Državna cerkev v Slovenski vojski

Pri generalštabu Slovenske vojske deluje vikariat, služba za religiozno oskrbo pripadnikov vojske, civilnih uslužbencev obrambnega ministrstva in njihovih družinskih članov. Obstajajo resni razlogi za domnevo, da je sedanja organizacijska oblika vikariata protiustavna.

Pravni temelji vojaškega vikariata segajo v jesen leta 2000. Takrat sta se Bajukova vlada, ki je vladala vsega pol leta, in Slovenska škofovska konferenca sporazumeli, da se »za duhovno oskrbo vojaških oseb katoliške vere (...) ustanovi služba za duhovno oskrbo vojaških oseb v Slovenski vojski (vikariat)«. Neosebna formulacija »se ustanovi« sproža vprašanja o tem, kdo pravzaprav ustanavlja službo za duhovno oskrbo v vojski – katoliška cerkev ali država? Pričakovali bi, da država. Pa ni tako.

Dilemo razpršijo nadaljnji členi sporazuma, ki določajo, da vikariat vodi vojaški vikar in da vikarja in njegovega namestnika »imenuje in odpokliče Slovenska škofovska konferenca (...) v soglasju z ministrstvom za obrambo«. Preostale uslužbence vikariata, to je vojaške kaplane in pastoralne asistente, imenuje vikar »v soglasju s pristojnimi cerkvenimi oblastmi« in v soglasju z obrambnim ministrstvom. Ministrstvo, po drugi strani, »imenovane in predlagane pastoralne delavce (...) zaposli«. Služba za duhovno oskrbo je torej mešana, cerkveno-državna institucija, ki sta jo skupaj ustanovili katoliška cerkev in država, pri čemer ji prva zagotavlja vsebino in kadre, druga pa denar in druge materialne pogoje za delovanje.

Videz enakopravne obravnave

Sporazum s katoliško cerkvijo je bil podpisan 21. septembra 2000. Mesec dni zatem, 20. oktobra, je vlada podpisala sporazum še z evangeličansko cerkvijo. Navzven gre v takšnem vladnem ravnanju videti hvalevredno prizadevanje za enakopravno obravnavanje vseh (natančneje: zgolj dveh) verskih skupnosti, toda podrobnejša primerjava obeh sporazumov razkrije razliko, ki je vse prej kot zanemarljiva. Bajukova vlada namreč s sporazumom, sklenjenim z evangeličansko cerkvijo, ni ustanovila evangeličanskega vikariata (kakor je to storila v sporazumu s katoliško cerkvijo in kot bi torej spontano pričakovali), ampak je v njem določila, da se duhovna oskrba vojaških oseb evangeličanske vere organizira v okviru obstoječega vikariata – se pravi znotraj vikariata, ki ga je poprej ustanovila v sodelovanju s katoliško cerkvijo in na čelu katerega je, kot določa sporazum, lahko vedno samo duhovnik katoliške veroizpovedi. Namesto ustanovitve evangeličanskega vikariata sporazum z evangeličansko cerkvijo zato določa, da versko oskrbo evangeličanov vodi »evangeličanski duhovnik, ki zaseda formacijsko mesto namestnika vikarja«. Videz enakopravne obravnave dveh, kaj šele vseh verskih skupnosti v Sloveniji se je s tem v hipu razblinil.

Skladno s sporazumom s katoliško cerkvijo je vikariat delo formalno začel 14. novembra 2000. Tega dne je nadškof dr. Franc Rode na položaj vojaškega vikarja imenoval (katoliškega) duhovnika Jožeta Pluta. Obrambni minister Janez Janša se je z nadškofovo izbiro strinjal.

Odtlej je minilo trinajst let. Danes vikariat zaposluje trinajst verskih uslužbencev, od katerih je enajst katolikov, dva sta evangeličana. Še vedno ga vodi Jože Plut, ki ima dva namestnika: eden je katoličan, druga evangeličanka. In še vedno v vikariatu ni duhovnikov muslimanske in pravoslavne vere, čeravno ti dve verski skupnosti po številu vernikov predstavljata drugo oziroma tretjo najštevilčnejšo veroizpoved pri nas – evangeličani so namreč po velikosti šele četrta verska skupnost.

Kljub že trinajstletnemu obstoju vikariata je njegova organizacijska oblika dvomljiva vsaj z dveh vidikov. Prvi zadeva konsistentnost razmerij med državo in verskimi skupnostmi, kakor so ta urejena v različnih državnih podsistemih; pri tem naravnost izstopajo razlike med šolo in vojsko. Drugi vir dvomov glede vikariata pa je kratko malo v tem, da je mogoče s precejšnjo gotovostjo domnevati, da je sedanja oblika organiziranosti vikariata protiustavna in da sta – kolikor določata zaposlovanje verskih uslužbencev na ministrstvu za obrambo – v neskladju z ustavo tudi oba sporazuma, ki ju je Bajukova vlada sklenila s katoliško oziroma evangeličansko cerkvijo. Za kaj gre?

Šola, vojska in državna vera

Razmerja med državo in verskimi skupnostmi so v različnih državnih podsistemih urejena vse prej kot enotno. Če se osredotočimo na vprašanje ustavno določene ločitve države in verskih skupnosti, je najbolj opazna diskrepanca med javnim šolstvom in vojsko. »V javnih šolah in vrtcih,« pojasnjuje Gregor Lesjak, direktor urada za verske skupnosti, »je prepovedano izvajati konfesionalno dejavnost; prepovedan je verski pouk, pri katerem bi o učni vsebini in o namestitvi učiteljev odločala verska skupnost. Po drugi strani imate v isti državi državno cerkev: katoliška cerkev ima v vojaškem vikariatu generalštaba SV zagotovo status državne cerkve.«

Zakaj je vojaški vikariat institucija državne cerkve? »Ker je v sporazumu med vlado in Slovensko škofovsko konferenco opredeljen kot ustanova za duhovno oskrbo vojakov katoliške vere (ki vsebuje še podrejeno organizacijsko enoto za duhovno oskrbo vojakov luteranske vere). Država torej ni ustanovila službe za duhovno oskrbo pripadnikov vojske, ampak samo službo za duhovno oskrbo vojakov katoliške vere«. S tem je po Lesjakovem mnenju naredila troje: »Prvič, ustvarila je privilegirano cerkev, ki v javni instituciji deluje z vso pastoralno svobodo. Njeno delovanje ni omejeno, opravlja prav vse svoje funkcije: od porok, krstov, birm, romanj in duhovnih vaj, do utrjevanja in širjenja svoje vere med pripadniki vojske. Njeno delovanje ni osredotočeno na nevtralizacijo okrnjene verske svobode v posebnih okoliščinah, ko se njeni pripadniki ne morejo duhovno oskrbeti sami (na primer med misijami Slovenske vojske v tujini), ampak je razširjeno tudi na uslužbence civilnega dela ministrstva in celo na njihove družine, ki takšne asistence zagotovo ne potrebujejo, saj se lahko duhovno oskrbijo tako kot vsi drugi državljani. Drugič, taista cerkev odloča o duhovni oskrbi drugače verujočih. Država torej izbrani verski skupnosti ni dala samo koncesije za polno pastoralno dejavnost v javni ustanovi, ampak tudi pravico do odločanja o tem, ali sploh in kako se zagotavlja pravica do verske svobode za drugače verujoče. In tretjič, država obenem ni poskrbela niti za minimalno prepoznavnost obeh sistemov. Med državo in cerkvijo v vojski ni mogoče razločevati. V podobi redno zaposlenega in uniformiranega javnega uslužbenca, ki izvaja duhovno oskrbo in še številne druge naloge, sta obe ustanovi eno. Verski uslužbenec je na koncu lojalen svojemu delodajalcu, država pa izvaja versko oskrbo,« poudarja Gregor Lesjak.

Verska oskrba in 7. člen ustave

Tretja točka, ki jo omenja direktor urada za verske skupnosti, je neposredno povezana z ustavnosodno presojo zakona o verski svobodi, ki je krovni zakon za religijsko področje. Eno od vprašanj, na katero je leta 2010 ustavno sodišče odgovarjalo, je bilo, ali je z vidika ločenosti države in verskih skupnosti, ki jo določa 7. člen ustave, dopustno, da se za zagotavljanje verske oskrbe zapornikov in bolnikov v zaporih in bolnišnicah zaposli duhovnike.

Zapori in bolnišnice sodijo poleg domov za ostarele, policije in vojske med tiste državne ustanove, v katerih se posameznik lahko sooči z omejitvami svoje verske svobode. Primer: zapornik v nedeljo ne more k maši, vojak, ki je na vojaški misiji v Afganistanu, v nedeljo ne more obiskati bližnje cerkve. Ne eden ne drugi se versko ne moreta oskrbeti sama. Ker ne moreta k duhovniku, mora duhovnik priti k njima. Naloga države je, da duhovniku to omogoči. Ali pa sme država v ta namen duhovnika tudi zaposliti in iz njega poleg verskega uslužbenca – kar je status, ki mu ga podeli njegova verska skupnost – narediti še državnega uslužbenca?

Po mnenju ustavnega sodišča je meja še dopustnega sodelovanja med državo in verskimi skupnostmi prekoračena, ko država »za zagotavljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah sklene delovno razmerje z duhovnikom«. Kajti »duhovnik, ki ga za opravljanje verske duhovne oskrbe zaposli država (njeni organi), že samo s tem, ker je njen uslužbenec (in s tem že na simbolni ravni povezan z državo), vsaj navzven, v očeh tretjih, izgubi nekaj tipično verskega, gotovo nekaj versko avtonomnega. Pri opravljanju verske duhovne oskrbe ni lojalen samo svoji verski skupnosti, ampak tudi svojemu delodajalcu – državi.« Državno zaposlovanje duhovnikov zaradi naštetega »nedopustno izpodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njihovih duhovnikov«.

Izguba, ki jo povzroči državno zaposlovanje duhovnikov, pa ni zgolj enostranska; ne izgubi samo verska skupnost, ampak tudi država. Kajti »duhovnik, ki kot uslužbenec države opravlja versko duhovno oskrbo, čeprav ni uradnik, do neke mere simbolizira državo«. Natančneje, simbolizira, da je »država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvaja versko duhovno oskrbo v teh zavodih in bolnišnicah. Pomeni njeno simbolno istovetenje z vero oziroma verskimi skupnostmi«. Tisto, kar z zaposlitvijo duhovnika izgubi država, je njena ustavno zapovedana verska nevtralnost.

Samo v parlament ne

Odkar je ustavno sodišče aprila 2010 izdalo omenjeno odločbo, se krešejo mnenja, ali citirana argumentacija velja samo za zapore in bolnišnice ali za vse ustanove zaprtega tipa, torej tudi za policijo in vojsko, s tem pa prav tako za vojaški vikariat, ki ta hip zaposluje kar trinajst verskih uslužbencev.

Predstavniki katoliške cerkve opozarjajo, da je ustavno sodišče presojalo samo o dopustnosti zaposlovanja v zaporih in bolnišnicah in da zato prepoved zaposlovanja nikakor ne more veljati za vikariat. Pri tem jih, začuda, prav nič ne skrbi izguba verske avtonomije, niti dvojna lojalnost njihovih uslužbencev verski skupnosti in državi, na kar opozarja ustavno sodišče.

Po drugi strani zagovorniki ločenosti države in cerkve poudarjajo, da je ustavno sodišče prepoved zaposlovanja utemeljilo z argumentom, ki je nadvse univerzalne narave. Torej takšnim, ki smiselno velja tudi za vikariat. »Ustavne odločbe so celoviti dokumenti,« dodaja Gregor Lesjak, »zato logike oziroma miselne poti, ki je ustavno sodišče privedla do nekega sklepa, ni mogoče enostavno zanemariti.«

Kakorkoli, eksplicitne prepovedi zaposlovanja duhovnikov v vojski ni mogoče najti ne v izreku ne v obrazložitvi ustavne odločbe. Razlog za to je pragmatičen: takšno določilo bi v zakonu o verski svobodi, ki je bil predmet ustavne presoje, zaman iskali. Obenem je razlog nadvse pomenljiv: čeravno gre za materijo, ki je nedvomno pomembna – tako pomembna, da sproža ustavne kontroverze – zaposlovanje duhovnikov v vojski določajo zgolj pravni akti, ki so v velikem loku obšli parlament. Določajo ga zgoraj navedena sporazuma med vlado in katoliško oziroma evageličansko cerkvijo ter pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe, ki ga je leta 2003 podpisal obrambni minister Anton Grizold in je podzakonski akt. Aleš Gulič, direktor urada za verske skupnosti od jeseni 2009 do pomladi 2011, se v tej zvezi spominja, da »je bila vseskozi velika želja katoliške cerkve, da bi se razmerja med njo in državo urejevala bodisi s sporazumi s Svetim sedežem bodisi prek vlade ali ministra, nikakor pa ne v parlamentu«.