Tiskane izdaje
Na podatke, povezane z žrtvami druge svetovne vojne na Slovenskem, se že od prvih povojnih let naprej ni bilo mogoče zanesti. Raziskava, ki se končuje prav zdaj, pa bo dala bolj ali manj dokončne številke. Zanesljivejših skoraj zagotovo ne bo mogoče dobiti.
Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna. Na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani so poskrbeli za projekt Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Njegova zadnja faza, v kateri gre za preverjanje žrtev po matičnih knjigah in ki jo vodi naša sogovornica in raziskovalka na inštitutu dr. Vida Deželak Barič, bo kmalu končana.
Ali se podatki nanašajo na celotno slovensko etnično ozemlje?
Ne, samo na območje Republike Slovenije. Če bi upoštevali etnično ozemlje, bi kršili naš princip, ki mu sledimo za območje Slovenije, kjer evidentiramo vse žrtve s stalnim prebivališčem, ne glede na narodnost. In čim bi z raziskavo šli čez mejo, kjer bi ugotavljali žrtve samo med Slovenci, podatki z ene in druge strani meje ne bi bili več primerljivi. Seveda lahko na podlagi sprejete metode pridemo le do, kot ga imenujem, precej natančnega približka. Vsega ne bomo nikoli vedeli, ker svojci umrlega niso vpisali v mrliško knjigo, ker so se izgubile vse sledi za posameznimi žrtvami, večkrat tudi za celimi družinami, itd.
Za preverjanje po matičnih knjigah je pa treba na teren ...
Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji. Tovrstno terensko delo je naporno pa tudi poceni ne more biti – če drugega ne, je povezano s potnimi stroški. Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti in raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo. In že zdaj lahko ocenimo, da bo na tej podlagi mogoče preveriti le okoli 60 odstotkov vseh žrtev.
Kako se je gibalo število žrtev po posameznih letih vojne?
Glede na celotno vojno dogajanje je logično, da je žrtev v prvem letu najmanj. Slovenija je imela leta 1941 okoli 2600 mrtvih. Gre za žrtve aprilske vojne v Jugoslovanski kraljevi vojski in med civilisti ob napadu na Jugoslavijo. V strukturi žrtev najbolj izstopa pomor hendikepiranih oseb na Štajerskem. Šlo je za okoli 600 invalidov in duševno prizadetih ljudi, pretežno iz Novega Celja, ki so jih prepeljali v avstrijski Hartheim in jih tam brez usmiljenja pomorili.
Pa takrat še ni bilo nobenega odporniškega gibanja.
Tako je, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Poleg vsega tega je začel nemški okupator že leta 1941 izganjati prebivalstvo iz Posavja, kar je bilo za mnoge od njih pozneje usodno, in v tem prostoru naseljevati Nemce, v prvi vrsti kočevske, kot obrambni zid nemštva na jugu rajha. Nenazadnje pa je treba omeniti tudi mobilizacijo v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v italijanski in madžarski vojski.
In koliko je bilo žrtev leta 1942?
Že bistveno več. Njihovo število se je z omenjenih 2600 povečalo na dobrih 11.000! Tolikšen porast je odraz intenzivnega partizanskega odpora in srdite okupatorjeve reakcije ter notranji konflikt, ko partija v Ljubljanski pokrajini začne z odkrito revolucijo. Partizanske enote so imele okoli 2200 mrtvih, pri čemer gre predvsem za padle v oboroženih spopadih in za streljanja ujetih partizanov. Med aktivisti OF in sodelavci partizanskega gibanja je žrtev več kot 1500. Vaške straže jih takrat še niso povzročile in tudi same niso imele kaj dosti žrtev. Bile so slabo izurjene in oborožene, s poznejšo domobransko vojsko jih v tem pogledu ni mogoče primerjati. Njihova naloga je bila predvsem samoobramba.
V tem letu je bilo veliko žrtev že tudi med civilnim prebivalstvom. Med nekaj več kot 11.000 je civilistov skoraj 5000, kar kaže na strahotno stisko nemočnega prebivalstva.
Kakšna je za teh 5000 struktura po povzročiteljih?
Glavna povzročitelja sta nemški in italijanski okupator. Šlo je denimo za očiščevalne operacije italijanskega okupatorja med ofenzivo poleti 1942, pošiljanje ljudi v taborišča, v katerih so umirali, itd. V tem letu so okupatorji postrelili kar 1900 talcev, pri katerih je šlo tako za ujete partizane kot za civiliste. Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v Ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Rezultat tega je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.
Torej v Ljubljanski pokrajini je najprej partija začela revolucijo, šele potem so bile ustanovljene vaške straže?
Tako je, revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci podobno kot drugi stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.
Ali so se storilci vedno zavedali, da gre pri tem že za pravo revolucijo, ali ne, je drugo vprašanje, je pa iz vsega tega jasno razvidno, da je bila podlaga teh dejanj med drugim tudi veliko ideološko sovraštvo. Vendar je prav tako res, da so bili tarče nekaterih likvidacij v Ljubljani in drugje tudi nesporni okupatorjevi ovaduhi. Če tega ne bi upoštevali, bi bili krivični.
Kako se je potem to nadaljevalo?
Leto 1943 je zahtevalo skupno že več kot 16.600 žrtev. Največ, okoli 7700 mrtvih, so imele partizanske enote, sledijo civilisti z več kot 4500 in oborožena protirevolucija, pri kateri gre večinoma za četnike in vaške stražarje, z nad 1000 mrtvimi. Med slednjimi so nekateri ob kapitulaciji Italije padli že v Grčaricah in na Turjaku, v glavnem pa so bili ujeti in je z njimi, kot z »narodnimi izdajalci«, obračunala partizanska stran. Poboj morda ne bi dosegel tolikšnih razsežnosti, če se ne bi bližala nemška ofenziva in če se posamezni pripadniki oborožene protirevolucije ujetništva ne bi poskušali rešiti tudi s silo.
Tako da so jih raje preventivno postrelili.
Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.
V celotnem letu 1943 je protipartizanska stran – četniki, vaški stražarji in že tudi domobranci, ustanovljeni septembra 1943 – povzročila v samostojnih akcijah več kot 700 smrti, v kombiniranih akcijah skupaj z okupatorjem pa še nadaljnjih skoraj 300. Medtem ko je partizanska stran samo septembra, oktobra in novembra, ko je šlo za omenjeni obračun z ujetimi četniki in vaški stražarji, povzročila 780 smrti.
Kako pa je bilo leta 1944?
Zahtevalo je več kot 27.000 žrtev, torej že 10.000 več kot prejšnje leto. Partizanske enote so imele blizu 11.000 mrtvih, aktivisti in sodelavci skoraj 1400, oborožena protirevolucija čez 1000, med civilnim prebivalstvom pa je bilo okoli 5500 žrtev. V več nemških »očiščevalnih« ofenzivah se je okupator po posameznih partizanskih akcijah znesel nad civilnim prebivalstvom. In tudi talce, zlasti v drugi polovici in proti koncu leta, spet strelja v večjem obsegu kot leto poprej.
Nemški okupator je v sodelovanju z različnimi tujimi enotami – ustaši, četniki, vlasovci – povzročil več kot 10.000 žrtev. Med njimi je bilo tudi veliko že omenjenih civilistov, med mobiliziranci v nemško vojsko pa je samo tega leta padlo več kot 4500 mož in fantov, skoraj vsi na ruski fronti.
Partizanska stran je v tem letu povzročila približno 2700 smrti, protipartizanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.
Skratka, vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. In to velja tudi za 1945., kar je po svoje paradoksalno, saj je v zadnjem letu trajala samo štiri mesece in pol. Število žrtev je tako visoko, ker je po koncu vojne sledil še obračun zmagovite strani nad premaganci, pa tudi zaradi dejstva, da so v zadnjih mesecih vojne potekali izredno težki boji, ki so zahtevali številne žrtve, in da so ljudje množično umirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Tako je bilo leta 1945 kljub omenjeni kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000.
Skupaj s tistimi 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.
Ja, govorim o celotnem letu in vseh žrtvah. Povedati pa moram še nekaj. Med temi 34.000 žrtvami je bilo skoraj 7200 partizanov, čez 1000 aktivistov in sodelavcev gibanja, več kot 6200 civilistov in skoraj 13.000 pripadnikov oborožene protirevolucije – to so bili v glavnem domobranci iz Ljubljanske pokrajine in Gorenjske, četniki, ki jih sicer ni bilo veliko, pa so se večinoma rešili.
Koliko je v tem številu takih, ki so padli v zadnjih bojih, torej ki niso bili vrnjeni in potem likvidirani?
Vsekakor gre večinoma za vrnjene domobrance. Izjema je bila le novomeška domobranska skupina, ki se ji ni uspelo prebiti. Na Koroško se je umaknilo po enih podatkih 16.000, po drugih 17.000 vojakov in civilistov. Gre za podatke zahodnih zaveznikov, ki so domobrance vrnili.
Sicer ne čisto vseh ...
Čisto vseh ne, glavnino pa so vrnili. Nova oblast civilistov sicer ni tako množično pobijala, domobrance pa, kot sem rekla, neusmiljeno. Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč da je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidričevem, kjer so sredi poletja v neznosni vročini množično umirati.
Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih. Pri skupnem številu vseh žrtev vojne in zaradi nje moramo torej nujno ločevati čas vojne od tistega po njej. Ocenjujemo, da je med vojno izgubilo življenje okoli 83.000 ljudi, ostalo pa gre na račun povojnega obdobja.
Kakšno je trenutno stanje v vaši podatkovni bazi?
Zdaj imamo evidentiranih okoli 97.500 žrtev, ko pa smo projekt preverjanja po matičnih knjigah začeli, smo jih imeli nekaj čez 94.000. Številka se, kot je bilo tudi pričakovano, ni bistveno spremenila. Po eni strani tudi 3000 seveda ni zanemarljiva izguba, vendar omenjena številčna razlika ne odraža našega opravljenega dela pa tudi ne mnogih drugih sprememb v bazi. Ugotovili smo namreč številne dvojnike, zagotovo smo jih izbrisali nekaj tisoč, in v matičnih knjigah našli številne nove žrtve. Toda ker je bila ta dinamika na obeh straneh približno enaka, se končno število ni veliko spremenilo, le za 3,7 odstotka. Poudariti pa moram, da ne vzpostavljamo samo imenskega seznama žrtev, saj v bazo vnašamo, če jih dobimo, še veliko drugih podatkov: poklic, vojni status, kraj bivanja, okoliščine smrti, datum rojstva in smrti itd.
Na tej podlagi delamo analize po različnih parametrih, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki govorijo o povzročiteljih smrti, o vojnih statusih žrtev, starostni in spolni strukturi, časovni dinamiki umiranja, o narodnostni pripadnosti itd., kar vse v marsičem odraža značaj vojne. Izvajati je mogoče zanimive mikroanalize za posamezna ožja območja itd.
Kako pa ocenjujete projekt nasploh?
Prvi zelo pomemben rezultat je po mojem številka 97.500, do katere smo prišli in ki se bistveno ne bo več spreminjala. Izkazalo se je namreč, da je kar za tretjino večja od ocene, ki je nekako veljala pred našo raziskavo. Sedaj je prvič narejen seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti. In ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben bodoči raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.
Če se ne motim, je Slovenija po tem merilu tretja na svetu.
Vsekakor sodi med visoko prizadeta območja. Po absolutnem številu mrtvih je s 24 milijoni prva Sovjetska zveza, po deležu populacijske izgube pa s 16 odstotki Poljska.
