Tiskane izdaje
Nanotehnologije in sinteza novih nanomaterialov, njihova uporaba v medicini, biotehnologiji, energetiki, okolju, senzoriki in tekstilstvu in še posebej njihov vpliv na okolje in zdravje ljudi so bile teme prve mednarodne konference NANOAPP – Nanomateriali in aplikacije, ki se je v četrtek končala v Portorožu.
Naša sogovornica, predsednica organizacijskega odbora konference je dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica na mariborski fakulteti za strojništvo, sicer pa tudi podjetnica, ki je bila predlanskim izbrana za najraziskovalko po meri mariborskega gospodarstva.
Kako je prišlo do pobude za konferenco? Kako vam jo je že prvikrat uspelo izpeljati v takšnem obsegu, saj gostite okrog 120 strokovnjakov z vsega sveta?
Ideja za konferenco je bila moja. Udeležila sem se že veliko tovrstnih znanstvenih dogodkov, vendar sem večinoma pogrešala povezavo z gospodarstvom. Prav to mi je dalo idejo, kakšna naj bo naša konferenca. Namreč, da je treba razvoj novih nanomaterialov in nanotehnologij takoj povezati z njihovo uporabo. Tako smo tudi naredili. Sreča je, da ogromno sodelujem z mednarodnimi strokovnjaki, in med njimi sem našla tiste, ki so mi pomagali organizirati konferenco. Vem, da je dobra organizacija prve takšne konference ključnega pomena. Zato sem toliko bolj vesela, da nam je nanjo iz tujine uspelo privabiti takšne ase, kot so prof. dr. David Avnir iz Izraela, prof. dr. Heinrich Hofmann iz Švice, prof. dr. Kazujuki Kuroda iz Japonske, prof. dr. Stephane Parola in prof. dr. Clement Sanchez iz Francije, prof. dr. Joseph Wang iz ZDA itd.
Veliko zanimanje je seveda tudi odraz položaja nanoznanosti v svetu in pri nas. Ali menite, da je v nanotehnologijah razvoj že dosegel vrh?
Glede na to, da je besedo nanotehnologija japonski raziskovalec prof. Norio Taniguči kot prvi uporabil leta 1974, lahko rečemo, da je to področje v slabih štirih desetletjih doživelo izreden razmah. Nanotehnologija je danes prodrla že na vsa industrijska področja. Njen poglavitni namen je razvoj ekonomsko sprejemljivih in okoljsko prijaznih in učinkovitih metod za oblikovanje nanostrukturnih materialov. Ti se zaenkrat največ uporabljajo v medicini in biotehnologiji, vse bolj pa tudi na okoljevarstvenem področju in na področju alternativnih virov energije.
Včasih se zdi, da je preskromna aplikativnost raziskav predvsem slovenski problem. To drži ali smo preveč samokritični?
Menim, da je to svetovni pojav, vendar v različnem obsegu. Raziskovalci na razvoj večinoma gledajo drugače kot gospodarstveniki. V glavnem so na nasprotnih bregovih, imajo tudi različna merila za uspešnost. Toda nekaterim vendar uspe to premostiti in so odlični v obeh vlogah. Tak je na primer prof. dr. Nouban Afeyan s Harvarda, velik strokovnjak, ki je izredno uspešen v implementaciji rezultatov raziskav. To je na Harvardu sicer nekaj običajnega, saj imajo samo na področju biotehnologije okrog 30 odcepljenih podjetij, ki prinašajo milijarde dolarjev dobička.
Upala sem, da bomo prof. dr. Afeyana tudi pridobili za našo konferenco. Žal tokrat ni šlo. Zato pa na njej sodeluje velik strokovnjak, ki sem ga prej pozabila omeniti, Fillipo Romanato z Univerze v Padovi. Tam imajo velik center za nanomateriale, ki ga je ustanovila država, a je vendar izrazito tržno usmerjen in deluje kot gospodarska družba. V njem so združili vse tovrstne strokovnjake iz severne Italije, kar jim že prinaša odlične rezultate tako v znanstveni kot gospodarski sferi.
Kako se znanje in ideje, ki jih premorete mariborski raziskovalci, pretakajo v mariborsko gospodarstvo?
Najprej bi rada spomnila, da je na razvoj naših raziskav odločilno vplival center za mikroskopijo, ki ga je pred približno poldrugim desetletjem na mariborski univerzi ustanovil profesor na strojni fakulteti dr. Alojz Križman, bivši rektor mariborske univerze. Šele to je dalo možnost proučevanja novih nanomaterialov. Imamo pa na univerzi, žal, še vedno skoraj nepremostljive ovire za ustanavljanje odcepljenih podjetij. Zato jim moramo, če jih hočemo imeti, ustanoviti pač sami, kar pa ni ravno enostavno. Menim, da bi tudi pri nas univerze morale, tako kot je v navadi v razvitem svetu, podpreti nastajanje novih podjetij, podporo bi jim, če gre za javne univerze, morala dati tudi država. Navsezadnje imajo vsi korist od tega, če univerzitetni učitelji novega znanja ne vlagajo zgolj v članke. Res je, da vsi ne premorejo podjetniških sposobnosti, ampak zato toliko bolj potrebujejo pomoč. Drugim pa bi morala država zagotoviti, da bodo lahko čim prej svoje zamisli razvili v tržne produkte.
Kakšno državno pomoč v zvezi s tem bi si predvsem želeli?
Poglejte, vse naše raziskave so vezane na laboratorije in instrumente. V tehnoloških parkih univerz bi morali najprej zagotoviti neka sredstva za razvoj odcepljenih podjetij. Ta na začetku seveda niso sposobna zagotoviti prodaje svojih tržno zanimivih izdelkov, zato potrebujejo povezavo z industrijo, ki jih je zmožna podpreti. Denimo tako, da jih vključijo v lastno trženjsko in prodajno mrežo.
Zakaj na Harvardu s tem nimajo težav?
Najprej zato, ker je to zasebna univerza. Poleg tega njih ni sram pokazati, da so tržno usmerjeni, saj so kljub temu ali prav zato najboljša univerza na svetu. Imajo najboljše študente in najboljše profesorje. Pri nas pa se obnašamo, kot da univerze niso na trgu, a smo seveda prav tako na trgu univerz, kjer se trudimo, da bi se prebili v družbo najboljših. To sprenevedanje nam ne prinaša nič dobrega.
Kako je z vašimi študenti? Jih zanimajo nanotehnologije in nanomateriali? Ste tudi sicer zadovoljni s kakovostjo študentov, ki se vpisujejo na strojno fakulteto?
Resnično dobivamo iz leta v leto boljše študente, tako da smo zadovoljni. Naša nova smer, tehniško varstvo okolja, kjer imamo do 30 vpisnih mest, nam celo omogoča izbiro med kandidati. Všeč so mi ti mladi, ki k nam pridejo z jasno predstavo, kaj hočejo študirati in zakaj prav to. Blizu so jim tudi nanomateriali in nanotehnologije, o katerih toliko slišijo. Povrhu je tu kolikor hočejo prostora za vizijo dosežkov prihodnosti. Denimo, da ne bomo več imeli operacij s pomočjo nanorobotike, temveč bodo nanoroboti sami opravljali operacije. Ali pa nanosenzorji, ki bodo omogočili, da za pridobitev fizioloških podatkov ne bo več treba dati krvi. Še več, nanosenzorji bodo zaznali, kaj je v telesu narobe, ali kje raste kakšen tumor ... Skratka, možnosti so neslutene, in to mlade mika. To smo med drugim ugotovili med našim sodelovanjem z Drugo gimnazijo v Mariboru. Lani je bilo pri nas pet dijakov s programa mednarodne mature, ki so opravili odlično raziskavo s področja nanomaterialov in bili zanjo tudi nagrajeni.
Ali mlade seznanjate tudi z nevarnostmi škodljivih vplivov nanodelcev? Koliko že dejansko vemo o tem?
Priznati je treba, da o o škodljivih vplivih še ne vemo dovolj. Zato tudi ocenjujemo zdravstvena in okoljska tveganja nanodelcev, za kar potrebujemo podrobno analizo njihovega celotnega življenjskega cikla. Prav tako je treba poznati velikost in obliko nanodelcev, njihovo kemijsko sestavo in kemijsko aktivnost. Zavedati pa se moramo – večina se najbrž že – da nanodelci niso nič novega, saj spremljajo ves razvoj človeštva. Res je, da jih je z razvojem nanotehnologij še več in nekateri od teh delcev lahko ob vstopu v živ organizem škodljivo vplivajo na celične procese, s tem pa sprožijo rakava in druga obolenja. To sodi k izzivom, s katerimi se bo treba spoprijeti v prihodnosti.
