko pod drevesi zaslišimo nežno čebljanje, ki se kdaj sprevrže v nekoliko bolj dinamični spev ptičje lakote.

Letos sem imela lepo priložnost spoznati prav od blizu še srednjega detla (Dendrocopos medius), ki se zadržuje bolj v hrastovih in hrastovo-bukovih gozdovih v nižjih legah. Ta vrsta je precej zastopana v poplavnih gozdovih hrasta doba, kot so Krakovski gozd in nižinski gozdovi ob Muri, pa tudi na Kočevskem se najde.

Seveda se ni zgodba začela kar v opazovalnem šotoru, pač pa je treba duplo najprej najti in šele nato ugotoviti, kako se mu neopazno približati. V času, ko detli gnezdijo, predvsem pa hranijo mladiče, je zelo pomembno, da ne naredimo napačnega koraka, kaj šele, da bi jih tako vznemirili, da bi nehali priletavati do dupla z zarodom. Človekova navzočnost je lahko celo tako moteča, da se detel tako vznemiri, da privabi plenilce, ki nato lahko izplenijo gnezdo. Zato sprva opazuješ od daleč, spremljaš detlove navade in se le postopoma približuješ.

Samček in samica sta priletavala do dupla ves čas, v razmeroma pogostih časovnih razmikih, a le redko naravnost do gnezda. Včasih je samček priletel na topola, ki sta rasla v bližini dupla, pel in pel, si čistil ključek ob vejo, poletel na drugo, višjo in tam ponovil ritual ... Medtem je samička mladičem predala slastno zeleno gosenico. Spet drugič je priletela do sosednjih vej in se le sprehodila po deblu gor in dol, kot da bi preverjala, ali je vse v redu. Pravi užitek je bilo opazovati te dobrih 22 centimetrov velike ptice. Oba, samec in samica, imata zgornjo stran glave rdečo, trebuh belkast, spodnji del trebuha in repa pa svetlo rdeč. Skupaj sta le v času gnezdenja, sicer so detli bolj samotarji.

Lakota kot spodbuda

Samo nekaj dni po tem doživetju se je moje skoraj triurno dežuranje v opazovalnem šotoru končalo, ne da bi starša enkrat samkrat priletela do dupla. Mladič je bil že toliko odrasel, da sta ga očitno prepustila samemu sebi. Zvedavo je pogledoval skozi ozko odprtino v svet, se nagibal čez rob in zbiral pogum za prvi polet. A kot da ga je zadrževala nevidna roka, še ni poletel. Starša sta bila v bližini, priletela sta na veje v okolici, se okopala v luži pod drevesom in spodbujala mladiča, naj se opogumi in poleti ... Zato sta ga tudi nehala hraniti, saj je obdobje brezplačne prehrane očitno minilo. Kruta je narava, pomislim. A táko jo vidimo le ljudje. Tam ni čustev, preprosto gre za preživetje, ko uspe zgolj tisti, ki je najbolj spreten, najbolj prilagodljiv, najbolj iznajdljiv pri iskanju hrane in zato najmočnejši.

Čas in lakota sta naredila svoje, mladi detel je v naslednjih dneh poletel. Upam, da mu bomo omogočili, da bo nadaljeval svoj rod v ohranjenih gozdovih in da bodo njihovi lastniki in upravljavci razumeli njegovo trkanje kot zahvalo.

Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije