Z mikrokirurškim skalpelom nad migreno

Ljudje, ki dlje časa trpijo zaradi hudih migren, imajo trdovratne glavobole, težko prenašajo nevropatske bolečine v okončinah ali drugih delih telesa, si ponavadi lajšajo življenje s celo kopico zdravil. Kadar težave izvirajo iz motenega delovanja perifernega živčevja, pa jih v ZDA odpravljajo z maloinvazivnimi mikrokirurški posegi. Kakšne so možnosti za uvedbo te nove metode v Sloveniji?

Mikrokirurško zdravljenje nevropatij, migrene in drugih trdovratnih bolečin je bilo pred leti tudi v ZDA novost. V strokovnih krogih so novi način sprva spremljali s skepso, a ga pozneje z zanimanjem sprejeli. Bolniki z dolgotrajnimi kroničnimi bolečinami pa so na morebitno novo možnost zdravljenja že takoj gledali z velikimi pričakovanji, pripoveduje prof. dr. Ivica Dučić, dr. med., profesor plastične kirurgije in nevrokirurgije na univerzitetni kliniki Georgetown v Washingtonu in direktor tamkajšnjega inštituta za kirurgijo perifernega živčevja. Sogovornik se v Ameriki že 23 let ukvarja z znanstvenoraziskovalnim, kliničnim in pedagoškim delom na področju kirurškega zdravljenja perifernega živčevja pri migreni, kroničnem glavobolu, nevropatski bolečini in drugih trdovratnih bolečinah, katerih vzrok je ukleščeno ali drugače poškodovano periferno živčevje.

Katere od omenjenih težav najpogosteje privedejo bolnike do mikrokirurga?

Če govorimo o kirurški obravnavi nevropatij pri okvarah perifernega živčevja, ljudje najpogosteje tožijo zaradi zelo neprijetnih bolečin v rokah ali nogah. Pripovedujejo, da se ne morejo na noben način znebiti bolečin v udih, da občutijo neprijetno mravljinčenje, da so izgubili občutek za dotik in imajo še kopico drugih težav. Te se pogosto vlečejo več mesecev ali celo let. Med predavanji po svetu tako poudarjam, da je treba opisane težave, ki velikokrat izvirajo iz utesnjenega perifernega živčevja, prepoznati hitreje, saj bi jih z zgodnejšim ukrepanjem že prej učinkoviteje odpravili, predvsem pa bi preprečili kronično obliko bolezni in trajne posledice.

Kaj je najpogostejši vzrok utesnitve živcev in kako se težave odpravijo z mikrokirurškim posegom?

To se lahko zgodi ob različnih operacijah, na primer na hrbtenici, pri zamenjavi kolenskega sklepa, ob totalni histerektomiji, carskem rezu, pri amputacijah udov ali katerih drugih posegih. Živci pa so lahko utesnjeni tudi zaradi otekline, fibroze ali kakšnega drugega zunanjega pritiska na tkivo. Utesnitev sprostimo z minimalnim rezom v tkivo.

Velja enak pristop tudi pri posegih na perifernem živčevju na glavi, pri zdravljenju migrene oziroma drugih trdovratnih glavobolov?

Sam sem opravil več kot dva tisoč operacij zaradi migrene ali kroničnih bolečin pri ljudeh, ki so imeli te težave po poškodbah v prometnih ali drugih nezgodah, na primer pri športu. Po drugi strani pa nekateri trpijo zaradi migrene ali kroničnega glavobola, čeprav niso doživeli hude travmatske izkušnje. Včasih se to zgodi zaradi anatomskih posebnosti, ki so pri posameznikih lahko precej različne.

Pri migrenah in drugih oblikah hudih glavobolov z mikrokirurškimi operacijami ne posegamo v možgane oziroma centralni živčni sistem, temveč le v podkožno tkivo in živce, ki imajo v tem delu predvsem senzorno vlogo, da imamo na primer občutek za dotik. Z že znanimi mikrokirurškimi tehnikami sprostimo utesnjene živce, da ponovno 'zadihajo' in lahko znova nemoteno opravljajo svojo vlogo. Bolnikom tako odpravimo neznosno bolečino, ki jih je ovirala pri delu, v družabnih stikih in različnih drugih dejavnostih. Mnogi pripovedujejo, da so šele po takem uspešnem posegu spet normalno zaživeli. To veliko pomeni ljudem, ki so prej zaradi migrene ali hudega glavobola zaužili tudi po deset ali več različnih zdravil na dan ...

Ali pri kirurški manipulaciji s senzornimi živci ni nevarnosti, da bi bolnika sicer odrešili migrene oziroma glavobola, bi ga pa prikrajšali pri občutku za dotik?

Pri posegu, s katerim le sprostimo utesnjen živec in ga ne odstranimo, te nevarnosti ni. Bolnik ne izgubi živca in ne senzornih občutkov. Drugače je pri kakšni zastarani poškodbi, kjer so nastale nepopravljive posledice in bolnik trpi zaradi kronične bolečine. V takih primerih je ponavadi treba živec odstraniti in ga nadomestiti z novim oziroma poiskati kakšno drugo rešitev, kar se opravi v enem ali v dveh posegih.

Kako dolgi so posegi na perifernem živčevju?

Operacija traja večinoma približno uro in pol, bolnik gre lahko še isti dan domov.

Kako uspešno na splošno mikrokirurško zdravljenje perifernega živčevja odpravlja težave zaradi migrene, glavobolov, nevropatske bolečine?

Po skrbnem strokovnem preverjanju smo ugotovili, da so bili rezultati več kot dva tisoč operacij, kolikor sem jih opravil doslej, zelo dobri. Dosegam namreč uspešnost med 85 in 90 odstotkov. To je res spodbudno za bolnike, ki so imeli prej leta in leta hude težave. Pri nekaterih med temi bolniki uspeh sicer ni stoodstoten. Toda če nekomu s takim posegom zmanjšam zelo hudo bolečino, ki jo sam opredeli s številko deset na znani bolečinski lestvici, na stopnjo dve ali tri, tudi to zanj pomeni veliko olajšanje.

Kako in zakaj ste se sploh odločili najprej raziskati in potem tako rekoč na novo razvijati opisane načine kirurškega zdravljenja perifernih živcev prav v povezavi z migreno?

Sem specialist plastične kirurgije s podspecializacijo v mikrokirurgiji perifernih živcev in temu zdaj že nekaj časa posvečam glavnino svojega dela. To področje sem res začel razvijati na novo in ustanovil istoimenski inštitut – za kirurgijo perifernih živcev na Univerzi Georgetown v Washingtonu. Že kmalu po začetku svoje znanstvene in klinične kariere sem ugotovil, da za določena področja, med drugim kronično bolečino, migreno in še nekatere podobne težave bolnikov, nimamo pravih rešitev. Zato sem se poglobljeno posvetil prav vprašanju kronične bolečine.

Kaj je na tem medicinskem področju še nerazrešeno? Kakšen je pogled v prihodnost?

Problemov je še veliko in smo še daleč od tega, da bi lahko rešili vse tovrstne težave bolnikov. Toda tehnologija hitro napreduje, znanje in razumevanje prav tako. Veliko je na primer poškodovanih vojakov in drugih žrtev vojn. Še vedno ne vemo, kako bi lahko pomagali ljudem z močno poškodovanim vzdolžnim živčevjem. Intenzivneje bi morali izobraževati zdravnike družinske medicine in druge specialiste, da bi prej napotili bolnike s takimi težavami na dodatne nevrološke preiskave.

Kakšne so po vaši oceni možnosti za uvedbo vaše metode v Sloveniji?

Kot sem že omenil, imam v ZDA verjetno največ izkušenj s takimi operacijami. K meni prihajajo ljudje od vsepovsod in v prihodnje načrtujem razširitev tega znanja tudi v Evropi in drugje po svetu. Po mojih informacijah v Evropi take operacije še niso na voljo. S prof. Urošem Ahčanom razmišljamo o možnosti sodelovanja, in sicer tako, da bi v Sloveniji razvili tak center tudi za širšo evropsko regijo.

Za začetek nameravam priti v UKC spet decembra, da bi pripravili seminar za zdravnike specialiste, ki se ukvarjajo z obravnavanjem bolečine, da bi izmenjali izkušnje in skupaj dopolnili predvideni projekt. Sam imam več kot dovolj obveznosti s svojim delom v Ameriki, toda ker se je metoda, ki se praviloma izvede ambulantno in torej ni potrebno bolnišnično zdravljenje, potrdila kot varna in uspešna, menim, da jo moramo zdravniki širiti tudi drugam in tako pomagati bolnikom, ki te možnosti še nimajo.