Zadnje potovanje sonde Stardust

Vesoljski programi večkrat dajejo manj, kot od njih pričakujejo. Včasih zaradi takšnih in drugačnih težav celo povsem odpovedo. So pa tudi izjeme, kot sta na primer roverja Spirit in Opportunity, ki neutrudno vozita in raziskujeta na Marsu. In med takšne »pozitivneže«, ki so pridelali bonus, nepričakovani dodatek, ki sploh ni bil predviden, sodi tudi program vesoljske sonde Stardust.

Nasino vesoljsko robotsko sondo Stardust so izstrelili 7. februarja 1999 ali pred skoraj natančno dvanajstimi leti. Cilj je bilo raziskovanje kometa. Dejansko je pred tem poletelo že sedem kometarnih vesoljskih sond iz Sovjetske zveze, Japonske in Evrope in seveda tudi ZDA kot zadnje; pri tem je bilo zanimivo, da je bil cilj omenjenih mednarodnih vesoljskih sond predvsem znameniti Halleyjev komet, kamor pa ZDA niso poslale svoje vesoljske sonde, ker temu ni bila naklonjena takratna administracija predsednika Jimmyja Carterja.

Sondo Stardust so poslali v vesoljske globine, da bi si od blizu ogledala komet Wild 2. Poleg tega je s posebno »mrežo za lovljenje metuljev« ujela vzorce kometnega prahu in jih poslala nazaj na Zemljo. Med potovanjem po vesoljskih globinah je opravila tudi opazovanje asteroida Annefrank, kar je bil šele šesti asteroid, ki ga je posnela neka vesoljska sonda. Potem ko je Stardust opravil svojo glavno nalogo, je prišel v zgodovino astronavtike tudi po več drugih prvencih. Kot rečeno, je bila to prva vesoljska sonda, ki je zajela delce medzvezdnega prahu in jih dostavila na Zemljo. Bila je tudi prva, ki je letela mimo kometa, zbrala podatke o njem in zbrala delce kometovega prahu ter ga, ko je letela v bližini Zemlje, na trdna tla dostavila z majhno kapsulo; slednja je postala najhitrejši predmet, delo človeških rok, ki je vstopil v atmosfero Zemlje.

A to še ni bilo dovolj. Sonda Stardust je tako dobro prestala vesoljsko potovanje in porabila razmeroma malo goriva, da so njeni upravljavci začeli razmišljati o novih nalogah. Spravili so jo v neke vrste vesoljsko parkirno orbito, ki je omogočala, da Stardust po dveh letih ponovno prileti v bližino Zemlje. Januarja 2007 je nato Nasa iz kopice predlogov in zamisli izbrala program Stardust-NExT (Stardust Next Exploration of Tempel). Šlo je za načrt ponovnega obiska kometa Tempel 1; pri tem je bilo pomembno predvsem, da bi tak ponovni obisk stal le desetino stroškov, kot če bi proti istemu kometu poslali novo vesoljsko robotsko sondo. Komet Tempel 1 je bil za Naso zanimiv tudi zato, ker je bil že cilj Nasine vesoljske sonde Deep Impact, ki ga je obiskala v juliju 2005; ta je komet »obstrelila« s 370 kilogramov težkim izstrelkom in nato s kamerami opazovala rezultate tega kozmičnega trčenja.

Tokratni obisk kometa Tempel 1 je bolj miroljuben, Stardust se mu je v ponedeljek, 14. februarja, približal na razdaljo 200 kilometrov, da bi videl, kakšne spremembe so se na njegovi površini zgodile v zadnjih štirih letih in pol.

Kot pri večini vesoljskih robotskih sond za velike vesoljske globine imajo tudi pri Stardustu glavno delo znani Nasin Jet Propulsion Laboratory v Pasadeni, znanstveni direktorat Nase v Washingtonu, Univerza Cornell in seveda družba Locheed Martin Space Systems, ki je sondo zgradila in vsakodnevno še upravlja ta vesoljski program. Ob izstrelitvi je bila vrednost celotnega programa ocenjena na 210 milijonov dolarjev, zaradi podaljšanja pa so zanesljivo porabili še kar nekaj dodatnih milijonov.