Zakaj igramo, pojemo in plešemo

O izvoru glasbe in plesa - Univerzalnost glasbe ima globoke korenine in je tesno povezana s pojavom prvega najpreprostejšega kamenega orodja pred 2,5 do 3 milijoni let.

Objavljeno
16. september 2013 17.45
Boštjan Odar
Boštjan Odar

Sposobnost in veselje do proizvajanja glasbenih tonov je ena najbolj skrivnostnih človekovih lastnosti, saj nima neposredne koristi v njegovih vsakodnevnih dejavnostih. Vsekakor je človek obvladal to dejavnost že v zelo oddaljenem obdobju, saj sta petje in glasba izjemno stari veščini.

Nedavno sem se znašel v pisani družbi brezposelnih mladih znanstvenikov, ki so v skladu z zaostrenimi bivanjskimi razmerami v Sloveniji razpravljali o start-up podjetjih in proizvodih, ki bi bili tržno zanimivi za široke množice. Med drugim se je pojavilo vprašanje, kateri je tisti človeški proizvod, ki ga ljudje danes vsakodnevno množično uporabljamo. Seveda je večina prišla do zaključka, da so to živila, sledile so najrazličnejše sodobne elektronske naprave, pa uporaba spleta in še in še. Temu sem ugovarjal z utemeljitvijo, da več kot toliko se ne da pojesti, da več kot toliko sodobne dizajnerske elektrotehnike tudi ne moremo imeti, da vselej res nismo na spletu in da ponekod na našem planetu ljudje sploh nimajo dostopa do elektrike, do sodobne elektrotehnike in do spleta. Obstaja pa proizvod, ki se ga res nikoli ne naveličamo in je lasten vsem družbam, tako tistim davno izginulim kot sodobnim – to je glasba.

O glasbi

Tako kot enakomerno gibanje omogoča izdelavo vseh vrst snovnih izdelkov, tako tudi zvoki, ki so urejeni v enakomernih vzorcih, proizvajajo nesnovni izdelek, petje in govor. Vsak tip zvoka je proizvod gibanja, tako je vsaj na našem planetu. Brez gibanja glasba ne obstaja. A je lahko tudi obratno: glasba spravi ljudi v gibanje. Prav zato glasbo najbolj doživljamo takrat, ko pojemo, ko igramo na inštrument ali ko plešemo nanjo.

Glasba je univerzalen in večnamenski kulturni pojav in ima nepredstavljivo moč povezovanja ljudi. V nas vzbudi najgloblja čustva, ta pa so glavno gonilo družbenega povezovanja. Zatorej ukvarjanje z glasbo ni dejavnost posameznika, temveč se vedno poraja v skupnosti in je namenjena skupnosti.

Že najbolj bežen pogled na življenje prvobitnih kultur dokazuje, da sta glasba in ples bistveni sestavini pri večini družbenih dejavnosti, vse od lova in živinoreje do pripovedovanja zgodb in igranja, od umivanja in prehranjevanja do molitve in meditacije ter od dvorjenja in poroke do zdravljenja in pogreba.

Če je bila glasba nekoč pretežno v funkciji najrazličnejših obredov, kot je še danes, se je kasneje osvobodila v samostojen kulturni pojav. Še posebej danes, ko imamo nekateri dostop do najnovejših prenosnikov glasbe, nas spremlja skoraj vsak trenutek.

Odkar se je pojavila, je glasba prešla mnogo razvojnih premikov, ki niso bili niti postopni niti enaki na različnih delih našega planeta. Eden od takih premikov v zgodovini glasbe je povezan z izumom lovskega loka. Ta iznajdba je nedvomno privedla do pojava strunskih inštrumentov. Drugi preskok je povezan s pojavom obdelave kovin. Pihalnim inštrumentom, izdelanim iz kosti, rogov, lesa in školjk, so se pridružila kovinska pihala.

Naslednji veliki preskok pa je iz mladega veka in je povezan s pojavom elektrike. Tako je bilo prvič mogoče posneti zvoke vseh vrst in jih shraniti za prihodnje rodove. Leta 1917 je bil izdelan prvi električni inštrument, ki je privedel do električnega zvoka in elektronske glasbe. Ojačevalci in zvočniki so poskrbeli za povsem novo doživetje glasbe. Vzpon telekomunikacij v 20. stoletju je ključno vplival na razvoj novih glasbenih slogov v izredno kratkem času, saj je omogočil zlitje nekoč osamljenih lokalnih glasbenih slogov.

Od avstralopiteka do glasbenika

Univerzalnost glasbe ima globoke korenine in je tesno povezana s pojavom prvega najpreprostejšega kamenega orodja pred 2,5 do 3 milijoni let. Izdelava kamenega orodja je bila mogoča šele takrat, ko so se naši davni predniki postavili pokonci in začeli hoditi po dveh nogah. Dvonožna pokončna hoja ni prirojena, vsi se moramo te veščine, kakor vseh drugih, priučiti. Tako postanejo sprednje okončine proste in razvoj glasbe se lahko začne prav z vsako generacijo na novo.

S pokončno hojo in prostimi sprednjimi okončinami se biološki razvoj zgodnjih človečnjakov ni končal. Sledile so spremembe na lobanji, saj se je spremenila njena lega na trupu. Spremenjena lega lobanje je omogočila postopno povečevanje možganov in zgoščevanje živčnih povezav v njih. Hkrati je potekalo preoblikovanje obraznega dela, ki se je krajšal in se pomikal pod sprednji del lobanjskega svoda. Čeljusti so se na račun ročnih dejavnosti sprostile, ustne mišice pa so se razvijale v smeri vse bolj izoblikovanega glasovnega sporazumevanja, pojoče govorice. Postopoma je razvoj pojoče govorice šel proti delitvi na petje in govor.

Proste roke so torej zgodnjim človečnjakom omogočile edinstveno prednost pri biološkem razvoju. Ta bitja so počasi začela izdelovati preprosto kameno orodje, da bi si olajšala surovost vsakdanjega bivanja. Izdelovanje kamenega orodja s tolčenjem kamna ob kamen je najverjetneje sprožilo posebno zanimanje in dojemanje za tako proizvedene zvoke. Udarjanje v nadzorovanem ritmu je bil naslednji korak proti kompleksnosti preproste glasbe.

Na vrhuncu glasbene ere diska je na svetlo prišel prvi neposredni dokaz o dvonožni pokončni hoji. Leta 1974 so ameriški arheologi v Etiopiji našli 3,2 milijona let staro okostje avstralopiteka (Australopithecus africanus). Le dve leti kasneje pa so bile v Tanzaniji odkrite 3,6 milijona let stare stopinje avstralopitekov v fosiliziranem vulkanskem pepelu.

Dvonožno pokončno hojo so zgodnji človečnjaki »izumili« v času velikih podnebnih sprememb na našem planetu pred 3 do 5 milijoni let. V tem obdobju so v vzhodni Afriki povsem izginila velika prostranstva gostega gozda, razširile so se puščave in savane, kot jih poznamo še danes. Razdalje med redkimi drevesi, ki so dajala zavetje zgodnjim človečnjakom, in redkimi vodnimi viri so postajale vse večje. V takem okolju so davni predniki razvili novo tehniko preživetja, dvonožno pokončno hojo. Odtlej so se lahko s hitrim pobegom izognili nevarnim srečanjem s plenilci, kot so leopardi, hijene in šakali.

Od teka do baleta

Tek je bil ključni element v bitki za preživetje v nevarnem okolju. Tek je sestavljen iz treh osnovnih elementov: pogostosti in dolžine korakov ter kontrole dihanja. Osnova za dobrega tekača pa je, tako kot za glasbenika, popoln nadzor ritma. A v okolju, kjer preži nevarnost na vsakem koraku, je najpomembnejši hiter odziv na sumljive in nevarne zvoke. Zdi se, da se je urjenje v odzivu na zvok in urjenje v teku v davni preteklosti zlilo v posebno obliko gibanja, ki ga danes lahko primerjamo le s plesom.

Ples namreč ni nič drugega kot gibanje na poseben tip zvoka, na glasbo. In obratno, glasba nastaja zgolj s pomočjo giba, naj gre za gib človeškega telesa samega (na primer petje) ali za gibanje po inštrumentu ali z njim. Zato sta glasba in ples neločljiva celota. To je razlog, da se ob pojavu novih glasbenih slogov pojavijo tudi novi plesni gibi.

Pri prvobitnih ljudstvih ples ponavadi spremlja ritem, bodisi s ploskanjem ali kakšnimi tolkali bodisi s petjem. V mnogo kulturah ljudje pritrdijo na svoje telo različne ropotulje in žvenklje in tako hkrati s plesom ustvarjajo ritmične zvoke. Plesalci tudi sami pojejo ali pa sledijo petju in glasbi svojih sokrajanov.

Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo ples ločil od spon obredij in tako kot glasba postal neodvisna dejavnost zgolj v funkciji čistega estetskega užitka. Zgodilo se je na francoskem dvoru v času vladavine Ludvika XIV., ki je tudi sam izredno rad zaplesal na dvornih prireditvah. Pod njegovim mecenstvom se je ples začel razvijati v samosvojo, do konca estetizirano in skrajno iluzionistično gibalno veščino, balet.

Vrnimo se k posebni navadi, omenjeni na začetku: skorajda vsak človek se podzavestno odziva na glasbo s premikanjem telesa, še posebej nog. Ta nezavedni odziv na glasbo je po vsej verjetnosti praspomin na nekoč izjemno pomembno tehniko preživetja. Danes nam ni več treba teči za življenje, še vedno pa imamo močno potrebo po hoji v ritmu in gibu v zvoku ...

Dr. Boštjan Odar, arheolog