Tiskane izdaje
Število devetsto šestindevetdeset vam verjetno ne pomeni prav dosti. Drugače je s kitajskimi zagonskimi podjetji, ki po tem načelu določajo urnik zaposlenih. Delaj od devetih zjutraj do devetih zvečer, šest dni na teden: 996.
Hitrost osupnila Američane
Avgusta se je 13 strokovnjakov iz Silicijeve doline podalo v Peking in Šenzen, dve mesti, ki se potegujeta za neformalni, a prestižni naslov »kitajska Silicijeva dolina«. O svojih vtisih so nedavno spregovorili za New York Times.
Njihovi gostitelji so jih kar naprej opozarjali na prednosti, ki jih ima Kitajska pred ZDA pri razvoju umetne inteligence. Skoraj 1,4 milijarde prebivalcev in ohlapna zakonodaja glede varstva zasebnosti jim dajeta dostop do veliko več podatkov. Poleg tega podjetja, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, uživajo precejšnjo podporo vlade, zato lahko izdatneje plačujejo genije, ki so vedno eden ključnih dejavnikov napredka.
»Hitrost inovacij je name naredila močan vtis. Nekatere nove tehnologije, kot je prepoznava obraza, lahko imajo zelo velik vpliv, zato bomo morali o njih previdno razmisliti tudi na zahodu, ne le na Kitajskem,« je dejal Mark Goldberg, sodelavec podjetja Index Ventures, znanega po investicijah v digitalno tehnologijo.
»Na Kitajskem gledamo prihodnost«
Hitrost, o kateri je govoril Goldberg, temelji na zahtevnih delovnih razmerah in neverjetni disciplini zaposlenih. »Šestkrat na teden delam od 14 do 15 ur na dan,« je ameriškim gostom razkril eden izmed mnogih izvršnih direktorjev v velikih podjetjih. Morda zanj velja pravilo 696. »Ko sem bil buden, sem delal prav vsako uro. Vmes sem se moral siliti, da sem pogledal kak film, da sem se sprostil,« je povedal drugi.
Na Kitajskem je zasebnost veliko manj zaščitena kot na zahodu.
Zato imajo podjetja in država veliko lažji dostop do osebnih podatkov.
Razvoj delno hromi zaprtost družbe in posledično manj svežih idej.
Zato imajo podjetja in država veliko lažji dostop do osebnih podatkov.
Razvoj delno hromi zaprtost družbe in posledično manj svežih idej.
K napredku pripomore tudi dovzetnost prebivalstva za napredne tehnologije (ki včasih meji na obsedenost z njimi). Na Kitajskem je danes več podjetij, katerih vrednost presega milijardo dolarjev, kot v ZDA. Letos so pred nakupovalnim centrom v mestu Xian odprli območje za pešce, ki buljijo v zaslone pametnih telefonov. Ti na Kitajskem med drugim kot plačilno sredstvo izpodrivajo bančne kartice in gotovino. Vse se digitalizira. Ni čudno, da je eden od udeležencev »ekskurzije« dejal, da rad obišče Kitajsko, saj se mu zdi, da s tem »vidi v prihodnost«.
A vse našteto še ni zagotovilo, da bodo Kitajci prehiteli »lene« zahodnjake. Ena od ovir je zaprtost družbe. Na Kitajskem so tujci, ki prinašajo sveže ideje, prej izjema kot pravilo. Dober primer je Chan. Zaprtost se kaže tudi po spletnih straneh, ki so v državi zablokirane: google, youtube, facebook, soundcloud, twitter, New York Times … Za plačevanje z mobilnim telefonom je treba imeti lokalno telefonsko številko in račun na eni od kitajskih bank, zato je za tujce povsem nepraktično.
Prisila in kreativnost?
Znani rek pravi: Ne delaj več, delaj pametneje. Digitalna tehnologija je ena najbolj kreativnih panog, kreativne ideje pa se običajno ne porodijo ljudem, ki morajo pod prisilo delati po pravilu 996. Čeprav so nekateri poslovni prostori opremljeni po zgledu Silicijeve doline (sobe za počitek, telovadnice …), imajo nižje kvalificirani delavci manj možnosti kot njihovi ameriški kolegi, da morebitne zamisli pretvorijo v dejanja.
»Nisem zaskrbljen, ker v mojih podjetjih ne delamo tako trdo kot na Kitajskem,« je sklenil Chan. »Zaskrbljen bom, ko bomo manj ustvarjalni in učinkoviti.«
