Živalska inteligenca: Prašiči razpoznajo sebe v zrcalu

 Washington - Večina živali tega ni sposobna. Tudi človeški dojenčki šele po približno enem letu razvijejo sposobnost, da razpoznajo same sebe v zrcalu. Toda seznam bitij, ki se očitno zavedajo samih sebe, je vse daljši, piše Spiegel. Zdaj so znanstveniki dokazali, da tudi prašiči pripadajo temu ekskluzivnemu klubu. Če živalim pomolite pred nos zrcalo, se navadno bodisi sploh ne odzovejo, ali pa verjamejo, da imajo pred seboj vrstnika. Tega bodisi spet ignorirajo, bodisi se skušajo z njim igrati, ali pa ga napadejo.

Osem prašičev, ki so sodelovali v eksperimentih, ki so jih izvedli na britanski univerzi v Cambridgeu, se sprva ni vedlo prav nič drugače. Donald Broom in njegovi kolegi so po dva in dva prašiča skupaj za pet ur zaprli v zaboj, v katerem je bilo zrcalo. Najprej so živali zelo skrbno motrile svoj lastni odsev v zrcalu, odsev svojega vrstnika, pa tudi podobo okolice v zrcalu. Nekatere živali so renčale proti lastni podobi v zrcalu, druge so svojimi nosovi tako močno suvale proti zrcalu, da se je to nazadnje razletelo na koščke. Prašiči so svoj lastni zrcalni odsev sprva interpretirali tako, kakor da v zrcalu vidijo svojega vrstnika - to je klasična napaka, ki jo dela večina živalskih vrst in preko katere se večini od njih nikoli ne uspe prebiti. Toda na veliko presenečenje znastvenikov so prašiči znotraj petih ur, ki so jih prebili v zaboju, spremenili svoje vedenje in zlagoma niso več nasedali zvijači z zrcalom. Očitno so se v tem času naučili razpoznati to, kar zrcalo dejansko prikazuje, pa tudi to, kako svoje gibe postaviti v korelacijo z gibi, kakor ti odsevajo v zrcalu.

Spregledana zvijača

To svojo na novo pridobljeno vednost so bili prašiči sposobni uporabiti celo v praksi. To je pokazal drugi del študije, ki so jo Donald Broom in njegovi kolegi objavili v strokovni reviji Animal Behaviour. V tem delu eksperimenta so v zaboj, ki je prav tako vseboval zrcalo, postavili vsakega prašiča posamič. Hkrati so v zaboj postavili tudi skodelo s prašičjo krmo. Vendar živali te skodele niso mogle videti neposredno, ampak so skodelo lahko ugledale samo v zrcalu; podoba v zrcalu jim je hkrati razkrila, da je skodela s krmo skrita za prepreko. Sedem od osmih prašičev se ni pustilo zavesti zrcalni podobi skodele s krmo: brez pomisleka so se odvrnili od zrcala in se napotili naravnost k skodeli, ki je bila skrita za prepreko. Za to, da so spregledali zvijačo, niso potrebovali niti 25 sekund. Za Brooma je bilo to njihovo vedenje nedvoumno znamenje, da so se prašiči zavedali situacije, v kateri se nahajajo, pa tudi svoje vloge oziroma položaja v njej. Da bi namreč lahko našli skodelo s krmo, so se morali najprej spomniti na to, kaj so videli v zrcalu. Potem so morali razumeti tudi načelo zrcaljenja in svoje gibanje uskladiti z njim. Vsaj do neke določene mere so se živali torej morale zavedati samih sebe, ugotavlja Broom. Ob vsem navedenem je vsekakor nenavadno, da prašiči pri klasičnem preizkusu samospoznanja vedno odpovedo. Pri tem testu živalim navadno na čelo narišejo neko znamenje, recimo bel križ. Ko, denimo, sloni nato v zrcalu razpoznajo podobo samih sebe in vrh tega na svojem čelu ugledajo barvno znamenje, prično z rilcem udarjati po lastnem čelu - in ne po zrcalu. Tudi nekateri primati, delfini in srake uspešno prestanejo gornji preizkus. Toda prašiči se kratko malo ne odzivajo na barvna znamenja na njihovih čelih. Broom, ki je član britanskega centra za zaščito živali in antrozoologijo, pri čemer je antrozoologija veda, ki proučuje odnos med človekom in živaljo, to njihovo neodzivnost razlaga z okoliščino, da so živali, ki jih v sodobni družbi množično redijo na zakol, že navajene na raznovrstna barvna znamenja, s katerimi njihova telesa zaznamuje človek, zaradi česar jim ta pač ne vzbujajo več pozornosti.

Donald Broom na koncu svoje študije opozarja, da je spričo razmeroma visoke inteligence, ki so jo poskusne živali pokazale pri izpeljanih eksperimentih, nujno potrebno izboljšati pogoje reje tako inteligentnih živali, kakor so prašiči.