Wikipedia porazila komercialne elektronske enciklopedije?

Pri Microsoftu so pred nekaj tedni objavili, da bodo do konca leta »zaradi spremenjenih uporabniških navad« po dvajsetih letih umaknili elektronsko enciklopedijo Encarto. Do junija bodo iz trgovin vzeli softversko različico, do konca leta pa se bo poslovila še Encartina spletna izdaja. S to odločitvijo so potrdili številne pretekle napovedi spletnih analitikov in novinarjev, da njihova enciklopedija ne bo več dolgo zdržala tekme z nekomercialno Wikipedio, ki je imela v začetku leta med ameriškimi uporabniki spletnih enciklopedij že 97-odstotni tržni delež (Encarta je bila na drugem mestu z 1,3 odstotka obiskovalcev).

Fenomen odprte in brezplačne spletne enciklopedije Wikipedie - projekta, pri katerem lahko sodeluje vsak -, je izdajatelje tradicionalnih »referenčnih« enciklopedij že od nastanka leta 2001 spravljal v hudo zadrego. Britannica, ki je stavila predvsem na strokovno neoporečnost, je imela premalo gesel (ali so bila zastarela), prav tako Encarta, ki je hotela uporabnike prepričati s številnimi večpredstavnimi vsebinami in razkošnimi videi. Wikipedia je kljub občasnim očitkom, da so v njenih geslih napake ali celo namenoma zavajajoči podatki, pridobivala čedalje več uporabnikov, ki so cenili veliko število gesel (trenutno jih je več kot 10 milijonov, od tega skoraj tri milijone v angleščini) in sprotno odpravljanje morebitnih napak.

Vendar Encarte niso pokopale zgolj spremenjene uporabniške navade in premalo gesel, ampak tudi napačna odločitev njenih založnikov, da so večpredstavne dobrote pomembnejše od vsebine gesel, je opozoril novinar New York Timesa Noam Cohen. Wikipedia je dokazala ravno nasprotno: da uporabniki informacij na spletu še vedno iščejo predvsem kakovostne in relevantne vsebine, čeprav so posredovane špartansko in brez posebnih zvočnih, slikovnih in drugih okraskov. To pa je tudi nauk, iz katerega bi se lahko marsikaj naučili izdajatelji tradicionalnih časopisov, ki se spletnim bralcem vedno znova poskušajo prikupiti z videom, podcasti in drugimi posebnimi učinki. Pogosto prav na račun vsebine.

Iz torkove tiskane izdaje Dela