Voyagerjevo sporočilo iz medzvezdnega prostora

Voyager 1 je trenutno 22 milijard kilometrov od Sonca, Voyager 2 pa 18,2 milijarde kilometrov.

Objavljeno
05. november 2019 10.30
Posodobljeno
05. november 2019 12.43
Voyagerja bosta preživela Zemljo, saj bosta na poti neovirano potovala še nekaj milijard let. FOTO: NASA/JPL
Pred letom dni je Voyager 2, ki se ponaša s titulo najdaljše vesoljske odprave, postal šele drugo vesoljsko plovilo v zgodovini, ki je zapustilo zaščitni mehurček delcev in magnetnega polja, ki ga ustvarja naše Sonce.

Ob izstopu iz heliosfere in vstopu v medzvezdni prostor je poslal šibek signal, ki so ga znanstveniki zdaj razdelali v petih znanstvenih člankih, objavljenih v reviji Nature Astronomy. Voyager je namreč imel še vedno delujočih pet znanstvenih instrumentov, ki so skupaj pokazali, kakšen je skrajni rob Osončja.

»Nismo vedeli, kako velik je mehurček. Vsekakor pa nismo vedeli, da bo plovilo živelo tako dolgo, da bo doseglo njegov rob in vstopilo v medzvezdni prostor,« je komentiral profesor Ed Stone s kalifornijskega tehnološkega inštituta, ki je pri projektu začel sodelovati, še preden je Voyager leta 1977 sploh odletel na pot.

image
Voyager, ki je na poti po vesolju že več kot 40 let, je poslal neprecenljive podatke o heliosferi in medzvezdnem prostoru. FOTO: NASA Jet Propulsion Laboratory/Reuters


Naše Sonce vseskozi oddaja električno nabite delce oziroma Sončev veter, ki se po Osončju širi v vse smeri in s seboj vleče tudi magnetno polje. Sčasoma delci udarijo ob medzvezdni prostor. Tako v heliosferi kot medzvezdnem prostoru je torej plazma, plin, v katerem so nekateri atomi ostali brez posameznih elektronov. V mehurčku je plazma vroča in razpršena, v medzvezdnem prostoru pa hladnejša in bolj gosta, tu so še kozmični žarki in ostanki delcev oziroma zvezdnega vetra davno preminulih zvezd. Snovi se ne mešajo dobro in tako obstaja zaščitno polje, ki se razteza 18 milijard kilometrov daleč od Sonca ter Zemljo, preostalih sedem planetov in vse drugo ščiti pred nevarno vesoljsko radiacijo.

Skrajni zunanji rob heliosfere, imenovan heliopavza, označuje začetek medzvezdnega prostora. Kakšno je to območje, je pomembno za razumevanje, kako Sonce in vse z njim potuje po Galaksiji in kaj se dogaja drugod po vesolju.

image
Voyager 2 je heliosfero zapustil novembra lani. FOTO: NASA/AFP


Znanstveniki so ob lanskem prehodu Voyagerja 2 zaznali očitne spremembe pri zaznavanju različnih delcev. Nivoji heliosferskih delcev so močno padli, medtem je dramatično naraslo zaznavanje kozmičnih žarkov, ki imajo ponavadi višje energije kot heliosferski delci. Voyager 2 je rob dosegel šest let po svojem bratu dvojčku.

Sondi sta heliosfero zapustili na različnih koncih, prav tako tudi v različnem obdobju ponavljajočega se 11-letnega Sončevega cikla, v katerem Sonce doživi obdobja visoke in nizke aktivnosti. Znanstveniki so pričakovali, da se rob – to je heliopavza – premika glede na aktivnost Sonca, podobno kot se krčijo in širijo pljuča, ko dihamo. Pričakovanja so bila upravičena, saj sta Voyagerja namerila drugačno velikost heliosfere.

»Sondi nam kažeta, kako Sonce vpliva na vse, kar je v prostoru med zvezdami v Galaksiji. Brez podatkov Voyagerja 2 ne bi nikakor mogli potrditi razlag podatkov Voyagerja 1,« je pojasnil Stone. Sondi sta potrdili, da je plazma v medzveznem prostoru precej bolj gosta kot v heliosferi. A je hladnejša, je izmeril Voyager 2. Podobno je izmeril tudi Voyager 1, kar pomeni, da je plazma stisnjena, ni pa povsem jasno, katere sile delujejo nanjo.



Voyager 2 je sicer naletel na precej bolj ostro in tanjšo mejo kot Voyager 1. Razlika je morda nastala, ker je Voyager 1 prehajal rob, ko je bila Sončeva aktivnost na maksimumu (trenutno je na minimumu), morda pa je sama pot sonde onemogočila hiter prehod in se je tako Voyager 1 nekoliko dlje zadržal na robu. Prav tako sta sondi ugotovili, da heliosfera nekoliko pušča, to pomeni, da delci prehajajo v medzvezdni prostor.

Voyager 2, čeprav že počasi propada, še vedno pošilja podatke. Signal s svetlobno hitrostjo do Zemlje potuje več kot 16 ur. Pod kritično točko energije naj bi sondi, ki ju napaja plutonij, padli sredi prihodnjega desetletja.

»Oba Voyagerja pa bosta preživela Zemljo. Na poti po Galaksiji bosta preživela še vsaj pet milijard let ali več. Verjetnost, da bi se kam zaletela, je skoraj nična,« je za Guardian dejal Bill Kurth z Univerze v Iowi, sodelujoči znanstvenik pri analizah podatkov.

​S preučevanjem podatkov so znanstveniki potrdili, da Voyager 2 ni še povsem v medzvezdnem prostoru, ampak v vmesnem prostoru, tik za heliosfero. Podobno zgodbo ima tudi Voyager 1.


Voyagerja sta z Zemlje odpotovala avgusta in septembra 1978. Oba sta obiskala Jupiter in Saturn, nato je Voyager 2 obiskal še Uran in Neptun, in ostaja edina sonda, ki je od blizu opazovala plinska velikana. Voyager 1 je trenutno 22 milijard kilometrov od Sonca, Voyager 2 pa 18,2 milijarde kilometrov. Svetloba od Voyagerja 2 do Zemlje potuje 16 ur in 50 minut, od Sonca do Zemlje svetloba potrebuje osem minut.
–––––––––––
Avtorica je zaposlena v Delovnici.