V jami nad Igom eden najboljših laboratorijev na svetu

Križišče ozke ceste z Gornjega Iga proti Rakitni s potjo na Krim se navidez razen po lepoti narave in razgleda proti Ljubljanskemu Barju, ki pa sta oba za nas nekaj običajnega, ne odlikuje z ničemer. A vendar je to posebno mesto. Nekaj metrov vstran in nekaj metrov pod zemeljsko površino se namreč v jami Velika Pasica nahaja merilno mesto, ki spada med trenutno najbolje opremljene laboratorije na svetu za spremljanje jamske ekologije oziroma hidrologije.
 
Merilne naprave so v podolgovato in razmeroma nizko jamo, v katero lahko vstopiš le tako, da se dobesedno splaziš po trebuhu skozi poldrugi meter ozko grlo, pred tremi leti namestili sodelavci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) iz Ljubljane - potem, ko je leta 2000 prof. dr. Anton Brancelj, vodja Oddelka za raziskovanje sladkovodnih in kopenskih ekosistemov na NIB, v njej odkril posebne živalice, se še večkrat vrnil tja in odkril še nove - tudi take, ki ne živijo nikjer drugje. Razmeroma z lahkoto je nato prepričal župana Iga Janeza Cimpermana, da so jamo spremenili v laboratorij in na vhod namestili ograjna vrata, v torek pa so končno pred njo svečano odprli tudi informativno tablo.

Ob tej priložnosti je prof. dr. Anton Brancelj občini Ig in krajevni skupnosti Gornji Ig izročil kopije treh člankov, ki so ta mali kraj in njeno malo "veliko" jamo ponesli v svet - odkritja posebnosti vodne favne iz te sicer suhe jame so že objavile tri svetovne znanstvene revije. Svojemu nekdanjemu profesorju in vzorniku prof. Kazimirju Tarmanu pa je izkazal še posebno čast, da je enega od samo v tej jami najdenega raka poimenoval po njem. Sicer pa je povedal, da so merilne naprave v jami razen proučevanju izredno bogate in zelo zanimive specifične vodne favne namenjene tudi ugotavljanju, kako bodo klimatske spremembe vplivale na to enkratno favno.

Dlakavi brezokec - med prvimi znanstveno opisanimi jamskimi hrošči na svetu

Jamo so poznali že prvi prebivalci Gornjega Iga. Zaradi lahke dostopnosti in bližine Ljubljane so jo jamarji in biologi kmalu odkrili in pogosto obiskovali, zlasti pred sto in več leti, ko je bilo nabiranje hroščev zanimivo in tudi donosno. to se je razmahnilo zlasti po tem, ko je bil leta 1832 odkrit prvi jamski hrošč in je njegov najditelj zanj dobil cele štiri goldinarje. Iskanje hroščev se je nato razmahnilo, pa tudi poškodovanje jame, pa puščanje "sledov". Najstarejša sled je podpis na zadnji jamski steni iz leta 1861, poleg tega pa je kar nekaj kapnikov odlomljenih. Prve dokumentirane raziskave so se v jami začele že v prvi polovici 19. stoletja, leta 1853 pa je bil že opisan hrošč dlakavi brezokec, ki spada med prve znanstveno opisane jamske hrošče na svetu. Našel ga je Ferdinand Schmidt, ki je opisal prvega jamskega hrošča na svetu in sicer iz Postojnske jame, tega iz jame Velika Pasica pa je nato leta 1853 opisal Jacob Sturm kot Anophthalmus hirtus.

Velika Pisanica je suha jama, brez vodotoka, a kljub temu je zanimiva prav zaradi vodne favne. Gre tu za kak nesporazum ali nelogičnost? Prof. Brancelj odkima in pove, da se voda nabira v raznih stenskih razpokah in v njenih lužicah kar mrgoli življenja. Del tega zajemajo velike plastične plahte na več mestih v jami, ki usmerjajo vodne kapljice z mrgolečimi bitjeci v
presejalne merilne naprave. Te jih štejejo, beležijo pa še številne druge parametre, na primer temperaturo in vlago. V drobnih lužah, ki jih polnijo kapljice s stropa, je bilo doslej ugotovljenih okoli dvajset vrst jamskih vodnih živali.

»Od tega so tri vrste, ki so bile pred kratkim opisane, prav iz te jame in ne živijo nikjer drugje,« pove dr. Brancelj. »Njihova posebnost je tudi ta, da živijo v razpokah v stropu, ki so zalite z vodo. Glede na število jamskih vrst in na novo opisanih vrst je ta jama povsem primerljiva z bolj poznano in bistveno večjo Postojnsko jamo.«

Več o tem v prilogi Dela Znanost