V najmanjšem morju sem videl največjo ribo

Ciril Mlinar Cic rad živi med ribami, hroščki, človeškimi ribicami, kamerami in fotoaparati. Vmes na njegovem računalniškem zaslonu te dni nastajajo trije filmi za razstavo o geologiji Slovenije, ki jo bodo odprli 22. oktobra. Kaj bomo videli? Naj ostane še malce skrivnost, pravi in doda le to, da tudi morje v Sloveniji še skriva presenečenja.

Potapljanje, jamarstvo, fotografiranje in snemanje - to je središče vsega, kar počnete. Ste eden tistih srečnežev, ki v hobijih uživajo v službenem času, pa še plačani so za to?

Razmišljate podobno kot moji delodajalci. Čeprav mislim, da bi moral pri delu vsak uživati, saj lahko le to privede do morebitnega presežka, v mojem primeru na žalost ni čisto tako. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije sem zaposlen kot snemalec in fotograf, a le kot suhozemni. Skrbim za fotografsko in video dokumentacijo naravne dediščine, žive in nežive narave, dogodkov, razstav, sodelujem pri razstavah naših kustosov in snemam filme, ki jih spremljajo. Snemanje pod vodo je samo moja dejavnost. Vse, kar zadeva potapljanje v jamah, rekah in morju, delam zasebno, sicer profesionalno, a zunaj muzeja. Je pa škoda, da niso stvari združene, tako zame kot za inštitucijo, saj bi bila produkcija filmov lahko veliko večja.

Vaša filmografija zajema več deset dokumentarnih filmov, od Obrazov zelene reke, ki prikazuje Ljubljanico iz ribje perspektive, do tistega znamenitega hrbtoplutega brazdastega kita, ki je zašel v Piranski zaliv. Je delo na terenu, večinoma v vodi, po zahtevnosti težko primerjati s tistim za računalnikom, v montaži?

Gotovo je delo na terenu, še zlasti če gre za živo naravo, je neprimerno bolj zahtevno. Če recimo omenim snemanje rib, je treba računati na to, da so zelo nepredvidljive, zato si moraš zanje vzeti veliko časa. Triminutni film je sicer zelo kratka zadeva, a če hočeš pokazati, kaj riba naredi v določenem trenutku, si potrebuješ čas. To lahko pomeni dneve in dneve čakanja in snemanja, da sploh dočakaš tisti trenutek.

Menda sem in tja ne smete niti dihati?

Ja, živali pod vodo čutijo tresljaje, zato se moraš v ključnem trenutku čisto umiriti, zadržati zrak in šele potem se ti morda približajo. Če pa izdihneš, vse zbeži! Obstajajo pa tudi zaprti sistemi dihalnih aparatov, ki ne spuščajo mehurčkov, in z njimi je snemanje precej lažje, ker živali ne motiš. Mislim, da bo treba narediti nekaj v tej smeri.

Ste prvi človek na svetu, ki je posnel brejo človeško ribico. Je bilo to naključje ali plod vztrajnega zalezovanja?

Seveda je to zelo veliko naključje. Raziskovalci jamske favne so o tem govorili že desetletja in si jo želeli videti. Ker sem veliko po jamah in sifonih, imam več priložnosti kot drugi. S človeško ribico sem tudi sicer precej povezan. Že leta 1983 sem prvi posnel belo človeško ribico, pozneje še temno, pa razne zanimive dogodke v zvezi z njimi. Odkril sem recimo njihovo najjužnejšo lokacijo pri Dubrovniku, pri izviru Rijeke Dubrovačke. Ker je bilo osem metrov pod gladino morja, je to hkrati najnižja lokacija.

Ali takšni dosežki dobro denejo predvsem vaši duši ali ste morda med kolegi v svetovnem merilu znani kot »Cic, ki je posnel brejo človeško ribico«?

Svetovno se o tem še ne ve veliko, razen nekaj posameznikov specialistov. Prihodnje leto pripravljajo raziskovalci jamske favne mednarodni kongres v Sloveniji in so me že povabili, da pokažem posnetke. O tem se je pisalo predvsem v Sloveniji, za preostali svet članek še pripravljamo.

Omenili ste leto 1983, ta vaša potapljaška zgodba je torej že precej dolga. Kje se začenja?

V bistvu je še daljša. Leta 1982 sem se začel potapljati v jamah, v morju pa še precej prej. Od leta 1968 sem se potapljal na dih, tri leta pozneje, pri šestnajstih, pa sem naredil prvi tečaj za potapljanje. Prej ga nisem smel, ker sem bil premlad. Smel bi ga opravljati sicer šele pri 18, a ker sem že kakšna tri leta hodil tja in težil, so mi dovolili pri 16. Zdaj je precej drugače, saj so potapljaški tečaji namenjeni tudi otrokom.

Ob boku enega od morskih psov orjakov, ki so pred nekaj leti zašli v Piranski zaliv in ste jih posneli, je plavala tudi radovedna deklica, vaša hči.

Nina je bila kot rojena za pod vodo. To je prav neverjetno! Prvič, ko je vzela masko, je zajela sapo in se potopila do dna. Potem sva imela malo šole, o tem, kako se izenačuje pritisk, v maski, ušesih. Ko so priplavali v naše morje ti morski psi orjaki, so postali prava atrakcija, saj so bili prvič opaženi pri nas. Gre za drugo največjo vrsto morskega psa na svetu, ki se prehranjuje le s planktonom, zraste do 15 metrov, naši orjaki pa so merili od pet do osem metrov. V treh dneh sem posnel štiri različne primerke in to je bilo nekaj posebnega. Ko plava taka žival proti tebi, je občutek res nenavaden. Posnel sem jo čisto od blizu na 30 centimetrov in njeno oko mi je ves čas sledilo. V svoj orjaški gobec je lovila plankton, a če bi želela, bi zlahka požrla tudi odraslega potapljača. Hčere nisem peljal na prvi potop, ampak šele naslednji dan, ko sem videl, kako stvari delujejo. V najmanjšem morju sem videl največjo ribo.

Katera je potem vaša najpomembnejša »trofeja«?

Največji dogodek je bila gotovo breja človeška ribica. O tem, da bi naletel nanjo, si nisem upal niti razmišljati.

Kopalci so se za letos dokončno umaknili iz morja, zdi se, da je zima že pred vrati. A menda je prav ta čas najprimernejši za podvodno snemanje?

Voda, v morju in rekah, je takrat bolj čista, vodostaj je nizek, voda mirna. Pozimi vse zamrzne, dotokov ni, kopalcev tudi ne, alge ne cvetijo in vse to pripomore k dobri vidljivosti.

Jamski potopi in snemanja pogosto trajajo tudi več ur. Greste kdaj sami?

Seveda grem, je pa fino, če imaš s seboj kakšnega prijatelja, kolega, da pomaga nesti kakšen del opreme. Če se lahko pripelješ dovolj blizu izvira, potem pač zložiš opremo ven in greš snemat. V jamah pa je težava s transportom opreme. Če gre za daljši potop, se je lahko nabere tudi za več sto kilogramov. Takrat povabiš druge, saj so v jamarskih klubih akcije vsak teden. Če pa gre za dogodke, ki jih je treba bolj načrtno obdelati, potrebuješ bolj profesionalno ekipo, v kateri vsak ve, kaj mora storiti v določenem trenutku. To je že teže uskladiti. Zdaj recimo pripravljamo film o jamski favni Slovenije, ki bo zelo zahteven projekt. Snemali bomo več let, saj si odvisen od vremena, vidljivosti. Poleg tega je živali treba najti in uspešno posneti.

V kako dolg film se bo zgostilo to večletno delo?

Običajnih dokumentarnih 50 minut. Rad bi zajel čimveč jamskih živali. Večina od njih bo sploh prvič posneta v naravnem okolju.

Več v tiskani izdaji NeDela