Tiskane izdaje
Znamenita vaška situla je bronasta vedrica iz starejše železne dobe, natančneje iz 5. stoletja pr. n. št., ki je bila izkopana leta 1882 blizu Vač pri Litiji. Okrašena je s tremi pasovi, na katerih so prikazane figure moških, žensk in različnih živali ter celo dva voza. Nekateri motivi z nje so upodobljeni na slovenskih osebnih izkaznicah in potnih listih, kopije pa državni organi poklanjajo kot cenjena protokolarna darila.
Nekatere okoliščine odkritja opisuje France Peruci v svojem pismu Dragotinu Dežmanu, kustosu Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ki se leta 1882 že dolgo ni več podpisoval po slovensko, ampak po nemško Carl ali Karl Deschmann! Hrani ga knjižnica Narodnega muzeja Slovenije; Perucija imenuje Janko Šlebinger v Slovenskem biografskem leksikonu starinoslovec in učitelj. Leta 1877 se je z Dol pri Litiji preselil na Vače, kjer se je posvečal ne samo poučevanju, ampak tudi izkopavanju starejšeželeznodobnih grobov. Veliko najdb je tudi kupoval od domačinov, ki so zlasti od leta 1878 na lastno pest kopali na železnodobnih grobiščih v okolici Vač. Z najdbami je zalagal ljubljanski muzej, dvorni Naravoslovni muzej na Dunaju in kneza Ernsta Windischgrätza.
Pismo, ki ga je Peruci napisal Dežmanu 28. marca 1882, se začenja s stavkom: »Eden od fantov s Klenika je izkopal bronasto zajemalko za vodo (»Wasserschepfer«) s prostornino dveh litrov.« Sledi kratek opis podob na bronasti vedrici. Peruci navaja, da se je sicer nekaj koščkov od posode odlomilo, vendar jo je mogoče v celoti sestaviti. Zapletlo pa se je pri ceni. Najditelj, o katerem vemo, da se je pisal Janez Grilc, je hotel za situlo 20 goldinarjev, Peruci pa mu jih ni bil pripravljen odšteti več kot 12. Ker je Grilc situlo nameraval ponuditi knezu Windischgrätzu, Peruciju pa se ni zdelo prav, da bi taka najdba prišla v zasebne roke, je prosil Dežmana, naj mu čim prej sporoči, ali naj jo kupi za ljubljanski muzej ali pa naj se obrne na muzej na Dunaju. Dežman, ki je pravilno ocenil pomen izjemne najdbe, je takoj ukrepal. Na Klenik je poslal muzejskega preparatorja Ferdinanda Schulza, ki je situlo že naslednjega dne odkupil za 18 goldinarjev in 20 krajcarjev.
Razpravi o najdbah na Vačah
Naslednjega leta sta v dveh dunajskih revijah izšli dve za železnodobne Vače pomembni razpravi. V prvi je Dragotin Dežman izčrpno predstavil vaško situlo. Njen naslov je Umetnina staroetruščanske tehnike obdelave kovin. Po primerjavi z etruščanskimi najdbami je namreč spoznal, da je vaška situla prvovrsten etruščanski umetnostni izdelek. V drugi razpravi pa Ferdinand von Hochstetter, predsednik prazgodovinske komisije cesarske Akademije znanosti na Dunaju, piše o najnovejših grobnih najdbah z Vač in iz Šmarjete na Kranjskem.
V zvezi z najdiščem situle Dežman navaja, da je ležala poševno v dolomitnem grušču samo pol metra globoko (kot bomo videli, podatek ni točen) nedaleč od mesta, kjer je bila izkopana v globini najmanj dveh metrov čelada s perjanico, ki je prišla v posest cesarskega Dvornega muzeja na Dunaju. Po ugotovitvah arheologa Davorina Vuge, ki se je v 80. letih prejšnjega stoletja veliko ukvarjal z železnodobnimi Vačami, gre za ledino Ronkarjeve drage. Nekoliko drugače opisuje mesto najdbe vaške situle Hochstetter. Po njem je bila najdena pri izkopavanjih, ki so jih spomladi 1882 na lastno pest opravili delavci, v globini 1,5 m samo 4 m severno od vdrte poti. Na isti strani poti so 11. avgusta 1881 v globini 2 m našli moško okostje z bronasto čelado, ki jo omenja Dežman. Čelada in drugi pridatki tega groba so prišli v dunajski muzej. V strokovni in poljudni literaturi od leta 1981 dalje sicer različni avtorji kot najdišče vaške situle navajajo drugo ledino Nad lazom. Žal so še vedno enakega mnenja tudi člani društva GEOSS na Vačah, ki je v nedeljo, 8. septembra letos, uspešno priredilo že tretji arheološki pohod Po poti velikega kneza z Vač.
Po Dežmanu je Janez Grilc poleg situle našel samo odlomek votle spiralne zapestnice iz bronaste pločevine, ki je okrašena s snopi prečnih vrezov. Ker je Dežmanov opis izredno podroben, med votlimi zapestnicami z Vač ni bilo težko prepoznati tiste, ki je ležala poleg situle.
Zakaj je Grilc našel
Ker je Janez Grilc s Klenika kot delavec sodeloval pri izkopavanjih na Vačah pred letom 1882 (Dežman pravi, da je bil eden najspretnejših in da je v pričakovanju lepih najdb vso zimo 1881/1882, ki je bila brez snega, kopal na različnih mestih v okolici Vač), je gotovo vedel, da posode praviloma ležijo od nog okostja dalje in da odlomek zapestnice ne more biti edini drugi pridatek poleg dragocene bronaste vedrice. Lahko si mislimo, da je okolico situle temeljito preiskal, vendar ni našel ničesar več. Zakaj?
Odgovor na vprašanje
Odgovor na to vprašanje sem dobil po srečnem naključju zadnje dni lanskega avgusta. Arheologinjo Angeliko Heinrich, sodelavko Prazgodovinskega oddelka Naravoslovnega muzeja na Dunaju, sem prosil za podatke o pomembnem grobu vojščaka z Vač, ki je bil oborožen z lepo okrašeno sekiro. Namesto njih mi je poslala fotografije vpisov v inventarni knjigi, ki se nanašajo na že zgoraj omenjeni grob z dvogrebenasto čelado, izkopan z denarjem dunajske Prazgodovinske komisije na Ronkarjevih dragah 11. avgusta 1881 v globini dveh metrov. Na neki strani knjige so zaporedno našteti pridatki tega groba (bronasta čelada, železni sulični osti, železna tulasta sekira, neokrašena bronasta pasna spona, votel koščen valj in vretence). Sledita dva stavka, ki se v prevodu glasita: »Od okostja se je ohranila samo lobanja. K temu okostju spada tudi spomladi 1882 tik ob najdišču čelade izkopana bronasta situla v ljubljanskem muzeju.« Dragoceni podatek potrjujejo še drugi rokopisi iz tega časa.
Vaško situlo je imel torej vojščak, ki je na glavi nosil dvogrebenasto čelado, oborožen pa je bil še z dvema sulicama in bojno sekiro. Na pasu je imel vojaški pas s pravokotno spono. Dobro ohranjene so bile tudi kosti rok in nog, vendar so na Dunaj odnesli samo lobanjo. Takratni asistent dvornega Naravoslovnega muzeja Josef Szombathy jo je zaradi odprtih šivov in le malo obrabljenega zobovja pripisal mlademu moškemu.
Izr. prof. dr. Dragan Božič, znanstveni svetnik Inštituta za arheologijo ZRC SAZU
