Aleksander Mervar: V slovenski elektroenergetiki poznam vse

Slovenija že dolgo nima jasne energetske politike, ampak samo skupek različnih interesov. Kako to vpliva na našo energetiko in kakšen bi moral biti njen koncept?

Kar nekaj je dokumentov, ki naj bi imeli strateški vpliv na elektroenergetiko. Vsem pa je skupno dvoje: smernic se ne držimo, primer so obnovljivi viri energije na področju fotovoltaike, ali pa so dokumenti napisani zato, ker so morali nastati, brez uporabne vsebine.

Situacija je po moji oceni izjemno slaba. Prevladuje lokalni, ne državni interes. Ne glede, kje ima sedež posamezna energetska družba, gre za skupno lastnino, ne pa lastnino lokalne skupnosti. Posamezni investitorji se nočejo zavedati posledic svojih investicijskih odločitev za celotno družbo. Slepo sledimo smernicam EU tudi tam, kjer ne bi bilo treba in kjer bi lahko bolje izkoristili naše specifične okoliščine. Govorimo o brezogljični družbi, pametnih omrežjih, pri čemer pa se ne pove, da bo to ceno električne energije samo dražilo. Skrajni čas je za novo strategijo. Tudi zaradi povsem popačenega trga z električno energijo in nizkih borznih cen. Kot sem že večkrat dejal, menim, da je prosti trg z električno energijo, z vidika oblikovanja končnih cen, floskula. Če cena elektrike v povprečju pomeni 15 do 25 odstotkov končne cene elektrike v državah EU, drugo pa je regulirano, kje je potem tu trg?

Ali je novi, precej obsežni energetski zakon dober in kaj prinaša Elesu?

Vsekakor je boljši od prejšnjega. Vsebuje tudi vse nujne določbe, ki jih zahteva tretji paket evropske zakonodaje v elektroenergetiki.

Lahko pa bi bil še precej boljši. V Elesu smo pripravili kar dvanajst strani dolg seznam pripomb. Upoštevanih jih je bilo šest od 46. Ne vem, zakaj samo toliko! Že takoj po sprejetju se je pokazalo, da smo imeli v marsičem prav. Zakon na primer ne opredeljuje, kaj je priključni vod elektrarne do Elesovega prenosnega omrežja. Zdaj imamo problem, ker se ne ve, kdo bo financiral priključni vod za HE Brežice. Po zakonu – HE Brežice.

Ali boste prevzeli 110-kilovoltno omrežje od distribucij, kot določa zakon?

Ga bomo morali. Vendar dokler vlada ne sprejme uredbe, s katero bo določila, katere dele omrežja moramo prevzeti, prevzemov ne bomo izvajali. Kar pa ne pomeni, da se na prevzem nismo pripravili. Trenutno pri tem projektu aktivno deluje sedem delovnih skupin. Čim kasneje bo uredba sprejeta, tem težje bo uresničiti zakonsko obvezo v predvidenem triletnem roku.

Koliko bo to stalo Eles in ali ima sredstva za to?

Po moji oceni bomo za prevzem morali plačati do 100 milijonov evrov. Težava je, da akt o omrežnini, ki ga izdaja agencija za energijo, priznava Elesu amortizacijo in donos na vložena sredstva samo od osnove oziroma knjigovodske vrednosti. Se pravi, če bodo hoteli sedanji lastniki omrežja, torej elektrodistribucije in oba elektroenergetska stebra, uveljavljati tržne vrednosti, ki bi bile višje od njihovih knjigovodskih vrednosti, bo to pomenilo, da se bo naš lastnik, država, odpovedal delu dobička. Problem je v tem, da zdajšnji lastniki niso vsi v stoodstotni državni lasti, zato bi se lahko pojavil očitek, da gre za prelivanje državnih sredstev v zasebno sfero.

Verjetno boste morali zaposlovali in obnoviti dele tega omrežja. Kakšen finančni zalogaj bo to?

Precejšen. Dodatnih stroškov bo okoli 15 milijonov evrov na leto, v ta znesek so zajete tudi predvidene rekonstrukcije prevzetega omrežja. Po naši oceni bo treba zaposliti približno šestdeset ljudi, predvsem vzdrževalcev daljnovodov in razdelilnih transformatorskih postaj (RTP) ter projektne vodje. Zaradi prihodkov, ki jih ustvarjamo z avkcijami za čezmejne prenosne kapacitete, načrtujem, da povečanja tarif za uporabo prenosnega omrežja v Sloveniji ne bo. Bo pa morala agencija za energijo del sedanjih prihodkov elektrodistribucij preusmeriti na nas, glede na obseg prevzetega omrežja.

Ali še imate zaupanje v šefa investicij Marka Hrasta?

Marko Hrast je direktor področja, pod katero sodi tudi vzdrževanje. Imam zaupanje vanj. Leta 2010 je kljub direktorskemu položaju vodil projekt gradnje prečnega transformatorja v Divači. Zaključil ga je na dan natančno in z za pet milijonov evrov manjšimi investicijskimi izdatki od prvotno načrtovanih. Na slovesni prireditvi ob odprtju daljnovoda Beričevo–Krško sem poudaril, da če ta lani ne bi bil zgrajen, bi bili Ljubljana z okolico in Gorenjska ob februarskem žledolomu v temi oziroma redukcijah. Da smo se odločili za predčasno gradnjo, pred pridobitvijo popolnega gradbenega dovoljenja, je bil s svojim prepričevanjem in argumenti odločilen ravno Hrast. Nadzira tudi sanacijo v žledolomu poškodovanih daljnovodov, ki bo izvedena v roku in v okviru pogodbenih cen.

Mediji so namreč popisali anonimko, po kateri so nekatera podjetja privilegirana pri dobivanju Elesovih poslov, na primer Korona, IBE, Elektroenergetika ...

Naročil sem analizo, kdo je od leta 2002 za Eles izdeloval projektno in investicijsko dokumentacijo za daljnovode in RTP. Izkazalo se je, da je dokumentacijo za daljnovode do konca leta 2011 izdeloval samo IBE, za RPT pa IBE in Korona. Šele z izvedbo javnega razpisa – okvirnega sporazuma – se je pojavil tretji projektant za daljnovode. Ta okvirni sporazum je bil objavljen 108 dni, tudi v evropskem uradnem listu. Zakaj se ni nihče drug prijavil, ne vem. Pogoji gotovo niso bili takšni, da to ne bi bilo možno. Razpisno dokumentacijo si še danes lahko ogledate na našem spletnem portalu.

Razpisnih pogojev ne piše direktor, ampak zaposleni na nižji ravni. Po naših informacijah odgovorni pisanje razpisnih pogojev pogosto prepustijo kar podjetjem, ki se na razpise prijavljajo. Kakšen je nadzor nad takšnim ravnanjem?

Najprej morava razčleniti razpisne pogoje na splošne, pri katerih se zahtevajo reference in dokazila, ter tehnične pogoje. Kar zadeva prve, sem v preteklosti izdal niz navodil v prid odpiranju konkurence. Pri drugih pa je to stvar tehnične stroke.

Nimam dokazov, da je tako, kot pravite. Najboljši nadzor so vprašanja ponudnikov v času od objave javnega razpisa do dneva oddaje ponudb. Iz teh vprašanj se lahko razbere, ali je razpisna dokumentacija narejena tako, da se lahko prijavi več ponudnikov. Od lanskega oktobra se vsakič, ko se prijavi samo en ponudnik, takšen razpis razveljavi in analizira, zakaj se je to zgodilo. To je naloga službe za javna naročila.

Rad pa bi poudaril, da v Sloveniji za nekatero opremo, ki jo potrebujemo, ni proizvajalca. Daljnovodnih stebrov za 400-kilovoltno omrežje, na primer, pri nas ni mogoče kupiti.

Investicijsko dokumentacijo vam pišejo zunanji izvajalci. Ali nimate zaposlenih svojih strokovnjakov? Koliko na leto porabite za zunanje izvajalce?

Eles ni imel kadra, ki bi lahko izdeloval investicijsko dokumentacijo. Imamo osebe, odgovorne za to, da jo pregledajo in podajo svojo oceno.

Na začetku leta 2013 smo z reorganizacijo ustanovili področje za upravljanje s sredstvi. V drugi polovici tega leta ima direktor področja nalogo, da se vsi investicijski elaborati izdelujejo v družbi. To bo mogoče tudi zaradi ustrezne, nove kadrovske zasedbe in prekvalifikacije nekaterih zaposlenih.

Večino investicijske dokumentacije je do zdaj izdelovala družba IBE, ki praviloma izdeluje tudi projektno. Cene investicijskih programov, idejnih zasnov, dokumentov identifikacije investicijskega projekta so različne, odvisne od zahtevnosti projekta. Letni izdatki so najmanj sto tisoč evrov.

Kdo potem ocenjuje, odloča in potrjuje investicijsko dokumentacijo? Saj veste, papir vse prenese.

Imate prav, papir vse prenese. Tega je v slovenski elektroenergetiki preveč. Naša največja naložba, poleg daljnovoda Beričevo–Krško, je bila naložba v prečni transformator v Divači. Obratovati je začel 15. decembra 2010 in se je poplačal lani. Investicija je stala 50 milijonov evrov. V tem primeru je bil papir kar dober!

Pri največjih naložbah, kot so RTP Krško, prečni transformator Divača in daljnovod Beričevo–Krško, so med drugim sodelovali specialisti Evropske investicijske banke.

Za vse druge pa je sistem pregleda in nadzora takle: projektni vodja, oseba iz centralne projektne pisarne, direktor področja, ki bo končni uporabnik investicije, za vse strateške investicije pa še projektni svet strateških projektov.

Nekdanji nadzornik Vitomir Kocutar je postal pomočnik direktorja informatike Venčeslava Perka, ki naj bi ga v podjetje spravil ravno Kocutar. Komentar?

Za Venčeslava Perka sem se odločil sam, skupaj s takratnim direktorjem Milanom Jevšenakom. Delovno mesto je bilo izpraznjeno, ker je njegov predhodnik odšel na ljubljanski klinični center. Vito Kocutar se je ukvarjal z implementacijo informacijskega sistema ERP v Avtotehni. Njegove izkušnje bodo dobrodošle pri uvedbi in nadaljnji nadgradnji tega sistema na Elesu.

Kakšne načrte imate s poslovno stavbo Beričevo?

Preprojektiranje, pocenitev gradnje, fazna gradnja. V prvi fazi so zdaj predvideni gradnja novega državnega centra za vodenje prenosnega sistema, gradnja prostorov za področje investicij in vzdrževanja, diagnostičnega centra ter prostorov za zdaj zaposlene v Beričevem.

Zakaj je Eles podelil petodstotni popust na storitve svojemu hčerinskemu podjetju Stelkom, preden ga je dokapitaliziral in s tem dobil večinski delež? Ali ne bi bila pridobitev večinskega deleža cenejša, če bi mu popust dali potem?

Ne, ker smo izvedli dokapitalizacijo, ne pa odkup deležev družbenikov. Ne gre pa za popust, temveč smo mu priznali večjo maržo za storitve, ki jih opravlja pri trženju presežnih kapacitet optičnih povezav Elesa.

Zakaj je Stelkom, kjer ste nadzornik, kupil podjetje Alstar?

Vrednost nakupa je bila manjša od sto tisoč evrov. Predlagal ga je direktor, nadzorni svet se je s tem samo seznanil. Razlog: nova tržna niša. Direktor [Janko Janežič] pa je odgovoren, da naložba ne bo »nasedla«.

V energetiki ste že dolgo in zasedali ste kar nekaj pomembnih položajev. Kako gledate na usodo termoelektrarne v Trbovljah (TET), kjer ste bili nekoč namestnik direktorja?

Leta 2001 se je ustroj slovenske elektroenergetike korenito spremenil. Ko je bil ustanovljen Holding slovenske elektrarne (HSE) in je Eles ostal samo še sistemski operater, sem nasprotoval vključitvi trboveljske termoelektrarne v HSE. Zahteval sem, da se zanjo najprej določi dolgoročno poslanstvo in jo šele nato vključi vanj, kajti menil sem, da bo v okviru holdinga potonila. Na žalost se nisem zmotil. Žal mi je za nekdanje sodelavce. Upam, da se bo res našel investitor, čeprav nisem ravno optimist.

Na Elesu proučujemo možnost, da bi odkupili sedanja plinska bloka, ju rekonstruirali in uporabljali za sistemsko rezervo. Lahko bi zaposlili kar nekaj zdaj zaposlenih v TET. Če se bo uresničil črni scenarij, bomo preverili, ali je na voljo kader, ki bi nam prišel prav pri prevzemu 110-kilovoltnega omrežja.

Pravite, da objekt nima prihodnosti. Po naših informacijah je znani trgovec s premogom Goran Bojić razlagal, da se je TET v Banovićih v BiH dogovoril za ceno 2,5 evra na gigadžul. S to ceno bi verjetno lahko proizvajali elektriko?

Nima prihodnosti ob takšnih cenah električne energije in zaradi tega, ker brez rekonstrukcije kotlovnih naprav ne izpolnjuje okoljskih norm po direktivi IPPC. Ni pa edini. Če bodo cene elektrike ostale takšne, kot so, bo še veliko hujše vprašanje, kako zagotoviti obstoj celotnega Teša z velenjskim premogovnikom zraven.

Prvo vprašanje je, ali je to cena na pariteti TET Trbovlje ali Banovići. Če je pariteta TET, bi bila stroškovna cena megavatne ure okoli 75 evrov pri letni proizvodnji 600.000 megavatnih ur. Če bi dodali še kakšen evro za transportne stroške, pa okrog 87 evrov. Referenčna prodajna cena v Sloveniji je, če zamižim na eno oko, približno 48 evrov na megavatno uro. V prvem primeru to pomeni 16,2 milijona evrov letne izgube, v drugem pa 23,4 milijona. Tako se najbrž ne da preživeti, vendar je to vprašanje, na katero mora odgovor najti lastnik, torej HSE.

Zanimivo, da je TET, če mu ni rešitve, pred kratkim od Stima, podjetja v lasti Petra Kotarja, prek posrednika kupil novo nakladalno rampo. Menda za 300 tisoč evrov. Ali je to smiselno?

TET ima svoj nadzorni svet. Ta mora bedeti tudi nad investicijsko politiko, poleg tega mora vedeti, kaj bo s termoelektrarno v prihodnje. Če bi bil direktor TET in bi stoodstotno vedel, da ne bo več dolgo pri življenju, bi se vseh investicij z dolgo uporabno dobo izogibal. Ne poznam pa vzroka, zakaj je bila ta investicija potrebna.

Ali drži, da je v času, ko ste vodili ljubljanski Te-Tol, Alstom prek Kotarja precej povečal svoje poslovanje v Te-Tolu?

Ravno obratno, zmanjšal ga je, o tem obstajajo arhivski podatki. Pa tudi če bi se povečalo, pomembno je, kakšne so bile cene. Smešno se mi zdi, ko nekateri pljuvajo po drugih, sami pa bi radi počeli isto ali še več. Moja politika v Te-Tolu je bila jasna: kjer se da, pogodba neposredno s proizvajalcem. Vendar povsod to ni mogoče.

Menda ste se iz Te-Tola morali umakniti zaradi posla s premogom. Kaj je bilo v ozadju?

To nikakor ne drži. Julija 2005 se mi je iztekel mandat. Prijavil sem se na nov razpis, a sem bil imenovan za vršilca dolžnosti do julija 2006. S takratnim predsednikom nadzornega sveta Petrom Sušnikom sva korektno sodelovala. Ker mi je Igor Bavčar večkrat omenil, da želi, da pridem v Istrabenz, in glede na njegove finančne pogoje, sem se oktobra 2005 odločil, da zamenjam službeno okolje. Če bi imel pogodbo za nedoločen čas, bi verjetno ostal. Voditi nov postopek izbora dobavitelja premoga v vlogi vršilca dolžnosti pa po moji oceni ni bilo primerno.

Na posel s premogom leta 2003 sem še danes ponosen. Zaradi cene, ki sem jo dosegel na javnem razpisu, se je ogrevanje v Ljubljani pocenilo za desetino. Poglejte si članke iz tistega obdobja.

Kaj je bilo v ozadju? Kot pri vsakem velikem poslu, takšni in drugačni interesi. Naloga direktorja pa je, da posel izpelje tako, da ne pušča dvomov. Ko sem se dogovarjal za prehod v Istrabenz, je bil dogovor med menoj in Bavčarjem, da posel za indonezijski premog ni primaren in da pri njem ne sodelujem.

Od tam ste šli v Istrabenz-Gorenje, kjer ste sodelovali pri nakupu podjetja Avtomatizacija Zagorje, ki je bil v lasti Ultre. Kaj je zdaj s tem podjetjem?

Konec leta 2006 sem izdelal elaborat s poslovnim modelom za ustanovitev družbe, ki bi se ukvarjala z investicijskim inženiringom in še čim. Elaborat je bil odobren na seji nadzornega sveta Istrabenz-Gorenja marca 2007. Predvideval je tudi nakup ene od družb, ki opravljajo tovrstne posle. Zakaj? Zaradi referenc, ki jih naročniki zahtevajo v postopkih javnega naročanja. Prevzemnih tarč je bilo kar nekaj, cenovno najugodnejša se nam je zdela ravno Avtomatizacija. Razmeroma nizka ocenjena nakupna vrednost, tako rekoč nezadolžena, z veliko referencami. Naročili smo cenitev pri pooblaščenem cenilcu. Aprila 2008 je nadzorni svet Istrabenz-Gorenja na podlagi cenitve takratni upravi, se pravi meni in Robertu Golobu, podal soglasje za nakup. Julija 2008 sem odšel iz Istrabenz-Gorenja.

Kot vem, Avtomatizacija ni več samostojna gospodarska družba, Petrol kot novi lastnik Istrabenz-Gorenja jo je pripojil. Njena usoda v obdobju po nakupu ni bila dobra. Zakaj, nikar ne sprašujte mene. Njeno poslovanje pred nakupom in po njem je razvidno iz letnih bilanc. Koliko je na njeno usodo vplivala kriza, koliko pa sposobnost kadrov, ki so jo vodili, vam ne morem odgovoriti.

Vaš naslednik na Te-Tolu Blaž Košorok je po podatkih, ki jih menda ima policija, precej povečal poslovanje s Kotarjevim Sol Intercontinentalom. Za remonte v vrednosti 2,4 milijona evrov med letoma 2006 in 2009 je skupaj s provizijami plačal več kot pet milijonov. Koliko so remonti stali v vašem času?

Direktor Te-Tola sem postal junija 2001. Prvi remont turbin, za katerega sem podpisal pogodbe, je bil leto pozneje. Kot se spomnim, so stali od 300 do 500 tisoč evrov. Natančnih številk ne vem, je pa cena remonta odvisna od njegovega obsega in od velikosti bloka. Največji je blok 3, zato je remont turbine tega bloka dražji od drugih dveh.

Te-Tol je bil takrat zavezanec za javna naročila. Leta 2002 smo naslovili povpraševanje neposredno na Alstom Karlovac. Dobili smo odgovor, da je njihov pooblaščenec za Slovenijo gospodarska družba Sol Intercontinental. Posli za remonte so se zato sklepali prek nje. Za vsak posel smo obveščali finančno ministrstvo, glede na moja pooblastila sem za podpis pogodb vedno potreboval soglasje nadzornega sveta. Obdobja, ko nisem bil več direktor, ne bom komentiral, ker podrobnosti ne poznam. Vprašajte Košoroka.

Imata res skupno jahto?

Ne! Leta 2007 sva skupaj kupila 8,5 metra dolg športni gliser. Vzela sva lizing pri Hypo Leasingu. Stal je 55.000 evrov, dala sva 6000 evrov pologa, mesečna obveznost je bila 450 evrov. Leta 2009 je gliser našel novega kupca.

Kaj je s stikališčem za Teš 6 oziroma daljnovodom Podlog–Šoštanj s prenosno zmogljivostjo 2 x 400 kV, za katerega je bil državni prostorski načrt podpisan leta 2012?

Stikališče bloka 6 v Tešu je trenutno stvar Teša samega. Kar zadeva daljnovod, pa sem to investicijo na način, kot je bila zastavljena, ustavil leta 2010. Skupna moč petega in šestega bloka je nekaj manj kot 900 megavatov. Daljnovod 2 x 400 kV pomeni prenosno moč 2600 megavatov. Teš pa že ima 400-kilovoltno povezavo, poleg tega pa še 220-kilovoltno do Podloga. Skupaj je to 1600 megavatov. Zakaj bi gradili še eno povezavo? Res pa je, da bodo morali peti blok prevezati na 220-kilovoltni daljnovod, medtem ko naj bi šesti uporabljal obstoječega 400-kilovoltnega. Res je tudi, da smo leta 2010 dali pobudo za gradnjo daljnovoda 2 x 400 kV. Če bo državni prostorski načrt izdan in daljnovod zgrajen, bomo 400-kilovoltnega ukinili, 220-kilovoltnega pa nadomestili s tem novim. Vendar govoriva o letih po 2020.

Bili ste ustanovni član Zaresa, kasneje donator Državljanske liste.

Da, bil sem ustanovni član Zaresa leta 2007. V času, ko sem bil član uprave Istrabenz-Gorenja. Verjemite mi, da ustanovni član stranke nisem postal zaradi osebnih ambicij, temveč zaradi spoštovanja do Gregorja Golobiča ter v upanju, da bo res prišlo kaj novega. Kar zadeva kasnejše dogodke, se nisem strinjal z energetsko politiko Zaresa. Niti me niso vključevali v strokovna telesa stranke. Govoriti o nizko- oziroma brezogljični družbi, ne da se vpraša državljane, ali si to želijo, oziroma še bolj pomembno, ali so pripravljeni to plačati, je neresno. Vsiljevati fotovoltaiko in še kaj, ah, bom raje nehal.

Kar zadeva Državljansko listo in moje donatorstvo, tudi drži, da sem plačal sto evrov za financiranje volilne kampanje mojega znanca iz Kranja. Če je to kakšen hud denar?!

V slovenski energetiki se zdi, da ste vsi po malem prijatelji in po malem sovražniki. Včasih sodelujete v poslih, drugič si nagajate.

V slovenski elektroenergetiki poznam vse. S Košorokom sva kolega, z Golobom sva bila sodelavca. Vendar sam razlikujem med službenim in zasebnim časom. Zakaj sta morala Istrabenz-Gorenje in HSE leta 2006 plačati vsak dodatne tri milijone evrov za pogodbo, ki sem jo sklenil še kot direktor Te-Tola? Zakaj bi potem imel zdaj spor s HSE zaradi plačila priključnine za ČHE Avče? Zakaj sem tožil Te-Tol zaradi neplačila omrežnine v času, ko ga je vodil HSE? Zakaj nisem sklenil pogodbe za zagotavljanje terciarne rezerve z Genom I? Zato, ker ločujem službeno od zasebnega!