Tiskane izdaje
V njem je namreč navedenih po 50 najuspešnejših evropskih univerz in raziskovalnih institucij. Slovenija na tej lestvici univerz nima predstavnice, zato pa med inštituti, ki so se lani najbolj izkazali v še aktualnem 7.OP, IJS zaseda odlično 27. mesto. To je bil povod za naš pogovor z direktorjem IJS prof. dr. Jadranom Lenarčičem, ki pa se je ustavil še ob marsičem.
Športniki so nas navadili, da cenimo le največje dosežke. Morda se zato komu to vaše 27. mesto ne zdi nič posebnega. Toda takšna uvrstitev med vsemi raziskovalnimi institucijami, čeprav ne nepričakovana, je gotovo na ravni osvojene medalje ...
Na našem inštitutu se seveda zavedamo, kam sodimo. Navsezadnje nas dobro poznajo povsod, kamor pridemo. Vemo tudi, da smo v zadnjih letih zelo povečali prihodek iz evropskih projektov. Evropska komisija sicer že nekaj let pripravlja podatke o inštitutih in univerzah, ki se največkrat pojavljajo v evropskih projektih, vendar do letos na te rezultate nismo bili tako pozorni. Tokrat pa smo prišli do podatkov tudi zaradi tega, ker je IJS član Evropskega združenja raziskovalnih in tehnoloških inštitutov (EARTO). To je po objavi poročila evropske komisije na svoji spletni strani z velikim ponosom objavilo, da je med 50 najboljšimi inštituti po lanskih rezultatih v 7. OP tudi enajst članov združenja. Mene je, ko sem to prebral, zanimalo, kako smo se uvrstili mi. Ugotovil sem, da smo se med člani EARTA uvrstili zelo visoko, na četrto ali peto mesto. V celotni Evropi smo na že omenjenem 27. mestu, pri čemer pa je treba upoštevati, da je pred IJS bolj malo inštitutov, večinoma so to velika združenja inštitutov, ki so tudi desetkrat večja od našega inštituta. Prav tako smo pogledali, kakšen je rezultat na zaposlenega, in ugotovili, da na primer zaposleni na Fraunhoferju dosega komaj 38 odstotkov rezultata na našega zaposlenega. Torej smo res med najboljšimi.
Rekli ste, da poročilo primerja le udeležbo inštitutov v 7. OP. Če pa bi šlo za primerjavo finančnih deležev, se verjetno IJS ne bi tako sijajno odrezal?
Gotovo finančno nismo tako uspešni, vendar teh podatkov evropska komisija ne navaja, ker jih ne more objektivno primerjati. Sredstva se namreč delijo po raziskovalnih urah, cena raziskovalnih ur v posameznih državah pa se bistveno razlikuje. Ponekod je celo trikrat višja kot pri nas. To pa seveda ne pomeni, da je tudi raziskovalni prispevek trikrat več vreden.
Zakaj je naša raziskovalna ura tako poceni? Je res, da smo krivi sami, da je delo naših raziskovalcev tako podcenjeno?
Ja in ne. Po eni strani je v Sloveniji cena raziskovalne ure seveda prenizka, predvsem v materialnih stroških. Zaradi varčevanja v okviru zujfa je v zadnjih dveh letih padla še za 25 odstotkov, kar je seveda absurdno. Vse to lahko označimo za našo krivdo. Po drugi strani pa evropska regulativa zahteva, da se nam tudi v evropskih projektih izplačuje cena ure, ki je skladna z našo nacionalno regulativo. To pomeni, da mi lahko EU zaračunamo samo takšno ceno ure, kot jo nam predpisuje naša raziskovalna agencija.
Ali res ne moremo doseči kaj več? Navsezadnje je to očiten primer neenakega plačila za enako delo ...
Vem, da so nekatere izjeme. Menda je to uspelo eni od baltskih držav in tudi Češki. Toda oni so za to poskrbeli že tedaj, ko so se vključevali v EU. Mi se očitno nismo dovolj zgodaj pobrigali za to. Kasneje pa evropska komisija popravkov ni več dopuščala.
Kakšne so posledice takšnih delitev?
V vsakem evropskem projektu se najprej med partnerje razdeli denar, nato pa se izračunajo raziskovalne ure. Tako na primer, ko naš nemški partner in mi dobimo po sto tisoč evrov, to za nemško stran pomeni le pol raziskovalca na leto, pri nas pa enega in pol. Naš raziskovalec bi torej moral za enak denar delati približno trikrat več. Vendar s pogajanji navadno dosežemo rešitev, ki nekoliko zmanjša to razliko. Sicer pa pri nas raziskovalcev niti ne bi mogli bistveno bolje plačevati, saj nam to onemogoča že naš status javnih uslužbencev.
Torej tisti status, ki je v raziskovalni sferi dejansko absurden, saj onemogoča ustrezno nagrajevanje izjemne odličnosti. Vem, da ste se že velikokrat pogajali o tem, včasih se je tudi zdelo, da ste že zelo blizu, namreč ko ste se tega lotili skupaj z visokim šolstvom. Kaj pa vas je vedno znova ustavilo?
Menim, da je predvsem vedno zmanjkalo politične volje, poleg tega je tu še birokratski strah, da bi v primeru, da ne bi bilo omejitev, ves denar porabili za plače. Sam trdim ravno nasprotno, da je namreč najbolj škodljiva zagotovljena stoodstotna plača. Navsezadnje smo v osemdesetih že imeli zakonodajo, ki je omogočala, da najboljšim izplačamo dvakrat večjo plačo, kot jim je pripadala po pravilniku, oziroma da najslabšim izplačamo samo šestdeset odstotkov. V tistem času je IJS kar polovico dohodka pridobil iz gospodarstva prek aplikativnih projektov. Omenjeno finančno stimulacijo je bilo namreč mogoče izplačevati le iz pridobljenega gospodarskega deleža. Iz lastnih izkušenj pa vem, da nismo za plače porabili vsega, kar bi lahko, temveč smo s tem preostalim denarjem tudi gradili laboratorije in kupovali raziskovalno opremo. Zdaj bi to bilo nezakonito, očitali bi nam nenamensko porabo denarja.
Na srečo vse našteto ne ogroža vaše učinkovitosti v prijavah evropskih projektov. S tem menda nadomeščate tudi skromnejšo ponudbo nacionalnih raziskovalnih projektov?
Evropskih projektov bi se lotevali v vsakem primeru, saj je to naša tradicionalna usmeritev, ki nam med drugim prinaša precejšen del prihodka. Drži pa, da se, skupaj z vsemi drugimi slovenskimi raziskovalci, soočamo z drastičnim zmanjšanjem nacionalnih projektov in smo zato prisiljeni okrepiti vsa druga prizadevanja. Naše raziskovalne skupine so dejansko podjetja, ki skrbijo za svoje prihodke. Več je teh prihodkov, več je lahko tudi zaposlenih. Pri nas je okrog dve tretjini raziskovalcev zaposlenih le za čas trajanja njihovih projektov, kar pomeni, da so vsi ti zelo zainteresirani za pridobivanje novih evropskih projektov. Glede na to, da je IJS sodeloval že v vseh dosedanjih okvirnih programih, smo si nabrali veliko izkušenj, na podlagi katerih smo razvili očitno dokaj učinkovit sistem delovanja na tem področju.
Se strinjate s tistimi, ki opozarjajo, da imajo uspehi v evropskih projektih tudi temno stran, namreč odtekanje našega znanja v tujino, v razvoj tujih industrij?
To je bistveno vprašanje. Gotovo bi bilo bolje, če bi lahko več delali doma. Od tega, kar delamo na mednarodnih projektih, sicer veliko dobimo nazaj, dobimo veliko novega znanja, s tem denarjem lahko zaposlimo veliko mladih, ki bi sicer odšli v tujino. Po drugi strani pa je večina evropskih projektov povezanih z nekim industrijskim problemom. Mi sicer skušamo pritegniti v projekte tudi domača podjetja, vendar ne najbolj uspešno. Na srečo so tudi izjeme. Pred časom je bil pri nas na obisku Erkki Leppävuori, predsednik finskega Tehničnoraziskovalnega centra (VTT), ki je med drugim povedal, da evropski delež v celotnih sredstvih VTT znaša samo nekaj odstotkov, pri nas že okrog 15 odstotkov. To pomeni, da smo verjetno blizu limita.
Trenutno je v EU zelo v čislih besedna zveza »pametna specializacija«, s katero se označuje vse tisto, kar bo temelj razvoja v novi finančni perspektivi. Ali sami verjamete, da nam bo to prineslo neko novo priložnost za večjo uporabo domačega znanja?
Na to sam zaenkrat gledam bolj kot na politično domislico, spretno rabo besed, ki pa s tem tudi izgubljajo pomen ... Vsekakor bi bilo dobro, da bi pri nas za svojo pametno specializacijo izbrali kar celotno inovativnost in kreativnost in da bi podprli vse projekte, ki gredo v to smer. Naši mladi raziskovalci morajo dobiti priložnost, da razvijejo kreativnost, pri čemer ne sme biti odločilno to, kateri vedi pripadajo, ali pa to, ali so zaposleni v gospodarstvu, inštitutih, na univerzah. Navsezadnje se pametne specializacije lotevamo zaradi nas samih, ne zato, da ustrežemo Evropi. Zelo mi je pri srcu projekt, ki ga poskušamo izpeljati v Ljubljani, namreč tako imenovana dolina inovativnosti, ki bo pomenila veliko koncentracijo znanja.
Ta dolina je imela prej že druga imena in je bila razdeljena na del, ki naj bi nastal ob IJS, in del, ki nastaja na Brdu. Zdaj pa ste očitno dosegli enotnost?
Drži. Najbolj pametno je izkoristiti vse danosti, in tu jih je res veliko. Raziskovalci imamo podporo ljubljanske regije, in če nas bo podprla še država, bomo končno dobili novo in zelo pomembno razvojno priložnost.
