Tiskane izdaje
Ravnanje z državnim premoženjem je po njegovem bolj varno pod budnim očesom novega nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga.
Kmalu bo minilo leto dni vlade. V njej je precej političnih novincev in tudi nekaj starih mačkov. Kako bi ocenili njeno delovanje?
Zdaj se že kaže, da smo utečeni. Na začetku pa se je videlo, da vsi ministri, državni sekretarji in drugi visoki funkcionarji niso povsem poznali obrti. Politika namreč terja znanja in veščine, da so zakoni napisani na pravilen način, da so ustrezno sprocesirani, da se pogajanja pravilno vodijo, da se doseže kompromis med različnimi skupinami. Novinci vseh teh veščin nimajo in rabijo neko učno obdobje, zato je pomembno, da mandat vlade traja štiri leta in da je politika pri svojem delu učinkovita. Pri kolegih opažam, da so se obrti zdaj priučili, tako da različna pogajanja in usklajevanja potekajo precej bolj gladko. Zdaj pa je pomembno, da bo mandat zdržal vsa štiri leta, pa ne zaradi nas, ki sedimo v vladi, ampak ker je politična stabilnost ključna, da se bodo pozitivni gospodarski trendi v državi nadaljevali.
Katere so bile po vašem zamujene priložnosti v tem letu?
Želel bi si, da bi vlada nekatere odločitve sprejela takoj po imenovanju. Predvsem novo konstituiranje nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, kar smo naredili šele pred kratkim. Če bi jih imenovali že na začetku mandata, bi bili gospodarska rast in trendi še bolj pozitivni.
Kot izgubljeno priložnost vidim razpravo o starem privatizacijskem paketu. Kvalitetne razprave o prodaji državnih podjetij nam ni uspelo odpreti ne v času koalicijskih pogajanj ne kasneje, ko smo koalicijskim partnerjem skušali dopovedati, da ima Slovenija pravico do svojega mnenja o tej zadevi. Glede na to, da so se gospodarski kazalci precej spremenili, odkar je nastal spisek 15 podjetij, mora biti Slovenija toliko samozavestna, da lahko kakšno stvar v dogovoru z evropskimi partnerji tudi spremeni. Privatizacija samo zaradi privatizacije je nesmiselna, lahko pa je pozitivna, kadar prinaša partnerstvo, delovna mesta in razvoj.
Glede nadzornikov ste slišati zadovoljni. Bi dali roko v ogenj zanje?
Nadzornike smo na vladi sprejeli v paketu. Predstavljeni so nam bili njihovi življenjepisi in iz teh sklepam, da so kompetentni ljudje. Verjamem, da bo z njihovim delom državno premoženje bistveno bolj učinkovito upravljano. Učinkovitost pa se ne meri po številu menjav direktorjev družb ali zgolj po prodaji državnega premoženja. Bistvo upravljanja je, da dobiček iz tega premoženja raste. Še vedno je 11 milijard evrov državnega premoženja v kapitalskih naložbah, in če bi imeli tak donos, kot ga imajo francoska državna podjetja, bi vsako leto v proračun dobili nekaj sto milijonov evrov dividend. Te bi država lahko koristno porabila za javni sektor, za kvalitetno javno zdravstvo in šolski sistem ... Vendar tega denarja ni bilo, ker se tega od upraviteljev državnega premoženja ni nikoli jasno zahtevalo.
Torej od uprave SDH terjate boljše rezultate, sicer pričakujete, da jo bodo nadzorniki zamenjali?
Nadzornike je imenovala vlada, odločitev je bila torej politična, seveda na podlagi strokovnih predlogov, in nima smisla bežati pred to odgovornostjo. Ni dobro, da ima politika preveč pristojnosti v gospodarstvu, toda tam, kjer jo ima, se mora izpostaviti in stati za svojimi odločitvami. Nadzorniki pa so dolžni oceniti, ali trenutna uprava SDH deluje ustrezno in učinkovito.
Pred volitvami ste tesneje sodelovali z Desusom, o privatizaciji ste imeli podobno mnenje, zdaj pa se ta stranka bolj prilagaja SMC. Kako komentirate ta preobrat?
Socialni demokrati želimo voditi konsistentno politiko. Da tisto kar rečemo, tudi naredimo. Zastopamo tako mlade kot zaposlene in tudi upokojence, ker na državo gledamo celovito. Desus nagovarja ožji segment državljanov in kot tak uresničuje nekatere svoje želje. Izkušnja iz vlade pa je, da imamo njihovo podporo pri projektih, ki jih pripravimo v SD.
Vse od afere Veberkom do propada prodaje Telekoma je bilo v koaliciji čutiti napetosti. Kako blizu odhoda ste bili ob aferi, ki je odnesla vašega ministra?
Predlog za zamenjavo Janka Vebra smo ocenili za nestrokovnega in napačnega. Verjamem, da intimno tudi predsednik vlade Miro Cerar spoznava, da je naredil napako, ker ni bilo pravno enoznačnih mnenj, ali je minister sploh naredil kaj narobe. Torej je bila zamenjava politična odločitev. Poleg tega je bil Veber dober minister, in dobrih ministrov se ne zamenjuje zato, ker si tako želi opozicija ali pa ker si ena od vladnih strank želi biti v dobrih odnosih z opozicijo. Ob zamenjavi smo v stranki opravili resno razpravo o tem, ali zapustimo vlado ali ne. Odločitev, da ostanemo, je bila enoglasna, tudi zato, ker je tako menil podpredsednik stranke Janko Veber.
Za prodajo Telekoma je na koncu precej odkrito navijal tudi premier Cerar. Kako ste razumeli to njegovo stališče?
Pomembno je, da politiki delujemo tako, kot javno obljubljamo. Če torej politika obljublja, da ne bo vplivala na poslovne procese in prodajo podjetij, bi morali to tudi v praksi upoštevati. Vlada sicer ne sme bežati pred svojo odgovornostjo, ki jo ima kot skupščina SDH. Če se vprašanje, ali prodati ali ne, pojavi na skupščini, mora vlada o tem sprejeti odločitev.
Zakaj je propadla prodaja?
Po mojem je propadla v trenutku, ko je bil v igri samo še en ponudnik, kar bi morala ugotoviti tudi uprava SDH. Nemogoče je premoženje dobro prodati, kadar ima kupec občutek, da ima monopolni položaj. V takih primerih, tako je bilo tudi pri Telekomu, je pogodba o prodaji pisana v korist kupca. Poleg tega, da je bila cena nižja od pričakovane, so bila v pogodbi zapisana jamstva države, ki jih lahko potrdi samo državni zbor. Tolmačenje naložbenega sklada za strateškega lastnika je bilo prav tako napačno.
Vseeno je čudno, da se je Cinven ob nizki ceni nazadnje umaknil.
Izkazalo se je, da je bila tudi ta nizka cena za kupca previsoka in da je šlo za špekulativnega kupca.
Ali pa je ugotovil, da je vreča brez dna?
Telekom je dobro podjetje z boniteto A. Seveda je tudi od te uprave treba zahtevati, da deluje učinkovito in z dobičkom.
V naši stranki nimamo ideološkega stališča do vrste lastnine. Ideološko stališče imajo tisti, ki trdijo, da je dobra samo zasebna lastnina. Po našem mnenju je lahko gospodarska družba uspešna ali neuspešna, če je v državni ali zasebni lasti.
Telekom bo moral v prihodnjih letih odpustiti skoraj tisoč ljudi, tudi zaradi državnega oziroma političnega vpliva na družbo, ki je jemal energijo za razvoj.
Se strinjam. V Sloveniji je prevladovalo prepričanje, da je državna lastnina dobra, ker so se potem direktorji počutili bolj varne, ker državni lastniki ne pazijo tako dobro, da so dobički zadovoljivi. V ta podjetja pa je politika pogosto zaposlovala svoje ljudi. Oboje je napačno. Zato smo socialni demokrati tesno sodelovali pri pripravi strategije upravljanja državnega premoženja, ker menimo, da država lahko ima svoje premoženje, vendar mora jasno zapisati pričakovane poslovne uspehe teh družb. Potem je namreč jasno, kdaj lahko tudi državni direktorji dobijo nagrado za poslovni uspeh in kdaj je čas, da se kakšen poslovi. O zamenjavi torej ne odloča politika, ampak poslovni rezultat.
Kako komentirate namero sklada Apollo, ki je v Sloveniji že kupil NKBM, da bi dokapitaliziral Telekom, verjetno z vizijo, da bi sodeloval pri nakupu Telekoma Srbija?
Najprej naj povem, da je prodaja NKBM po tako nizki ceni zelo dvomljiva. Tudi v tem primeru je bil samo en kupec. Po logiki dobrega gospodarja bi morali tak prodajni postopek v trenutku ustaviti. Zdaj pa je monopolni kupec iztržil monopolno rento, namesto da bi jo dobil prodajalec oziroma država. Rezultati bodo pokazali, ali gre za dobrega lastnika.
Za Telekom pa si želim, da se upravi nekaj časa ne bi bilo treba ukvarjati s prodajo, ampak bi samo upravljala podjetje. V SD predlagamo, da se po letu dni od sprejetja strategije o upravljanju državnega premoženja razmisli, ali naj se Telekom uvrsti na listo upravljanja državnega premoženja.
Od vseh privatizacijskih zgodb je verjetno najbolj boleča prodaja Mercatorja. Zakaj vam, tudi kot ministru, tega ni uspelo preprečiti?
Kmetijski minister ne more vplivati na prodajo podjetij oziroma ima vpliva toliko, kolikor mu drugi prisluhnejo. Privatizacija se ni zgodila zdaj, ampak v prvi vladi Janeza Janše. Potem smo spremljali neuspešno tajkunsko zgodbo, nazadnje pa vmešavanje slovenskih bank v prodajo. Zanje bi tako ali tako težko rekli, da so ali da dobro delujejo.
Kot kmetijski minister sem z argumenti ves čas opozarjal, da bo prodaja Mercatorja gospodarskemu subjektu z nestabilno lastniško strukturo in hkrati neposrednemu tekmecu, ki proizvaja tudi hrano, škodljiva za Slovenijo. Kupec ima namreč legitimni interes, da več prodajnih površin namenja svojim proizvodom, kar pomeni, da se morajo standardni umakniti. Žal me niso poslušali, zdaj pa lahko iz splošnih statističnih podatkov in že med vsakodnevnim obiskom trgovin vidimo, da so se moje napovedi uresničile. Vendar sem bistveno manj zaskrbljen kot pred petimi leti, kajti v Sloveniji imamo nove trgovske sisteme in opazno se je okrepil občutek državljanov, da morajo iskati lokalno pridelano hrano. Tako ni več od lastnika odvisno, kateri proizvodi so na trgovskih policah, ampak to narekujejo potrošniki. Opažam, da nekateri trgovski sistemi hitro povečujejo delež slovenske hrane, kar mi potrjujejo proizvajalci. Načrtno ozaveščanje je dalo zelo dobre rezultate.
Po Agrokorjevem prevzemu Mercatorja je v živilski industriji opazna težnja po združitvah, prevzemih oziroma izrinjanju manjših proizvajalcev, ker se velik poslovni sistem hoče dogovarjati samo z velikimi dobavitelji.
Podatki kažejo, da se manjši proizvajalci težje uveljavljajo na prodajnih policah, kar se opazi tudi v praksi. Po drugi strani pa se zdaj izvaža že 23 odstotkov vse proizvodnje hrane, in to po konkurenčnih pogojih. Proizvajalci so se naučili, da je izredno tvegano biti odvisen od enega kupca, zato so razpršili prodajo, delno tudi v tujino in na netipične trge. Primer je izvoz vina na Kitajsko, kjer dosega celo zelo dobro ceno.
Zadnja leta se krepi občutek, da naša podjetja prevzemajo hrvaške družbe. Je plod neke ksenofobije ali je upravičen?
Seveda je dobro biti na svoji zemlji gospodar, kar pri lastnikih kmetijskih zemljišč še vedno smo. Za podjetja, ki so v drugem koraku privatizacije doživela neuspešne tajkunske prevzeme, pa so bile potem izsiljene prodaje po prenizkih cenah. Premalo se je iskalo strateške vlagatelje iz širšega evropskega prostora. Kot kupci so nastopali tisti, ki so malo bolje poznali Slovenijo, v nekaterih primerih se je pri teh nakupih kazal politični interes. To obdobje se končuje, ker se tudi Slovenija zaveda, da je lastništvo podjetij pomembno. Zato je velik dosežek sprejeta strategija upravljanja, ker je na začetku kazalo, da bo to samo strategija razprodaje državnega premoženja. Upam, da je v politiki razširjeno prepričanje, da moramo biti tudi Slovenci lastniki slovenskega premoženja.
Kako komentirate nedavno dokapitalizacijo Perutnine Ptuj? S tem je dejansko dobila novega lastnika, ki bo preostale deleže, tudi od kmetov in kooperantov, kupoval po nizki dokapitalizacijski ceni za delnico.
Dobro je, da država, ki ima sicer manjši delež v družbi, ni bila spet vodilna pri prodaji. Perutnina Ptuj je še eno podjetje, ki so ga hoteli prevzeti menedžerji z denarjem, ki ga nimajo. Po neuspehu se je iskalo novega lastnika. Z novim vlagateljem ima Slovenija dobre izkušnje v jeklarski industriji. Tudi za Perutnino je ponudil dvakrat višjo dokapitalizacijo, kot so zahtevale banke upnice. Kot minister, pristojen za prehrano, pa si želim, da bo to ostalo podjetje s sedežem v Sloveniji, da bi imeli dovolj virov za razvoj, kajti prehranska industrija mora nenehno vlagati v tehnološke izboljšave in v trg. Poleg tega si želim, da bi se povečalo število zaposlenih in število kmetov, ki delajo za Perutnino Ptuj. Zdaj imajo približno dvesto kooperantov.
Pri prodaji Pivovarne Laške in Radenske so bili skupaj s podjetjem prodani tudi vodni viri.
SD je že v prejšnji koaliciji aktivno sodeloval pri pripravi spremembe ustave, ki bi določala, da je ne samo vodni vir, ampak upravljanje s pitnim vodnim virom javno. Pobuda je bila zdaj ponovno vložena v državni zbor, ker so izkušnje s privatizicijo naravnih virov iz Evrope in drugih delov sveta izrazito negativne. Privatizacija ni samo prodaja, ampak tudi javno-zasebno partnerstvo in podeljevanje koncesij, ker se pogosto izkaže, da je tisti, ki prejme koncesijo, čez nekaj let izredno usposobljen, tistemu, ki jo podeljuje, pa zmanjka znanja, da bi lahko deloval v javno korist.
Želje po privatizaciji javnega so povsod. Zelo me skrbi velika želja po privatizaciji javnega zdravstva. Gonjo proti slovenskemu zdravstvu, ko različni ljudje kar naprej govorijo, kako je vse zanič in slabo, razumem kot obliko pritiska, da bi se zdravstveni sistem privatiziral. Slovensko zdravstvo je v resnici na zelo visoki ravni, sistemsko nadpovprečno uspešno, občasne ekscese pa je pač treba sproti hitro reševati.
Nadzor nad nevrološko kliniko vas demantira, saj je pokazal sistemske, organizacijske in druge napake, da se je lahko zgodil primer Radan.
Kaže, da se je za to dogajanje dolgo vedelo in da dolgo nihče ni hotel ukrepati, kar je katastrofa. Te anomalije bi bilo treba nemudoma odpraviti, ne pa še kar čakati na razna poročila. Tovrsten način delovanja je namreč voda na mlin privatizaciji zdravstva. Zato sam in tudi naša stranka podrobno spremljamo delo ministrice Milojke Kolar. Ministrica ima vso našo podporo, ko brani javno zdravstvo.
V intervjuju za Mladino ste dejali: »V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija«. Podobno razmišlja samoodstopljeni veleposlanik v Zagrebu Aleksander Geržina. Ali imate drugačen pogled na zunanjo politiko kot resorni minister in kot vaš nekdanji strankarski in vladni šef, zdaj pa predsednik države Borut Pahor?
Predsednik države se zelo dobro zaveda, da balkanski način reševanja sporov, značilen v času nekdanje Jugoslavije, postaja nevaren za stabilnost na zahodnem Balkanu. Zato je bil Pahor zelo aktiven in v nekem trenutku tudi vezal svojo politično usodo na sprejetje arbitražnega sporazuma. Sprejetje tega sporazuma štejem za eno največjih dejanj v zgodovini samostojne Slovenije. Našel se je model za sprostitev napetosti med državama, ki ga je tudi EU prepoznala kot edinega možnega. Zdaj se borimo za nadaljevanje arbitraže in za stabilnost v regiji. Treba pa je povedati, da je nepričakovanih dogodkov na zunanjepolitičnem področju več, kot bi si želeli, vključno z odstopom Aleksandra Geržine. To me je presenetilo tudi zato, ker je zunanji minister zanj zastavil svojo besedo in ugled pri predsedniku vlade, ki je povsem prevzel njegovo mnenje, da so kandidati za veleposlanike dobri in da razni očitki ne držijo. Potem je predsednik vlade zastavil za veleposlanike tudi svoj vpliv, tako da ministrski zbor ni odpiral teme o primernosti posameznih kandidatov. Geržinov odstop načenja marsikatero vprašanje, na katera bomo v prihodnjih tednih morali dobiti odgovore.
»Floskule o dobrih sosedskih odnosih« trosi predsednik države.
Predsednik države se trudi, da bi arbitražni sporazum ostal pri življenju, ker je prvi, ki se najbolj zaveda, zakaj je to pomembno. Dobro je, da predsednik države daje pozitivna sporočila, kar vpliva na odnose med državama. Operativni politiki pa se moramo zavedati, da slepo zaupanje ni vedno produktivno. Treba je vedeti, da imajo sosednje države svoje interese v tem prostoru in da uporabljajo tudi nedovoljene metode.
Begunska kriza se čez Balkan širi v srce Evrope. Kaže pa, da Evropa ne zna reagirati »evropsko«.
To je humanitarno vprašanje. Ti ljudje so na begu tudi zaradi ravnanja Evrope, ki je imela ponekod aktivno vlogo, drugje pa je pasivno opazovala, kako je nestabilnost v nekaterih državah prerasla v resne konflikte. Evropa se zdaj nima pravice čuditi in obtoževati drugih svetovnih velesil, ker je bila zraven. Zato mora reševati akutne težave. Upam, da se bo začela obnašati kot sila, ne samo kot gospodarska, ampak kot politična in v ozadju tudi kot vojaška, da pomaga skrbeti za stabilnost zunaj svojih meja, sicer bo vseskozi pod pritiskom beguncev. Evropa sicer ima zmožnosti za sprejem in integracijo beguncev, vendar mora biti to porazdeljeno med vseh 28 članic. Zdajšnji pristop se je izkazal za nepravilnega, zato mora to hitro popraviti. Trenutni predlog je ustanovitev tamponskih con, ki je verjetno nujen, vendar premalo ambiciozen. Evropa sicer ima načrt odgovora za preganjanje organiziranega kriminala za tihotapljenje beguncev, vendar o podrobnostih ne smem govoriti.
Trenutni val beguncev je drugačen od naslednjega, ki bo prišel. Zdaj so to razmeroma premožni in izobraženi ljudje, v naslednjem pa bodo ljudje, ki bodo še v hujši stiski.
Kam pluje vaša stranka pol leta po tem, ko ste bili na kongresu potrjeni za predsednika?
Kot vršilec dolžnosti sem postal predsednik šest tednov pred volitvami. Rezultat na volitvah ni bil dober, dobili smo le šest poslancev. Stranko smo potem na lokalnih volitvah stabilizirali, saj smo bili zmagovalci na levici in tudi obdržali število naših županov. Mislim, da bomo v prihodnje, če se bodo nadaljevali pozitivni gospodarski trendi, večje zaupanje dobile stranke, ki ne dajemo velikih, neuresničljivih obljub, ampak bomo ponujale izdelane predloge potrebnih projektov. Zato smo okrepili delovanje strankarskih strokovnih odborov, poskrbeti pa moramo, da bo mnenje naših strokovnih odborov bolj slišano v javnosti, da bo ta vedela, kako stranka razmišlja o političnih in družbenih vprašanjih.
V stranki se slišijo nezadovoljni glasovi, da ste premalo aktivni v javnosti, da premalo vneto zagovarjate strankarska stališča … Kako jim odgovarjate?
Da smo del vladne koalicije, kar pomeni, da se stališča med strankami ves čas usklajujejo. Tako ni modro vseskozi ponavljati razlik med nami, ker mora vlada navzven delovati čim bolj enotno. Zato smo se odločili, da skrbimo predvsem za stabilnost vlade in da se včasih, ko bi morda morali biti bolj glasni, držimo nekoliko nazaj. Ne reagiramo niti, če kateremu od koalicijskih partnerjev uide kakšna nepotrebna beseda, ampak mu to povemo na štiri oči. Prepirov v slovenski politiki je bilo zadnja leta preveč, treba je umiriti strasti.
Glede na redkobesednega predsednika vlade se verjetno niti ni treba veliko odzivati.
Imam izkušnje z različnimi predsedniki vlad in jih ocenjujem po tem, kako verodostojne so njihove besede. Pri sedanjem cenim njegov politični slog in zavedanje, da je prepirov preveč in da je naloga politikov, da v Sloveniji popravimo splošno. Čez čas, ko se bodo vrstili pozitivni dogodki v gospodarstvu, bo optimizem zajel celotno družbo, potem pa je vse lažje.
Kaj pravite na strankarske rejtinge? Po anketah vas prehiteva ZL.
Po nekaterih anketah smo pred njimi. Po večini pa bi zdaj najmanj podvojili število poslancev, vendar so edina prava anketa volitve. Seveda poslušamo njihove predloge, in če so dobri, jih podpremo, upam, da enako deluje tudi ZL.
Čemu pripisujete gospodarsko rast?
Začela se je že v času vlade Alenke Bratušek. Ta je najprej doživela strahovit padec gospodarstva, dostop do denarja je bil takrat izredno otežen. Te težave nam je uspelo rešiti in v podjetja se je vrnil optimizem, da so začela bolj pogumno načrtovati posle. V vladi Mira Cerarja smo nekatere ukrepe ustrezno nadaljevali, predvsem pa smo ustvarili stabilno politično okolje. Podjetja se ne sprašujejo toliko, ali se bo spet zgodilo kaj nepredvidenega, ampak se koncentrirajo na posel.
Vseeno pa kljub nekoliko boljšim številkam s sedanjim stanjem nismo zadovoljni. Treba je prisluhniti gospodarstvenikom. Pa ne tistim, ki so vedno glasni, da je treba samo zmanjševati stroške in plače, temveč tistim, ki se redko oglašajo, to so izvozniki. Oni so gonilo Slovenije. Govorijo pa nam podobno kot resni tuji investitorji, da naj se zakonodaja, ki vpliva na gospodarstvo, spreminja zelo počasi, ker se bojijo poslovnega okolja, ki se spreminja. S tem ne mislijo samo na spremembe davčnih stopenj in ukinjanje ali uvajanje novih davkov, ampak tudi na to, kako se v državi vodijo pravni posli.
Dejstvo je, da imamo težavo na davčnem področju. Ne drži trditev, da je davčna obremenitev v Sloveniji nadpovprečna, je čisto povprečna. Težava je nesorazmerna obdavčitev, ker so rezultati iz premoženja premalo obdavčeni, preveč pa je obdavčeno delo. To razmerje so z davčno reformo nedavno spremenili v Avstriji, kjer so ugotovili, da je ekonomsko bolj uspešno za državo, če ljudje lahko več trošijo. V SD menimo, da je treba razbremeniti srednji sloj in drugod povišati davke.
Minister Dušan Mramor je ob rasti BDP opozoril, da je treba paziti, da ne bo šel denar po ustaljenih poteh in da morajo od tega nekaj imeti tudi mladi. Kakšno prihodnost imajo naši mladi?
Morda je v javnosti občutek, da smo si socialni demokrati in minister Mramor pogosto v laseh, pa moram povedati, da se povsem strinjamo o tem, da država lahko troši samo toliko, kolikor ustvari. V preteklosti nismo tako živeli, zato imamo te??ave, toda takojšen prehod na takšen način življenja bi bil tako hud napad na javne blagajne in storitve, da bi ljudje izgubili velik del pravic, potrebnih za dostojno življenje. Pri sprejemanju fiskalnega pravila smo se z ministrom Mramorjem zelo hitro dogovorili o postopni uveljavitvi. Drugo pa je, da se v dobrih časih naredi zaloga, tako da ob političnih ali ekonomskih krizah v prvem koraku tega ljudje ne čutijo in da javni sistemi nemoteno delujejo. Ko smo se v koaliciji to dogovorili, je za nas postalo fiskalno pravilo povsem sprejemljivo.
Zdaj prehajamo v obdobje, ko se bodo prilivi povečevali, jasno pa je, da bodo zrasla tudi pričakovanja, ker so potrebe zelo velike. Ne samo da si želimo še boljših javnih storitev, da bodo pričakovanja po večjih plačah, treba se je tudi zavedati, da smo zelo slabo vzdrževali cestno omrežje, ki razpada. Stroški obnove bodo strahoviti. Opazujem željo pristojnega ministra, da bi izboljšal stanje v državi, a vsak tak ukrep za sabo potegne silne milijone evrov. Podobno je v kulturi, kjer ni denarja za vzdrževanje kulturnih spomenikov in podporo kulturnih delavcev. Zaradi naše majhnosti pa se kot narod veliko bolj definiramo skozi kulturo kot kakšni večji narodi. Predvidevam, da je minister Mramor hotel opozoriti na te želje in potrebe, ki jih bo treba še vedno brzdati.
Kaj bodo imeli od tega mladi?
Mladi potrebujejo delo, zato je pomembno, da se prekine praksa nezaposlovanja v javnem sektorju, da tudi mladi dobijo tam priložnost. Od gospodarske rasti bodo sicer imeli največ mladi tudi zato, ker so najbolj zaželeni pri tistih, ki bodo zaposlovali. Zavedam pa se, da je nemogoče stanje s prekarnim delom. Obdobje, ko smo samo opazovali in samo govorili, kako ni primerno, da teh ljudi delovna zakonodaja niti malo ne ščiti, se mora končati. Država jih je dolžna zaščititi in v SD pripravljamo projekt zajezitve in omejitve prekarnega dela. Ljudje enostavno potrebujejo pravice iz delovnega razmerja.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
