Tiskane izdaje
Kako bi se ljudje zdrznili, če bi svet obkrožila šokantna novica o nesreči, recimo, šestih širokotrupnih letal hkrati? Nepojmljivo! Toda žal je to v sodobnem času verjetno eden najbolj slikovitih načinov za ilustracijo dejstva, da nekako ravno toliko življenj vsak dan zahteva pljučni rak; od tega pri nas skoraj tri.
Rak pljuč, v preteklosti skoraj izključno bolezen moških, je že nekaj časa vse pogostejši tudi pri ženskah. Epidemiologi to povezujejo predvsem s spremenjenim vzorcem kajenja, ker je, kot je znano, to vse bolj razširjena razvada tudi med dekleti. »Neugodne posledice se bodo nedvomno še izraziteje pokazale s povečano incidenco pljučnega raka pri ženskah v naslednjih desetletjih«, opozarja mag. Samo Pitamic, vodja Centra za zdravo življenje Na-Vdih, (www.na-vdih) kjer si z različnimi ozaveščevalnimi akcijami in projekti prizadevajo za učinkovitejši nadzor nad kajenjem, opozarjajo na nujno zgodnejše prepoznavanje ter strokovno svetovanje bolnikom oziroma vsem, ki jih prizadene ta oblika rakave bolezni.
Ob tem je treba, kot dodaja, opozoriti še na vznemirljivo dejstvo, da v novejšem času strokovnjaki pri ženskah pogosteje odkrivajo tako imenovano žlezno obliko pljučnega raka. Ta pojav povezujejo z uporabo cigaret s finejšimi filtri, kjer delci cigaretnega dima pri inhalaciji dosežejo globlje tkivne pljučne strukture, kar vodi v vse več globoko v tkivo vraščenih žleznih oblik pljučnega raka.
Bolezen s pečatom
Zaradi razmeroma zelo slabih rezultatov zdravljenja bolnikov z rakom pljuč v preteklosti, se o tej bolezni ni veliko govorilo. K stigmatiziranju pljučnega raka je v veliki meri pripomogel tudi negativen odnos javnosti, ki bolnike obsoja, češ da so za bolezen krivi sami. Temu v prid so podatki, da je v povprečju pri devetih izmed desetih bolnikov za razvoj raka na pljučih krivo kajenje. Res pa je tudi, da ljudje v zahodnem svetu zaradi dejavnikov okolja, podobno obolevajo tudi za drugimi oblikami raka. Nastanku raka na debelem črevesu in danki, eni najpogostejših rakavih bolezni, v veliki meri botrujejo napačna prehrana, prevelika telesna teža in premalo gibanja. Podobno velja za pomenopavzni rak dojke, endometrija, ledvic in požiralnika, ki so po mnenju strokovnjakov v 20–30 odstotkih posledica prevelike telesne teže in neaktivnosti.
Kljub temu, da prehranski in drugi (dražilni) dejavniki okolja v razvitem svetu povzročijo kar 30 odstotkov vseh rakavih obolenj in denimo 10 do 15 odstotkov bolnikov z rakom pljuč ni nikoli kadilo, stigma v največji meri spremlja prav njih. Slednje potrjuje tudi obširna anketa, ki je bila na pobudo Svetovne koalicije za rak pljuč (Global Lung Cancer Coalition – GLCC), opravljena v 16 državah sveta in tudi v Sloveniji. Skoraj četrtina vprašanih je izrazila manjšo naklonjenost do bolnikov z rakom pljuč kot do ostalih onkoloških bolnikov.
Stigmatiziranje pljučnega raka in slabi rezultati zdravljenja bolezni, ki se pogosto odkriva (pre)pozno, so botrovali stanju, ki še pred kakšnim desetletjem res ni bilo spodbudno. Onkologi so sicer preizkušali različna zdravila, radiološke in kirurške obravnave, vendar brez večjih uspehov. Preživetje bolnikov, pri katerih so bolezen ugotovili v napredovali fazi, je dolgo obdobje ostajalo skromno. Šele z razvojem obsevalnih metod, kirurških tehnik in uvajanjem novih, tarčnih zdravil, so se v zadnjem desetletju tudi za bolnike z rakom pljuč razmere izboljšale.
Zdravljenje bolj po meri bolnika
Po besedah mag. Pitamica so znanstvena spoznanja zadnjih nekaj let privedla do spodbudnejših kliničnih rezultatov, še posebej pri določenih podskupinah bolnikov s pljučnim rakom. V stroki je postajalo vse bolj jasno, da bo tako imenovano empirično zdravljenje oziroma izbor načina zdravljenja na podlagi morfoloških značilnosti, pri določenih oblikah pljučnega raka počasi zamenjal bolj individualiziran pristop.
Predvsem zaradi različnega odziva na zdravljenje, je postalo izjemno pomembno ločiti dve, histološko različni obliki pljučnega raka, tako imenovani skvamozni in žlezni ali adenokarcinom. In rak pljuč, še posebej žlezna oblika te bolezni (adenokarcinom), pa je tudi izredno heterogen, kar zahteva tudi različne pristope pri zdravljenju. Klinični onkologi zato potrebujejo markerje, ki omogočajo klasifikacijo bolezni, narejeno glede na napovedi učinkovitosti določenega zdravila ali metode zdravljenja.
Zaviralci epidermalnega rastnega dejavnika ...
Obširne raziskovalne aktivnosti v okviru projektov analize človeškega genoma in bolj specifičnih projektov, kot je sekvencioniranje genoma pri malignih obolenjih, so privedle do spoznanj, ki omogočajo razvoj potencialnih diagnostičnih označevalcev in terapevtskih molekul, že omenjenih tarčnih zdravil. Pri pljučnem raku je predstavljal pomemben klinični preskok začetek uporabe tarčnih zdravil, usmerjenih v receptor na celicah povrhnjice, ki predstavlja prijemališče za molekulo, imenovano epidermalni rastni dejavnik (angl. Epidermal Growth Factor – EGF).
»Prve klinične raziskave z zdravili, katerih tarča je EGFR, so pokazale zanimive rezultate. Ko onkologi bolnikov niso izbirali, ampak v zdravljenje vključevali neselekcionirano, kar vse po vrsti, se jih je na zdravljenje odzvalo razmeroma malo, manj kot 10 odstotkov. Kmalu pa so ugotovili, da je zdravljenje z zaviralci EGFR bistveno učinkovitejše pri bolnikih z nekaterimi skupnimi kliničnimi značilnostmi. Odziv na zdravljenje je bil večji pri nekadilcih, bolnikih z žleznim rakom pljuč, tistih z azijskim poreklom in ženskah.
Pravega razloga za tako različen odziv najprej niso poznali, danes pa postaja jasno, da je v ozadju sprememba v genski strukturi, torej mutacija na tistem delu dednega zapisa, ki nadzoruje strukturo receptorja za EGF. Pozneje so raziskovalci izvedli klinične raziskave, v katerih so z zaviralci EGFR zdravili samo bolnike z omenjenimi mutacijami. Rezultati so bili izjemni, saj se je odzivnost bolnikov na zdravljenje povečala na skoraj 80 odstotkov,« pojasnjuje mag. Pitamic.
... in anaplastične limfomske kinaze – ALK
Strokovnjaki nadaljujejo z raziskavami in kot še pojasnjuje sogovornik, z razvojem nove skupine tarčnih zdravil, tako imenovanih zaviralcev ALK. Zato postaja »iskanje« molekulskih lastnosti tumorja pri posameznem bolniku še pomembnejše. Bolniki, ki nimajo mutacij na genu za EGFR in zato niso primerni kandidati za že uveljavljene zaviralce EGFR, se bodo lahko zdravili z zaviralci ALK. Žal pa je takšnih bolnikov, ki imajo v svojem dednem materialu omenjeno translokacijo ALK, le od 2–5 odstotkov. Vendar tudi zanje, in za ostale skupine bolnikov, pospešeno iščejo nove možnosti zdravljenja.
Slednje je še toliko bolj pomembno, saj skoraj tri desetletja na tem področju ni bilo res bistvenega preskoka, in tudi tarčno zdravljenje prav zaradi svoje specifike, to je učinkovanja vezanega na določene vrste rakov pri določenih genskih mutacijah, ni vsem bolnikom prineslo tolikšnega napredka kot so upali. Velika pričakovanja so tako tudi na tem področju usmerjena v nadaljnji razvoj zdravil in metod zdravljenja po načelih tako imenovane osebne medicine.
Znana vloga beljakovine ERCC1
Za zdravljenje raka na pljučih so bile pomembne tudi raziskave beljakovine ERCC1. S pomočjo tega označevalca zdravniki lahko z veliko verjetnostjo ocenijo, pri katerih bolnikih bo zdravljenje s platino, na primer zdravilom cisplatin, uspešno in pri katerih ne bo. Ugotovili so namreč, da se na tako imenovano adjuvantno zdravljenje s cisplatinom odzovejo le bolniki z majhno ekspresijo gena za ERCC1 in določanje tega označevalca pred odločitvijo za režim sistemskega zdravljenja bo, poleg večje učinkovitosti, pred neželenimi učinki platine zaščitil približno polovico bolnikov, ki od te vrste zdravljenja nimajo nobene koristi.
»Podobno možnost tako imenovanega personificiranega zdravljenja pljučnega raka ponuja tudi napovedni označevalec za odzivnost bolnika na zdravljenje z drugim uveljavljenim citostatikom, gemcitabinom. Ugotovili so, da je M1 podenota encima ribonukletid reduktaze (RRM1), ki sicer sodeluje pri sintezi in popravkih napak na DNK, hkrati tudi ciljna molekula protirakavega delovanja zdravila gemcitabin, kar je za klinično rabo pomemben podatek.
»Ugotavljamo lahko torej«, še poudarja mag. Pitamic, »da tradicionalno empirično zdravljenje s priporočeno kombinacijo citostatikov danes vsaj za omejeno skupino bolnikov vse bolj nadomešča skupina tarčnih zdravil, zaviralcev EGFR, vsaj nakazujejo pa se tudi nove možnosti zdravljenja s standardnimi citostatiki.«
