Tiskane izdaje
Dostopni so številni posnetki s poti beguncev od Grčije do Madžarske. Nosečnice rojevajo na poti, ljudje padajo v nezavest, vode in hrane ni dovolj ... Kaj je za vas ključno sporočilo družbi, ki ga ti posnetki prinašajo?
Da je Evropska unija zatajila. Jezna sem in vedno znova razočarana, saj bi z drugačnim pristopom lahko vse to preprečili ali vsaj precej omejili. Hkrati je seveda povsem človeško, da se nas dotakneta strašna agonija in beda ljudi, ki so ostali brez vsega, ki so prestrašeni, bežijo za golo preživetje ter ob tem naletijo na številne ovire namesto varne poti, ki bi jim omogočala, da se končno umirijo in nekje ustalijo. Če pomislim na posnetke utopljenih v Sredozemskem morju ali zdaj že tudi v rekah, ki jih morajo prečkati ob vstopu v države Evropske unije, sem brez besed.
Ti begunci pripadajo predvsem srednjemu, izobraženemu sloju. Je to presenetljivo za raziskovalce migracij?
Konkretnih podatkov nimam. Toda zakaj bi bilo to sploh pomembno? Človek je človek, ne glede na izobrazbo, državljanstvo in spol. To so ljudje, ki bežijo pred vojno, nasiljem, lakoto, suženjstvom, terorjem. Glede na vse deklaracije in podpisane sporazume o človekovih pravicah, zaščiti beguncev in podobno sta jim Evropska unija in svet enostavno dolžna pomagati. To je dolžnost, ki bi morala biti dojeta tudi kot politični in moralni imperativ.
Uporablja se več besed – migranti, nelegalni oziroma nedokumentirani migranti, prebežniki, begunci, ekonomski migranti, v bistvu pa gre za ljudi in mobilnost. Že izraz migracija je postal obremenjen, saj so migracije vse pogosteje razumljene kot problem. Poleg tega jih povezujejo še s problemom varnosti, kar je kontraproduktivno, saj ustvarja moralno paniko.
Prvi vtis bi torej lahko bil, da so to izobraženi ljudje, ki govorijo angleško, ampak to bi bil še razlog več, da se Evropa odpre in v njih prepozna tudi potencial.
Sprašujem vas zato, ker se zdi, da si danes vsakdo niti ne more več privoščiti biti begunec. Že za tvegano pot prek Sredozemskega morja morajo plačati nekaj tisoč evrov.
Kaj vse so ti ljudje doživeli na poti in koliko denarja so že dali ali izgubili. Prodali so vse svoje imetje. Mnogi skušajo tudi na poti zaslužiti dodaten denar oziroma nadomestiti ukradeno. Nekateri potrebujejo mesece, celo leta, da iz afriškega kontinenta sploh pripotujejo do Libije ali Maroka, od koder potem tvegajo še zadnjo, veliko, negotovo pot do Evrope. Do takrat so lahko potrošili že stotine in tisoče evrov, ker jih na poti izkoriščajo različni prekupčevalci, trgovci z ljudmi in vsi, ki v tej situaciji najdejo priložnost tako, da ponudijo svoj osebni prevoz, prenočišče ali hrano, ker v beguncih vidijo možnost za dodaten zaslužek.
Zadnja leta je število beguncev naraščalo. Lani jih je bilo v svetu 60 milijonov, kar je največ po drugi svetovni vojni. Bi torej morali predvideti zdajšnjo situacijo?
Zdajšnja situacija je za številne ljudi veliko presenečenje, čeprav se je že zelo dolgo nakazovala. Že vrsto let tako v regiji kot Afriki in drugod spremljamo migracije zaradi konfliktov, vojn ter kriz in izkoriščanja, ki imajo korenine v evropski kolonialni zgodovini in so povezani z neoliberalnim izkoriščanjem kapitalskega zahodnega sveta v smislu naravnih virov na Bližnjem vzhodu, v Afriki, Aziji in drugod.
Tudi ti ljudje imajo seveda mobilne telefone in se povezujejo prek spleta. Od tistih, ki so že v Evropi, dobivajo pozitivno sliko. Ti jim na primer sporočajo: uspelo mi je priti do Nemčije ali skandinavskih držav, poskusi po tej poti. Človeška lastnost je, kar so pokazale tudi raziskave, ko smo intervjuvali migrante in migrantke v Sloveniji, da težkih preizkušenj ponavadi ne deliš. Zgodbo olepšaš, neprijetne podrobnosti pa raje izpustiš. Predvsem moški nočejo dajati vtisa, da jim ni uspelo. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da odločitev za migracijo ni lahka in ponavadi izhaja iz položaja, ko je karkoli bolje od vztrajanja v danih razmerah.
Značilnost tokratne situacije je tudi nekakšen organizirani kaos. Države organizirajo trajektne in avtobusne prevoze, da bi spravile migrante izven svojih teritorialnih meja: v Grčiji vsak dan vozi trajekt z otokov na celino, s celine pa potem avtobusi proti meji z Makedonijo. Tudi Makedonija in Srbija omogočata prevoze. Skratka, vidimo, kako vse nacionalne države delujejo tako, da se znebijo tega 'bremena', kar je grozno, a hkrati razumljivo, saj same ne zmorejo več. Poleg tega Srbija, na primer, sploh nima azilnega postopka.
Na drugi strani migranti sami povedo, da si želijo v določeno državo EU, in še posebej države zunaj Evropske unije in schengenskega območja so se zato samoorganizirale tako, da jim tega ne preprečujejo. Tudi o Sloveniji pravijo, kot ves čas poslušamo, da je zgolj 'prehodna' in ne 'ciljna' država.
Grčija je za velik del beguncev vstopna država. Kako opravlja svojo dolžnost?
Grčija bi kot država članica EU morala urejati prošnje za azil, podeljevati status mednarodne zaščite oziroma begunca, a tega zaradi situacije, v kateri je, ni sposobna, hkrati so številke tistih, ki dnevno vstopajo v Grčijo, velike. Enako velja za Italijo in Malto, na obale katerih pride prek Sredozemskega morja največ ljudi. Solidarnosti drugih članic EU ni. Vidimo, kakšna je retorika in kako si države podajajo to vprašanje kot vroč krompir ter razpravljajo o kvotah, ne ljudeh. Nihče noče prevzeti odgovornosti in nekaj storiti.
Velike številke za eno državo, ne pa tudi za Evropo?
Dejansko je tako, ja, saj ne vidimo celotne slike. Časnik The Guardian je pred kratkim zapisal, da število beguncev, ki so letos dosegli Evropo, predstavlja zgolj 0,027 odstotka populacije, zato bogata celina zanje vsekakor lahko dostojno poskrbi. Zgolj zaradi vojne v Siriji je devet milijonov razseljenih oseb, ki so večinoma v sosednjih državah, v Libanonu je na primer našlo zatočišče več kot milijon ljudi iz Sirije, dva milijona v Turčiji. Gre torej za veliko več ljudi od tistih, ki trenutno poskušajo priti v Evropo, in ni se bati, da bi vsi prišli v EU ali Slovenijo. Ljudje si načeloma ne želijo zapuščati domov, tako kot se želijo vrniti domov tisti, ki so ga morali zapustiti. A ko to ni mogoče, bi jim moralo biti omogočeno, da si na novo zgradijo življenje.
Evropa se, ker se konflikti dogajajo v njeni neposredni bližini, ljudem, ki si želijo najti varno zatočišče, ne more umakniti, razen da gradi še višje zidove oziroma zapira meje s silo. Toda svet je danes globalen in tu so še ZDA, Kitajska in druge države, ki pa lahko zaradi geografske oddaljenosti od daleč opazujejo situacijo. A kdo so krivci za konflikte in nevzdržne situacije, ki silijo ljudi v zapuščanje domov? Med njimi je tudi EU. Reči karkoli drugega bi bilo sprenevedanje. Tako kot trditi, da Slovenija kot članica Nata, ki pošilja vojake na vojna območja ter tako sodeluje v oboroženih konfliktih, ni v vojni.
Toda v devetdesetih letih ni bilo prave volje, da bi Evropa pomagala Evropejcem – beguncem po vojni na območju nekdanje Jugoslavije. Zato je po mnenju sociologa dr. Gorazda Kovačiča še toliko manj možnosti, da bi Evropa ponudila pomoč Neevropejcem. Se strinjate?
Absolutno se strinjam. Slovenija se danes trka po prsih, da je poskrbela za begunce iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Toda njihova agonija zaradi zavlačevanja s statusom 'začasnosti' je bila velika, poleg tega je zelo veliko ljudi našlo zatočišče pri sorodnikih in prijateljih. Zdaj se ta medčloveška, humanitarna reakcija v Sloveniji spet vzpostavlja. Razmišljamo, kako lahko kot ljudje pomagamo.
Vendar bolj ko je krizno žarišče oddaljeno, večja je verjetnost, da te reakcije ne bo. Priča smo že prvim javnim pojavom napadalnosti in rasističnih predsodkov do beguncev, pa sploh še nikogar ni. Nekateri begunci imajo sorodnike, prijatelje v Evropi oziroma vsaj upajo, da jim bo kdo, ki ga poznajo, pomagal. Je pa njihovih prijateljev v državah predvsem zahodne in severne Evrope vendarle veliko manj, kot je bilo to v primeru beguncev iz BiH. Zato ostaja vse na plečih države, ki je absolutno dolžna poskrbeti za te ljudi.
Dnevno vstopi v Makedonijo tri tisoč ljudi, mejo z Madžarsko pa prestopi okoli dva tisoč beguncev. Zakaj ravno zdaj ti množični prehodi? Zgolj zaradi bitke s časom – bo njim prej uspelo prestopiti mejo ali bodo madžarske oblasti prej dokončale ograjo?
Bistvena sprememba, ki se je zgodila, je bila odločitev Madžarske za gradnjo zidu. S tem se je pot preusmerila nazaj prek balkanskih držav, te pa so se, kot rečeno, same organizirale z omogočanjem prevoza in proste poti. Hkrati so iz Nemčije prišle spodbudne informacije in več ljudi se je odpravilo na pot proti Evropi. Postavimo se v njihove čevlje – gori ti dom, umirajo družinski člani in prijatelji, bojiš se za življenje, ali pa si v nekem suženjskem razmerju, skratka, ne vidiš več prihodnosti. Odločiš se oditi drugam. Če bežiš pred neposrednim konfliktom, kot so bombe v Siriji, verjetno najdeš zatočišče v Turčiji, Libanonu, Jordaniji oziroma drugih državah v regiji. Tam nekaj časa počakaš, ker upaš, da se bo situacija doma uredila.
To je ta absurdna človeška ironija upanja – čeprav si soočen z dejstvi, da je stvar zelo resna, še vedno upaš, da se bo uredila. Verjetno so ti ljudje najprej zelo dolgo upali, da se bodo lahko vrnili domov. Ko pa enkrat uvidiš, da tu, kjer si, ni mogoče vztrajati, se odločiš iti naprej. Odločitev za dolgo pot nekaj časa zori, a ko se enkrat odločiš, greš. Zid ali reka za večino zato pomeni zgolj oviro na poti, ne pa konca prizadevanja za boljše življenje.
Ravno o tem govorijo številni.
Poznamo notranjepolitično situacijo, njihov diskurz, vemo, da je Madžarska ena najbolj skrajno nacionalističnih in rasističnih držav, tega niti ne skriva. Ampak Madžarska ni edina. To je v govorici ministrskega predsednika Velike Britanije, Slovaške, to je slišati marsikje. Pojavljajo pa se tudi absurdi, ko zapirajo meje, kjer jih dejansko že dolgo ni več, na primer med Italijo in Francijo ter Francijo in Združenim kraljestvom.
Omenili ste nujnost varnega koridorja. Zakaj ga še ni?
Ker bi to pomenilo, da se je Evropa odprla. Prav tako se zastavlja vprašanje, v kateri državi bi se koridor končal. Bo imel ena ali več vrat na izstopni strani? Koliko? Osemindvajset, kot je članic? Kanclerka Angela Merkel je izjavila, da so vsi, ki bodo prišli v Nemčijo, dobrodošli; Nemčija jim bo dovolila, da ostanejo na njenem ozemlju, jih integrirala v družbo. Ampak zgolj tistim, ki bodo prišli do nje. Toda zakaj Nemčija ne omogoča tem ljudem, da pridejo? To je sprenevedanje. Omogočamo vam super življenje, ampak samo tistim, ki vam bo uspelo priti do nas, če umrete na poti, se nas to ne tiče.
Navedli ste nekaj vprašanj. Odgovore bi morali zapisati v skupno migracijsko politiko EU. Je ta sploh možna?
EU je skupek različnih držav, ki imajo kljub zavezam še vedno različne nacionalne pristope, predvsem v smislu implementacije migracijskih in integracijskih politik. Tudi v načinu urejanja prošenj za azil so razlike. Pri tem bi res morali biti enotni. Poglejmo primer Irske, kamor, ker gre za otoško državo, ne pride veliko beguncev. Pred kratkim je odmeval primer, ko so mladega fanta iz Afganistana kljub temu vrgli v ječo. Nekaj tednov so ga obravnavali kot kriminalca, čeprav ni govoril angleškega jezika in je bilo očitno, da potrebuje pomoč.
Zato je ključno, da tudi v Sloveniji, ko govorimo o migracijah in beguncih, nehamo poudarjati vprašanje varnosti. Vsaka država ima zelo dobre varnostne službe in te naj se s tem ukvarjajo molče. Poudarjanje varnostnega diskurza v javni govorici ima namreč kaj hitro lahko nasprotne učinke, saj migrante dehumanizira in napačno prikazuje kot nevarne. V Sloveniji že opažamo ta efekt.
V sredo je premier Miro Cerar, ko je poudarjal, da je Slovenija pripravljena na morebiten prihod beguncev in da se zaveda njihovih stisk, povedal tudi, da bodo zagotovili, da 'ta zadeva ne bi povzročila nekih motenj v naši državi'.
Ne zavedamo se, kakšno terminologijo uporabljamo, ko govorimo o beguncih: poplava, valovi, naval migrantov, nevarnost, problem, kriza, motnja ... Vse to nezavedno ustvarja negativno ozračje. Begunci s transparenti ne podajajo le odgovorov na vprašanja, pri čemer so rešitve v bistvu res zelo preproste – zagotovite nam varno pot –, temveč nam jasno sporočajo, da oni niso nevarnost, temveč so v nevarnosti. Boleče je, kako jih Evropa obravnava. Čez deset, dvajset let se bomo spet spraševali, zakaj bodo otroci, ki odraščajo v teh razmerah, gojili zamero.
Stvari so preproste, samo politične volje ni. Drugačna politika je absolutno mogoča in nujno potrebna, sem pa zelo pesimistična. Mislim, da se kaj dosti ne bo spremenilo. Potrebujemo velike spremembe, od katerih smo še zelo daleč. Treba je spremeniti globalno in generalno politiko in začeti razmišljati, ne le kako se bomo z begunci, ki so tu, ukvarjali, ampak kako sploh dojemamo mobilnost ljudi. Zakaj govorimo o mobilnih menedžerjih in o prostem pretoku delovne sile, po drugi strani pa zapremo meje. Torej o odprtosti in enakosti govorimo le, kadar nam koristi. In to je problem, na katerega niso imune niti višegrajske oziroma postsocialistčne države, tako imenovane nove članice.
Vsi vemo, kakšen je odnos do poljskih priseljencev v Veliki Britaniji – slab, poniževalen. In kakšne zahteve slišimo zdaj od Poljske, Madžarske, Slovaške pri sprejemanju beguncev? Samo kristjane, samo nekaj deset, samo tiste, ki jih bodo sami izbrali. Seveda gre za širše vprašanje nacionalističnih in rasističnih predsodkov, etnonacionalizma in tega, kako prihajamo do izgradnje nacionalne identitete, a v oči bode popolno umanjkanje perspektive, ki bi bila sposobna dojeti paradoksalnost tega pogojevanja. Etnonacionalizem je prisoten povsod, ampak etnonacionalizem in rasizem ne smeta biti del politik. Pa sta in problematično je, da ju ne prepoznavamo kot taka.
Potrebujemo velike spremembe, od katerih smo še daleč, pravite. Akcija pa je potrebna takoj zdaj. Kakšna?
EU se je lotila vprašanja migracije skoraj izključno z vlaganjem v nadzorovanje meje. Še zdaleč seveda ni edina. Velik del sredstev gre v različne vedno bolj izpopolnjene tehnologije nadzora, zelo malo pa za implementacijo mehanizmov tako imenovane integracije. Evropska komisija uradno definira integracijo kot dvostranski odnos. Problem je, ker ni. Gre zgolj za vprašanje, kako se begunci prilagodijo 'nam', in če se ne, jih ne sprejmemo. Slovenija na primer ponuja tečaj slovenščine zgolj na začetni ravni. Pa čeprav se ljudje želijo naučiti lokalnega jezika, sami prepoznavajo potrebo po komuniciranju v lokalnem okolju in čimprejšnji vključitvi vanj.
Zakaj ne pripoznavamo tudi uporabe angleščine ali srbskega, hrvaškega oziroma bosanskega jezika, kar je brez težav dovoljeno recimo poslovnežu iz Avstralije ali uspešni zvezdi iz Velike Britanije. Ljudem je treba omogočiti predvsem zaposlitve, izobraževanje in namestitev. Tudi politično participacijo, da se njihov glas sliši in da prisluhnemo, kaj nam imajo povedati. Integracija naj bi potekala v dialogu z njimi, to, kar se zdaj dogaja, je še vedno predvsem asimilacija. Celotno breme, ali bodo begunci sprejeti v družbi ali ne, prelagamo nanje.
Hkrati bi bilo treba državam, ki zaradi geografske lege izkusijo večji prihod ljudi, pomagati v smislu sredstev in znanja. Treba je vzpostaviti infrastrukturo.
Kaj pa v Sloveniji? Smo pripravljeni?
Julija je vlada sprejela kontingenčni načrt, ki je na prvi pogled zelo specifičen, predvideva tri različne faze odziva, odvisno od tega, koliko ljudi bi prišlo. Problem vidim v tem, da od takrat do danes nihče ni pripravil načrta za morebiten prihod več kot nekaj sto ljudi. Vztrajanje zgolj pri sledenju zakonskim obveznostim vidim kot kratkovidno, bojim se, da bomo priča podobnim slikam, kot jih zdaj gledamo v Srbiji in Makedoniji. Zares upam, da se motim. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je tudi, da ljudje na lokalni ravni, na primer iz določenega centra, ki je v vladnem dokumentu omenjen kot kraj za nastavitveno možnost, o tem nič ne vedo.
Potreben je tudi aktivacijski načrt, da se stvari, ki jih gledamo na posnetkih iz Srbije, ne bi ponovile. Treba je imeti pripravljeno vodo, medicinsko pomoč, obleko in podobno. Veliko delo tu opravljajo humanitarne in nevladne organizacije, ampak ne sme se zanašati nanje, to so obveznosti države. Humanitarne organizacije in nevladni sektor so le podpora.
Govori se samo o azilnih domovih.
Ja, zakaj vedno razmišljamo o totalitarnih institucijah? V Grčiji so jih na primer čez noč kar zaklenili na stadion. Pomembno je, da v ukrepih ne ostajamo zamejeni zgolj na to, kar si nekdo v pisarni nekega ministrstva, komisije, ali kateregakoli evropskega organa zamisli, temveč je treba poslušati tudi ljudi na terenu, nevladne organizacije, migrante ter na drugi strani lokalne politike, policiste, zdravstveno osebje. Kakšne so njihove izkušnje, nasveti, predlogi, potrebe, na kaj opozarjajo? Naloga vlade je tudi jasna in redna komunikacija, ki omogoča pripravo lokalnih akterjev – tudi zato, da se župani ne bodo rasistično odzivali, da se ne bo ponovil Ambrus. Treba je poskrbeti za koordinacijo, večina problemov namreč izvira iz strahu, nepripravljenosti in preobremenjenosti. Pripraviti se moramo, ne pa samo gasiti požarov.
Kako potekajo te priprave? Nam ne bo treba gasiti požarov?
Načrt je korak v pravo smer, vlada se je zdaj končno sestala tudi z nekaterimi nevladnimi organizacijami. Prav je, da ne razmišljamo o povečevanju sredstev za gradnjo zidov pri Dragonji, ampak da se pogovarjamo, razmišljamo, iščemo rešitve. Nevladne in humanitarne organizacije smo se povezale in se dogovorile za usklajeno delovanje. Vse to je ključno.
Je tudi po vašem možen scenarij, kot ga je omenil obramboslovec dr. Klemen Grošelj, da bi begunci že ta teden prišli v Slovenijo?
Če bom rekla 'lahko', bo sledila panika, če bom rekla 'ne', bom izpadla naivna. Absolutno se moramo obnašati, kot da lahko, in biti na to pripravljeni, četudi jih nikoli ne bo ali bodo prišli čez mesec dni.
Zakaj je za Slovenijo prihod beguncev priložnost?
Mi še vedno ne vidimo migracij kot priložnost. Na spletni strani nekega medija imamo na primer prispevek o alarmantni demografski sliki, kako se družba stara in kako je vedno manj otrok, na drugi strani pa tekst o migracijah, česar ne znamo povezati. Človek, ki ga zelo cenim, saj ima pronicljiva zdravorazumska stališča, mi je rekel, karikiram seveda: Odprimo meje, sprejmimo dva milijona migrantov, dajmo vsem službo in bomo rešili slovenski pokojninski sistem.
Ne smemo se zapirati v svoj svet, ampak na primer razmišljajmo o počitnicah, ki jih kot prostovoljci preživimo v enem od begunskih središč. To so odlične počitnice, predvsem šola za mlade, veliko se naučiš, srečaš se z ljudmi, ki so enake starosti, ki poslušajo enako glasbo, razlikujemo pa se v tem, da so njim na streho hiše vrgli bombo. To je tisto, kar ljudem odpre obzorje. Dokler jih bomo obravnavali kot številke, nevarnost, problem, ne bomo sposobni empatije.
Kako bi Slovenci sprejeli begunce?
Zdajšnja situacija je pokazala, da se ljudje v glavnem odzivajo s pozitivnimi čustvi, naklonjenostjo, pripravljenostjo pomagati. To pomeni, da se a priori na prišleke ne odzivamo negativno. Po drugi strani pa je vedno določen odstotek populacije, ki so mu blizu skrajna desničarska, netolerantna, sovražna čustva. Problem je, če se to izrabi za politično mobilizacijo. Ta potencial je v tej situaciji po krizi, glede na globalne spremembe, neoliberalno logiko kapitala, zelo velik in zato nevaren. Pegida se je začela z nekaj sto nestrpneži, prerasla pa v množično gibanje, saj so bili ljudje zelo različnih profilov v kratkem času mobilizirani zaradi protiislamske in protipriseljenske tematike.
Posnetki kažejo tudi konflikte med begunci. Pričakujete, da bo teh še več?
Vsi smo ljudje, tudi mi smo, ko nam je vroče, ko smo utrujeni, pač razdražljivi. To je pričakovana naravna reakcija. Spomnite se, ko so pred leti odpirali nove nakupovalne centre v Sloveniji, ljudje so se bili pripravljeni stepsti za pralni stroj. Pa niti približno niso imeli za sabo stvari, ki jih preživljajo begunci.
