Tudi v prihodnje bo menda vladalo jeklo

Za metalurgijo prihaja – metalurgija. Obdobju skoraj zaničljivega odnosa do »umazane« in razvojno odpisane metalurgije očitno sledi obdobje zavedanja, da bo slovenska prihodnost vendar temeljila tudi na proizvodnji jekla in drugih kovinskih materialov.

Konec tega tedna bodo imeli slovenski metalurgi tradicionalni skok čez kožo, pred tem pa še posvetovanje o metalurgiji kot razvojnem in gospodarskem potencialu Slovenije. Ta tema je tudi izziv našega pogovora z uglednima slovenskima metalurgoma – dr. Matjažem Godcem, direktorjem Inštituta za kovinske materiale in tehnologije (IMT), in dr. Jožefom Medvedom, predstojnikom oddelka za materiale in metalurgijo na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF) Univerze v Ljubljani.

K dosedanjemu negativnemu odnosu precejšnjega dela evropske javnosti do metalurgije je menda največ prispeval njen škodljivi vpliv na okolje. Koliko v Evropski uniji tak razlog še obstaja in kako je s tem pri nas?

Godec: Najprej bi spomnil na to, da EU dejansko temelji na metalurgiji [leta 1952 so Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovili Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ), to pa je bila osnova za kasnejše oblikovanje Evropske gospodarske skupnosti in EU], kar verjetno dovolj prepričljivo potrjuje pomen te vede. Sem član svetovalne skupine na področju jekla, ki evropski komisiji pomaga upravljati raziskovalni program za premog in jeklo, tako da iz prve roke vem, da se v nekaterih državah Unije metalurgije še drži stigma »umazane« industrije. Vendar je vse več držav, kjer javnost metalurgijo podpira, k čemur je največ prispevalo reševanje ekoloških težav te industrije.

Medved: Začelo se je pred več kot 25 leti, ko so bile podane jasne ocene, koliko metalurgija škoduje okolju. Iz njih so izšla prizadevanja za izboljšanje razmer, vendar spremembe seveda niso bile mogoče v kratkem času. Največkrat se je to zgodilo ob zamenjavi proizvodnih tehnologij, velik vpliv je imel tudi povečan delež reciklaže materiala. Na splošno pa lahko rečemo, da je metalurška industrija danes ekološko ozaveščena in da ne onesnažuje okolja. Njene emisije so celo precej manjše od predpisanih vrednosti.

Verjetno pa tako spodbudna ocena ne velja prav za vse članice EU?

Medved: Gotovo bi še našli kakšno sporno industrijo predvsem v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Vsi se verjetno še spomnimo katastrofe, ki se je pred tremi leti zgodila na Madžarskem [v tovarni aluminija v Ajki je prišlo do izlitja velike količine strupenih odpadnih snovi, tako imenovanega rdečega blata, pri čemer je nekaj ljudi umrlo, veliko pa jih je bilo hudo poškodovanih]. Sam sem prepričan, da se podobna nesreča v Sloveniji ne more zgoditi.

Godec: Na našem inštitutu teče kar nekaj projektov, s katerimi želimo povečati reciklažo kovinskih materialov in s tem zmanjšati negativne posledice za okolje oziroma zamenjati za zdravje škodljive elemente z neškodljivimi. Sodelujemo tudi v tovrstnem projektu za našega velikega izdelovalca aluminijastih izdelkov, skupino Impol iz Slovenske Bistrice.

S tem ko je metalurgija na splošno do okolja veliko prijaznejša, je lažje sprejeti strokovna mnenja, da je ta panoga aktualna tudi danes in da bo tako ostalo še naprej. Na čem pa temeljijo te trditve?

Godec: V svetu in tudi pri nas odkrivamo nove materiale z izjemnimi lastnostmi. Pred leti se je začela revolucija pri nanomaterialih in posledično v nanotehnologij. Danes se veliko govori o grafenu, materialu nenavadnih lastnosti, ki bo verjetno že v bližnji prihodnosti močno vplival na nekatera področja uporabe. Vendar je popolnoma gotovo, da bodo jeklo in drugi kovinski materiali zaradi izjemne trajne in dinamične trdnosti, odlične plastične preoblikovalnosti in drugih posebnih lastnosti pri uporabi obdržali vodilno mesto še nekaj generacij. Novi materiali jekla tako še dolgo ne bodo izrinili v gradbeništvu, strojegradnji, avtomobilski industriji, orodjarstvu, energetiki, pa tudi pri gospodarskih napravah in orodjih. Prav tako bodo aluminij, titan in druge barvne kovine obdržale primat tam, kjer so pomembni specifična teža, velika žilavost, korozijska obstojnost, dobra prevodnost, estetski videz itd. Zavedamo se, da bodo prišli novi materiali, vendar sem prepričan, da bo jeklo tudi v prihodnjem tisočletju imelo najpomembnejšo vlogo pri industrijskem razvoju.

Medved: Seveda pa bomo sedanje materiale še naprej izboljševali. Z uporabo sodobnih znanstvenih postopkov jih lahko še oplemenitimo.

Zakaj današnje vloge jekla ne morejo prevzeti že omenjeni grafeni ali kakšni novi, še boljši materiali?

Godec: Ogljikove nanocevke, ki so danes tako popularne, imajo na nanoravni ekstremne mehanske lastnosti; natezna trdnost je nekaj velikostnih razredov večja kot pri jeklu. Dolge ogljikove nanocevke pa vedno vsebujejo defekte in je zato njihova trdnost bistveno manjša, medtem ko defekti pri jeklu pomenijo prednost zaradi boljše preoblikovalnosti. Verjetno nikoli ne bo nanocevk, daljših od dveh milimetrov, ki bi imele boljše lastnosti od jekla.

Kako bi na kratko predstavili IMT? Kolikšen delež prihodka si zagotavljate z raziskavami za industrijo?

Godec: Inštitut deluje od leta 1948, ustanovljen je bil z namenom podpore jeklarski in sorodni industriji. Sedanje ime ima od leta 1990, prej je bil to Metalurški inštitut. Naša posebnost in prednost je, da smo tudi v evropskem merilu eden redkih inštitutov, ki ima možnost izdelave jekla in drugih zlitin z možnostjo ulivanja in nadaljnje predelave z vročim in hladnim valjanjem. Na IMT je trenutno 52 zaposlenih, od tega 32 raziskovalcev. Tri petine lanskega prihodka, ki je znašal okrog tri milijone evrov, smo pridobili s programskim in projektnim financiranjem, preostalo pa na trgu, predvsem v sodelovanju s slovensko industrijo.

Kakšne pa so trenutne razmere na vašem fakultetnem oddelku? Ali tudi zanimanje za vpis odslikava izboljšan odnos do metalurgije?

Medved: Naš oddelek, ki je eden od petih na fakulteti, ima okrog 30 zaposlenih, od tega je 20 pedagogov, drugi so raziskovalci in tehnični sodelavci. Tako kot celotna univerza in fakulteta se tudi na našem oddelku spopadamo s finančnimi težavami, rešujejo nas le raziskovalni projekti, s katerimi ustvarimo več kot 40 odstotkov prihodka. Trenutno je pri nas vpisanih približno 180 študentov, tem pa je treba dodati še okrog deset študentov doktorskega študija na leto, od katerih jih večina prihaja iz industrije. Veseli nas, da je vpis iz leta v leto večji, in predvsem to, da dobivamo vedno boljše študente. Kar ni nič čudnega, saj naši diplomanti praviloma nimajo težav z iskanjem zaposlitve. Slab vpis v preteklosti pa gotovo še vedno negativno vpliva na oddelek in industrijo. Na delovanje neugodno vpliva tudi to, da bomo ob koncu letošnjega leta na našem oddelku ostali brez mladega raziskovalca, in to iz preprostega razloga: nacionalna raziskovalna agencija (ARRS) metalurgijo uvršča pod polje materialov, ki je sploh največje znanstveno polje, zato je konkurenca ogromna in imamo zelo majhne možnosti za pridobitev mladih raziskovalcev.

Pogovor smo začeli z ugotovitvijo, da se je odnos do metalurgije izboljšal. A zdi se, da kljub temu še vedno marsikaj pogrešate. Kakšen je zadnje čase odnos države do vašega področja?

Godec: Problem Slovenije je, da ne zna določiti prednostnih gospodarskih področij, in še zlasti, da zanemarja zrele tehnologije, ki so že uspešne oziroma imajo možnost, da bi bile lahko še uspešnejše. Vse razvite države so obdržale metalurško in kovinskopredelovalno industrijo, na primer Avstrija, Nemčija, Švedska, Južna Koreja, Avstralija, in tudi podpirajo njen razvoj. Pri nas pa je tako, da sem v mandatu prejšnje vlade kot direktor na tem področju pomembnega javnega zavoda več kot leto dni čakal na sestanek z odgovornimi, a ga nisem dočakal. Mogoče bo bolje z novo vlado. Tu bi rad spomnil še na dobre izkušnje z razpisom vavčerjev, ki so slovenski industriji omogočili razvojno sodelovanje z relevantnimi javnimi zavodi in univerzami.